aktivizem / Antiglobalizem je passe

Francoski situacionist Raoul Vaneigem je leta 1967 v svoji knjigi Revolucija vsakdanjega življenja, ki so jo kritiki označili za "teroristično biblijo, ki se je ne da analizirati", brezkompromisno, surovo, a povsem pravično zapisal: "Ljudje, ki govorijo o revoluciji ter razrednem boju, ne da bi se pri tem nanašali na vsakdanje življenje, ne da bi vedeli, kaj je subverzivnega v ljubezni ter kaj je pozitivnega v zavračanju omejitev, takšni ljudje govorijo s trupli v ustih." Takrat so bile stvari eksplozivno jasne, kot se to spodobi za čase, ki dišijo po gorečem bencinu. Mladi po vsej Evropi in širše po svetu so se odločno uprli moderni, potrošniški družbi, ki je prek nenehnega proizvajanja lažnih, abstraktnih potreb zaprla celotno generacijo mladih v kletko mrtvega časa, v katerem je vsak dan enak prejšnjemu. Eden izmed temeljnih sloganov, ki so pomagali graditi ulične barikade, se je tako glasil: "Nočemo živeti v družbi, v kateri je obljuba, da ne bomo pomrli od lakote, kupljena s tveganjem, da bomo umrli od dolgčasa!"

Danes so zadeve ostudno drugačne in kot takšne vredne slehernega prezira. Družba spektakla je zasužnjila jezik subverzije in ga podredila svojim namenom, pri čemer ga je morala najprej oropati celotnega pomena. Pojem 'revolucionarno' tako označuje le še najbolj zanikrne kvazinovosti v pralnih praških, medtem ko se beseda 'akcija' nanaša na sezonska znižanja cen v trgovinah, ki jih mase brezupnih primerov sprejemajo z grabežljivo hvaležnostjo, namesto da bi se ob tej priložnosti zavedale, kako jih te taiste trgovine skozi celo leto smešno odirajo. Aktivistično gibanje, ki ga main stream mediji izenačujejo z brezpredmetnim pojmom antiglobalizem, pa se je medtem okitilo s politično korektnostjo in drugimi vrstami buržujske previdnosti, ki zavirajo pot radikalnemu razmišljanju ter delovanju. Slednje v bistvu niti ne preseneča, saj se je v zadnjih nekaj letih v tako imenovano gibanje gibanj infiltriralo nešteto kvaziintelektualcev, reformistov, sanjačev in ostalih kroničnih utopistov, ki jih bo realnost današnje dobe prej ali slej odplaknila v kanalizacijo, ali pa se bo njihova pot končala v državnih ali tajnih službah. Pri teh samooklicanih aktivistih je očitno, da v večini primerov njihova dejanja izražajo predvsem kolektivno slabo vest, ker živijo razmeroma dobro na račun nekoga tretjega, in politična korektnost jih sili, da vedno znova redefinirajo svoje aktivnosti kakor tudi svoj položaj v družbi. Radikalna anarhistična skupina iz New Yorka Up Against the Wall Motherfuckers je pred leti v enem izmed svojih pamfletov dokaj posrečeno razkrila glavni problem teh aktivistov: "Njihove molotov koktejle sestavljajo tri četrtine blebetanja in ena četrtina obotavljanja."

V zahodnem razvitem svetu je tako poimenovani antiglobalizem passe. Po Seattlu 1999 je bilo moderno biti aktivist in več črnih cunj, ko si navlekel nase, bolj si bil in. V Genovi 2001 sem naletel na skupino najstnikov z večplastno krizo identitete, oblečenih kakopak v črno, ki so razbijali neki nič hudega sluteč bankomat, ter se pri tem drli nekaj neprepoznavnega o Duruttiju. (Samokritika: iz lastnih, rosnih izkušenj vem, da ni nič lažjega kot stati pred kordonom policistov in z iztegnjenim sredincem kričati, da je ves sistem fašističen. Temu Žižek pravilno pravi "nemoč analize".) Moja upanja, da nikoli več ne bom naletel na tiste najstnike, so se izjalovila dve leti pozneje v Istanbulu, kjer sem jih ponovno zagledal - v izložbi modne trgovine Diesel. Podjetje je tržilo kolekcijo umetno oguljenih hip-punk oblek. Med izložbenimi anarholutkami so bili izobešeni plakati, na katerih so fotomodeli pozirali sredi namišljenega uličnega boja, celovitost te oslarije pa je bila razkrita s sloganom "Rebel!" V tem je tudi poanta spektakla: ni se mu treba skrivati za kordoni policistov in oblaki solzivca, svoje nasprotnike izniči tako, da preprosto prevzame njihov imidž, s čimer potrdi svojo nadvlado nad živim ter materialnim svetom. Francoski situacionist Guy Debord je v knjigi Družba spektakla že pod prvo tezo jasno povedal: "V družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse, kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo."

