Učna ura iz boljševizma

"Gre za enega najbolj nepredstavljivih zločinov. Skoraj dva meseca po koncu druge svetovne vojne so fante, nekateri med njimi so bili stari šele sedemnajst ali osemnajst let, vzeli iz bolnišnic, jih s kamioni odpeljali do brezna, pometali štirideset metrov globoko, zasuli s hlodovino, nato pa brezno minirali, da bi tako za vekomaj prikrili svoj zločin," mi je pretekli ponedeljek po telefonu razlagal zgodovinar Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je zadolžena za nadzor prekopa množičnega grobišča Brezno pri Konfinu I blizu Kočevskega roga. Na koncu je dodal: "Tam imate učno uro iz boljševizma." Dan pozneje sva se s fotografom odpeljala na kraj zločina. Jutro je bilo megleno in turobno. Dišalo je po dežju. Na ovinku makadamske gozdne ceste iz Grčaric čez Glažuto proti Dragi, približno dva kilometra od Grčaric, stoji kamen, ki označuje mejo med zasebnimi gozdovi kmetov in nekdanjim Auerspergovim veleposestvom. To mesto nosi uradni naziv Konfin, kar je ledinsko ime za vrtačasto suho dolino med strmimi pobočji Velike Gore na severovzhodu in Goteniško goro na jugozahodu. Približno sto metrov od križišča gozdnih cest ležita dve brezni, ki nimata uradnih imen, domačini pa ju imenujejo brezni pri Konfinu ali brezni pri Perhaju.

Po študiji dr. Lovra Šturma in dr. Blaža Ivanca, ki je objavljena v knjigi Brez milosti, so domnevne žrtve v tem breznu vojni ujetniki, ranjenci, bolniki in invalidi, ki so se po koncu druge svetovne vojne zdravili v Splošni bolnišnici v Ljubljani in so bili odpeljani med 21. ali 22. junijem ter 24. junijem 1945. Domnevno naj bi bilo žrtev med sedemdeset in sto in naj bi bili Slovenci. Obstaja pa možnost, da je med žrtvami tudi 38 nemških ter pet slovenskih ujetnikov, pripeljanih 22. junija 1945 iz centralnih zaporov Ozne. Na podlagi manjšega števila tulcev, ki so bili leta 2001 v okviru policijske preiskave najdeni v okolici brezna, je mogoče domnevati, da so bile žrtve najprej ustreljene in nato vržene v brezno. Ni pa nujno. Povsem verjetno je tudi, da so vsaj nekatere v brezno zmetali žive. V okolici brezna so bili najdeni tudi ortopedski pripomočki, iz česar je mogoče sklepati, da so bili med ujetniki na kraju množičnega poboja ranjenci in invalidi. Datume transportov je bilo mogoče dokaj natančno rekonstruirati na podlagi pričevanj domačinov iz Rakitnice. Žrtve naj bi bile na Kočevsko pripeljane s pokritimi tovornjaki in avtobusi. Domačini se dogodka dobro spominjajo zato, ker sta se 22. junija 1945 popoldne pri igri z najdeno mino smrtno ponesrečila dva dečka iz Rakitnice. Stric enega od dečkov Jože Merhar se je na primer spomnil transportov pred njuno smrtjo in na dan njunega pogreba. Ko so se ljudje iz Rakitnice vračali s pogreba med 10. in 11. uro dopoldne, so zagledali kolono vozil, ki je vozila iz gozda. Bila sta dva avtobusa vojaške barve in dva tovornjaka. Ustavili so se sredi vasi. Z vozil so skočili vojaki in šli k bližnjim kmetijam. Iz vodnjakov kapnic so si natočili vode in se umivali. Nekaj jih je odšlo navzdol po bregu do reke Rakitnice do mlina pri Malnarjevih. Vojaki so imeli za pasom domobranske kape. Na zadnjih sedežih enega od avtobusov je bilo videti kup vojaških uniform. Potem so vojaki v vasi malicali. Ljudem so povedali, da so se borili s "ta belimi". Vendar strelov iz gozda ni bilo slišati. Pozneje so domačini pri Konfinu videli tleče ostanke ognja. Gorela so oblačila in sanitetni material. Ostanke obvez, mavca, protez in drugih ortopedskih pripomočkov, ki so bili na robu Brezna pri Konfinu I, naj bi bilo po pripovedovanju domačinov mogoče videti še leta 1947.

