ekonomija / Privatizacija elektroenergetskega trga

Na zadnji poletni seji je vlada RS potrdila koncept privatizacije energetskega sektorja. Privatizacija slovenske elektroenergetike ni nova zgodba. Toda sedanja vlada jo je prva očitno vzela zares. Ideja je navidezno preprosta. Če želimo ustvariti konkurenčno ponudbo in izbiro na energetskem trgu, potrebujemo več ponudnikov energije in ločitev trženja ter prenosa električne energije. Vlada ponuja dva energetska stebra (HSE in GEN energija). Prvega bi privatizirala v dveh stopnjah, drugi ostaja v javni lasti. Privatizacija prenosa in delno tudi trženja pa je vsaj za sedaj zunaj okvirov vladnih strategij.

Vladni privatizacijski model elektroenergetike stopa po ustaljeni poti. Sprva strokovnjaki pripravijo teoretski predlog privatizacije. To je nekakšen strokovni alibi za vladne rešitve, ki so pogosto povsem drugačne. Menedžerji v upravah in nadzorni sveti pri tem nimajo nobene vloge, zato ves privatizacijski postopek poteka po politični in ne poslovni poti. Tudi privatizacijska formula je domala univerzalna. Država najprej začenja z reorganizacijo, povezovanjem in razdruževanjem družb, z nekakšnim poslovnim stebričenjem. Najraje ustvarja holdinge. Privatizacija poteka dvofazno (49-51, 26 xy) in vedno računa na postopno privabljanje strateškega partnerja, ki naj bi razrešil celotno privatizacijsko enigmo.

Toda ves pristop je procesno zapleten, poslovno negotov in z vidika privatizacijskih postopkov tudi naiven. Ustvarjanje nekakšnih privatizacijskih stebrov in privatizacijskih formul je dober primer zloglasnega socialnega inženiringa, ki je bil v preteklosti značilen za komunistična gospodarstva. Holdingi s svojo ohlapno lastniško strukturo zapletajo privatizacijo zaradi nejasnih razmejitev med krovno družbo in odvisnimi podjetji. Dvofazni postopek združuje šopek domačih finančnih lastnikov in delni vstop strateškega lastnika. V prvi fazi privatizacije to ne zagotavlja niti trdne lastniške strukture niti jasne razvojne strategije. In na koncu kontrolni delež države razkriva prikrit ekonomski nacionalizem in dodatno omejuje prihod kakovostnega strateškega partnerja.

Vse te zablode srečamo v sedanji privatizacijski strategiji slovenskega elektrogospodarstva. Dva elektroenergetska stebra načelno omogočata izbiro, toda bistveno ne bosta povečala domače konkurence. Veliko več možnosti je, da bomo na domačem trgu dobili klasičen duopol, kjer si dva velika ponudnika preprosto razrežeta tržno pogačo. Težave ne rešuje niti tuji strateški partner na ravni EU. Proizvodnja, trgovanje in poslovanje z elektriko spominjajo namreč na pretakanje vezne posode. Razgradnja nacionalnih monopolov s tujimi strateškimi partnerstvi spodbuja razvoj transnacionalnih monopolov. Kar je navidezno rešitev za Slovenijo, postaja problem za EU in nasprotno.

Druga zadrega je povezana s prvo. Slovenija je del EU-trga. Ta deluje po načelih izpodbojnega trga (contestable market) z ničelnimi povratnimi stroški (sunk cost). Evropski avkcijski sistem trgovanja tako vključuje najvišjo ponudbeno ceno elektrike pri čezmejnih prenosih. To pa najbolj ustreza prav monopolistični oziroma oligopolni tržni strukturi, saj EU obvladuje nekaj velikih energetskih družb. Zato slovenska privatizacija in liberalizacija elektroenergetskega trga na evropski ravni monopolov ne odpravljata, temveč jih celo potrjujeta. Evropski in naši energetski reformatorji živijo v enaki zablodi. Nekakšna navidezna konkurenca na ravni proizvodnje še ni energetski trg. Zato privatizacija in liberalizacija pogosto ne vodita k večji racionalizaciji in nižjim cenam. Bolj verjetno se z njima celo povečujejo tehnična tveganja in zvišujejo cene energije.

Tretji problem privatizacije zadeva različne naravne, ekološke in ekonomske rente, ki jih želi zajeti država. Del strokovnjakov predlaga, da bi zaradi naravne rente Dravske elektrarne izločili iz privatizacije, da je ne bi privatizirali zasebni lastniki. Politiki so to pretopili v ekonomsko geografijo in predlagali energetsko delitev rek (Drave in Save) v konkurenčna poslovna stebra. Toda ne gre za to, kdo bo zapravljal rente, temveč kako naj jih država zajema. Ali sploh obvladuje zapletene mehanizme vrednotenja naravnih javnih dobrin? Do sedaj o tem nismo slišali ničesar.

Obstajajo dobre in slabe privatizacije. Social Watch Report (2003) je na petdesetih primerih opozoril na kočljivo ravnotežje med zasebnim sektorjem in javnim interesom. Kalifornijska deregulacija elektroenergetskega trga je na primer slab primer, angleška privatizacija dober nasprotni dokaz. Toda tudi tukaj imajo težave pri učinkovitem trgu za gospodinjstva. Ernest U. von Weizsacker je pred leti ponudil idejo "tretje poti" in svari pred skrajnostmi. Privatizacija mora postati sredstvo za pospeševanje deregulacije, konkurence in večje učinkovitosti, pa tudi večjega nadzora države, vključevanja civilne družbe in varovanja vrednot trajnostnega razvoja. Izbira med javnim in zasebnim ne pomeni umika države na račun zasebnega sektorja. Privatizacija in reformiranje energetike mora biti obojestranski proces. Več privatizacije pomeni tudi več regulacije, nadzora in demokratičnega soodločanja.

Toda ti vsebinski problemi pri nas nimajo prave opore. Zato smo obtičali že pri prvem paradoksu politično-ekonomske deregulacije. Ta pravi, da deregulacija povečuje državni intervencionizem in ne nasprotno. Bolj ko govorimo o liberalizaciji države, bolj silimo v regulativno državo. Meja teoretskega paradoksa je politična realnost. Meje politične realnosti pa tvorijo meje demokracije. In zanjo pri privatizaciji elektroenergetskega sektorja navsezadnje tudi gre.

Za Slovenijo je ključno, da pridobi raznolikost tujih in domačih energijskih virov ter ohrani sedanje ravnotežje treh proizvodnih virov elektroenergije. Na drugem mestu je skrb za nove proizvodne kapacitete in posodobitev prenosnih sistemov, ki šele omogočajo delovanje evropskega trga. Na tretjem so do sedaj pozabljene politike racionalne rabe energije. Šele na četrtem so ekonomski vzvodi poslovanja s privatizacijo in liberalizacijo trga. Očitno v Sloveniji ni jasnih predstav o vstopu v novo energetsko dobo. Edino, kar vemo, je, da si ne moremo privoščiti čakanja. Razen čakanja na Godota.