Skladno s tem se aktivistično gibanje trenutno spopada s krizo samopodobe, tudi v Sloveniji. Po začetku invazije na Irak in vstopu Slovenije v EU ter NATO je na domači sceni (z izjemo izbrisanih in sedaj azilantov - o slednjih nekoliko pozneje) zavladala zmedenost, ki izvira tako od zunaj kot od znotraj. Namesto da bi se domače gibanje prilagodilo ali vsaj kolektivno zavedlo novih okoliščin ter prostorov (in s tem novih možnosti za odpor), se je v veliki meri prelevilo v opazovalca, ki ne more miselno slediti razvoju dogodkov, zato le tu pa tam opozarja, da nekaj ni v redu, upajoč, da ga bo kdo slišal.

Ko je konec lanskega oktobra začelo goreti po francoskih predmestjih in so TV-ekrani prikazovali posnetke zažganih avtomobilov med policijskimi silami ter temnopoltimi mladimi, se je po aktivističnih spletnih portalih ter mailing listah vsul plaz zadrege. Politična korektnost je najprej zahtevala obsodbo francoskega notranjega ministra Nikolasa Sarkozyja, ki je 100 ur pred začetkom prvih nemirov del migrantske mladine primerjal z gangreno in drhaljo. Vendar se je enotnost v stališčih hitro razblinila, čim se je bilo treba opredeliti do mladih in njihovih barikad. Številni salonski revolucionarji bi sicer podprli mlade upornike, vendar niso želeli podpreti nasilja. Oziroma povedano bolje: spontanega izbruha besa niso razumeli, ker nanj niso mogli prilepiti nikakršne asociacije iz svojih lastnih, velikokrat izjemno omejenih izkušenj. Ker je njihova miselnost praviloma uniformirana, ne more zaznati trenutka spontanega in je tako obsojena na večno dezorientacijo. Dogajanje v Franciji je bilo živo nasprotje rigidnih uličnih povork, na katerih se v imenu pravičnosti, tolerance ali pač komunizma, anarhizma in drugih anemičnih ideologij zbere po nekaj deset/sto posameznikov, ki jih med seboj povezuje komaj kaj več od skupnega vpitja preživetih sloganov.

Kolektivni upor mladih emigrantov je pokazal, da se ne zanašajo in niti ne potrebujejo verbalne podpore svojih buržujskih vrstnikov. Oni so družbeni razred brez prihodnosti in to tudi vedo. Šole so napadali zato, ker slednje pomenijo prvo linijo socialne segregacije, ki so ji podvrženi skozi življenje, z zažiganjem trgovin ter avtomobilov pa so v bistvu napadli simbole družbe rezerviranega izobilja, ki jih je sprejela vase in sočasno izpljunila. Debord je po uličnih nemirih v Wattsu leta 1965, ki jih je tudi Martin Luther King označil za razredni in ne rasni spopad, zapisal nekaj, kar nedvomno še vedno velja: "Odtujeni od svojega lastnega sveta so ljudje vsepovsod obkroženi s tujci. Barbari niso več na koncih sveta. Nahajajo se med splošno populacijo, potisnjeni v barbarstvo skozi njihovo prisiljeno sodelovanje v svetovnem sistemu hierarhične potrošnje." Grafit iz Pariza tri leta pozneje je ponudil zgodovinsko lekcijo: "V družbi, ki je ukinila vse oblike avanture, je edina avantura, ki nam je še ostala, ta, da to družbo ukinemo!"

Promenadni aktivizem

Konec aprila je bil v Ljubljani izveden shod proti rasizmu. Organizatorji so obljubljali, da bomo skupaj rojili proti nestrpnosti. Toda namesto primerne demonstracije se je zgodil šov v obliki promenadne tragikomedije. Osrednja točka minispektakla je bil motorizirani splav, ki je plul po Ljubljanici mimo Stare Ljubljane in na svojem krovu prevažal nekaj razposajenih aktivistov. Ob bregu jih je spremljala kolona par sto ljudi, ki so bili od daleč in od blizu videti kot večja skupina izjemno nezainteresiranih turistov. Šele po glasnem nagovarjanju so se spravili na cesto, pa vendarle so bila opozorila ene same policistke dovolj, da so se številni izmed njih molče vrnili nazaj na pločnik. Manire sužnjev. Vse skupaj je pravzaprav izgledalo kot sprevod prebivalcev Goge. Glede na nestrpnost, ki se pod taktirko Janševega režima širi v vse pore javnega življenja, lahko mirno ocenimo, da je bil odziv civilne družbe na vse to povsem jalov in otročji. Je bilo pa seveda spet slišati veliko vznesenih ter puhlih besed o revoluciji, uporu proti sistemu, multitudah in univerzalnem državljanskem dohodku, pri čemer so določeni govorniki želeli povzdigniti gnijočo mrhovino akademskega diskurza na neko fiktivno subverzivno raven. Tako je neki univerzitetni profesor tulil, da smo vsi izbrisani in vsi izkoriščani. Gre za obupno reciklažo govorov gospoda Lenina, ki je zavedene množice prepričeval, češ vsi smo mi proletariat. Zgodovina je tovrstne manipulacije že zdavnaj označila za navadno verbalno onesnaževanje. Vaneigem je leta 1967 salonske revolucionarje odločno izzval: "Ko bo enkrat počilo, vas bomo postavili v prve vrste na barikade, pa da vidimo, če lahko napredujemo prek vašega izkoriščanja ali prek vaših trupel."

Domača scena je spet požela nekaj medijske pozornosti, potem ko so policisti pred centrom za tujce Veliki Otok pri Postojni pretepli in maltretirali protestnike. Kmalu zatem so bili iz centra izpuščeni štirje gambijski državljani (trenutno jih na prostosti šest), za katere naj bi poskrbela Mreža za stalni obisk. S tem so si v centru zgolj kupili mir pred nadaljnjimi protesti. V trenutku, ko so bili izpuščeni, je v zavladala zmeda pri vprašanju, kaj storiti z njimi. Nekateri člani t. i. mreže, ki jih poznate s TV-ekranov, so se domislili, da bi jih bilo treba nastaniti v Rogu (takrat še brez elektrike in vode). In kaj naj tam delajo? Pleskajo zidove aktivistom veleposestnikom? Naj si notri uredijo svoj mali 'bivalni' prostor in na vrata pribijejo napis: "Imamo svobodo in zdaj smo jo prisiljeni ljubiti"? Na koncu so Gambijce nastanili trije ljudje. To potem ni več mreža, ampak trikotnik. Torej kdo je tu pravi aktivist? Tisti, ki rad samega sebe gleda na televiziji, ali ta, ki ima doma dva gambijska azilanta zato, da ima lahko tisti prvi kaj povedati v kamere? Potem so se nekateri predstavniki mreže spomnili, da bi v Rogu uredili socialni center po vzoru italijanskih, in bi bilo res lepo, če bi tja prišli tudi Gambijci, s čimer bi stvar dobila smisel. In menda tudi denar iz evropskih skladov. Pa je tja prišel podžupan Miloš Pavlica in vse skupaj opomnil, da bi bilo to mogoče vseeno preradikalno za Rog, čemur je sledila panična debata med aktivisti, za zdaj še brez jasnega izida.

Še en razlog je, da na aktivistični sceni vlada recesija in kronično pomanjkanje idej. Včasih so za enega izmed temeljnih virov avantgardne misli veljale univerze, ki so do danes v celoti zapravile svoj smisel in se prelevile v indoktrinacijske tovarne, namenjene množični proizvodnji družbenokoristnih orodij, tako imenovanih dobrih državljanov, nezmožnih razmišljanja s svojo glavo in obsojenih na dosmrtno ječo malomeščanske povprečnosti. To so pokazale nedavne študentske 'demonstracije', če naj to besedo degradiramo na najnižjo možno raven. Na prvem protestu je študentaraj izrazil svoje nasprotovanje reformam tako, da je pobruhal center Ljubljane, na drugem pa se jih je zbralo komaj par tisoč in potem vodstvu ŠOS-a ni preostalo drugega, kot da za svojo impotenco okrivi slabo vreme. Revolucionarna misel sodobnega študenta upravičeno zaničuje.

Praznino na aktivistični sceni hočejo zapolniti vsebinsko še bolj votla gibanja, kot je Drnovškovo za pravičnost in razvoj. To gibanje je neomajen dokaz plastičnosti te družbe, v kateri lahko nekaj kar obstaja, ne da bi bilo komer koli jasno, kako in čemu? Kaj ti ljudje sploh počnejo izven svoje spletne strani? Dobivajo se na nekih gradovih, se pravi tistih, ki jih komunistom ni uspelo uničiti, kjer se družijo, jejo preprosto hrano in uživajo v poslušanju glasbe ter gledanju umetniških performansov. Ja in? To je Metelkova vsak dan. Drnovšek se seveda ni spomnil nič, česar se pred njim ne bi že recimo Bono, Bob Geldof in Angelina Jolie, ki s svojimi prireditvami ljudi hranijo z mrtvimi iluzijami, da sodelujejo v nečem pomembnem, medtem ko se spreminjajo v potrošnike in pasivne opazovalce, oropane slehernih možnosti vplivanja na sistem moči.

Nekaj besed tistim, ki sanjajo o revoluciji. V obdobju hladne vojne je bil svet ujet v labirint, razdeljen na dva dela, v katerem je zaslepljenost korigirala vid. Potem je v revoltu padel eden izmed njegovih zidov, tisti v Berlinu, in sistem se je sesul. Danes živimo v času postavljanja novega labirinta, katerega zidovi niso nujno metaforični. Američani postavljajo svoj ščit, Evropa na svojih mejah ograje, Avstralci tudi, Izrael postavlja zid in tako dalje vse tja do cvetličnih korit, ki blokirajo Jorasovo pot. Revolucija se bo zgodila v tistem trenutku, ko bo ljudem ponovno kolektivno prekipelo, in niti minuto prej, kakor to verjamejo egotripi marsikaterih aktivistov. In takrat bo spet jasno, kdo so resnični revolucionarji. Ne bo jih težko prepoznati. Tja, kjer bo gorelo, bodo prinesli bencin.