Eden tistih, ki je zgodaj zjutraj 24. junija 1945 v živo videl odhod težkih bolnikov iz Centralnih zaporov Ozne, je bil Franc Lovšin iz Goriče vasi pri Ribnici. Tudi o tem je mogoče brati v knjigi Brez milosti. 16. junija 1945, ko sta bila z bratom Filipom Lovšinom na obisku pri svojem stricu župniku Janezu Puclju na Ježici pri Ljubljani, je Ozna vpadla v župnišče. Po streljanju so oba brata odpeljali v Centralne zapore Ozne. Tam je Filip umrl zaradi posledic strelnih ran, ki jih je dobil ob napadu, mladoletni Franc pa je preživel in je bil 30. junija 1945 izpuščen iz zapora. Po vrnitvi domov je od domačinov izvedel o poboju ranjencev v breznih pri Konfinu. Najprej se je zaupal svoji sestri Angeli, po političnem preobratu po letu 1990 pa je o tem pripovedoval tudi sorodnikom pogrešanega bolnika iz Splošne bolnišnice Jožefa Zalarja, ki je bil doma iz Brež pri Ribnici. Zalarjevi so leta 1994 pogovore z Lovšinom posneli z zvočno in video kamero ob samem breznu pri Konfinu, pet let pozneje pa so dvojnik videokasete v hrambo in uporabo izročili Šturmu.

Prekop

Obe brezni pri Konfinu so maja leta 1992 prvi raziskali jamarji iz Ribnice. Sedem let pozneje ju je natančno raziskala še posebna jamarska raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Andreja Mihevca. Obe skupini sta poročali, da so v tistem breznu, ki leži bližje cesti, vidni človeški posmrtni ostanki. Toda preteči je moralo še naslednjih sedem let, do junija letos, ko je Janševa vlada sprejela sklep o prekopu Brezna pri Konfinu I. Finančno breme je naložila ministrstvoma za pravosodje ter delo, družino in socialne zadeve, nadzor nad izvedbo pa komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Delež ministrstva za pravosodje gre iz proračunske postavke 'Poprava krivic in narodna sprava', iz katere so financirani vsi raziskovalni projekti Sektorja za popravo krivic in narodno spravo ter strokovna in administrativna podpora komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Delež ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa gre iz postavke 'Vzdrževanje grobov v RS', kjer ima za prekope prikritih grobišč rezerviranih dvajset milijonov tolarjev. O prekopu so bili obveščeni generalna policijska uprava in policijska postaja Ribnica, vrhovno državno tožilstvo in okrožno državno tožilstvo v Ljubljani ter zdravstvena inšpekcija RS. Celotni stroški prekopa Brezna pri Konfinu I skupaj z DDV znašajo slabih deset milijonov tolarjev. Od tega je približno polovica namenjena očiščenju in pripravi brezna, polovica pa arheološkemu prekopu. "Za arheološko delo je to precej skromen proračun. Saj veste, kako to gre: o proračunu odločajo birokrati, ki jim je pomembno samo to, da čim več prihranijo. Zaradi omejenih financ smo prisiljeni hiteti. To pa ni dobro. Za temeljito opravljeno delo bi potrebovali več mesecev," pojasni vodja arheološke ekipe mag. Draško Josipovič. Država je bila pri odmerjanju denarja tako skopa, da ekipi ni privoščila niti kemičnega stranišča, čeprav je za mesečni najem treba odšteti le 38 tisočakov. Poleg tega v začetku sploh ni bilo predvideno, da bi imeli vodo, čeprav je ta nujno potrebna za čiščenje izkopanih kosti. Dobili so jo šele potem, ko so se pritožili Dežmanu in Šturmu.

S prvo fazo so začeli sredi avgusta letos, ko je ekipa zasebnega podjetja Anthron iz Izole brezno očistila. Kar osem jamarjev je potrebovalo teden dni, da so z dna brezna izvlekli približno 30 kubičnih metrov skal, lesa in blata. Material so ročno nalagali v kangle in ga nato z vitlom dvigali na površje. Tako so brezno poglobili za dva metra in prišli do globine štiridesetih metrov oziroma do dna brezna, ki so ga pokrivali posmrtni ostanki. "Zaradi močnega naliva je voda v slapovih drla v jamo, tako da je bilo delo precej naporno," pravi 27-letni Stanko Gruden iz podjetja Anthron, jamar in inštruktor za izobraževanje delavcev za delo na višini in v globini. Poleg Grudna so v ekipi za odkop sodelovali še vodilni možje jamarske reševalne službe iz društev za raziskovanje jam Domžale in Ribnica ter jamarskih klubov Ribnica in Krka. Po Dežmanovem mnenju gre za "poseben podvig v slovenskem jamarstvu tako po količini izvlečenega materiala kot po globini brezna". Šele ko je bila jama dobro očiščena vse zemlje in druge navlake, se je lahko začelo z izkopom posmrtnih ostankov, kar izvaja podjetje PJP, d. o. o. Mimogrede - podjetje Anthron je specializirano za delo in reševanje iz jam, podjetje PJP pa za arheološke raziskave. Obe sta bili za ta projekt izbrani prek razpisa male vrednosti kot najugodnejša ponudnika.

Z izkopom posmrtnih ostankov so začeli pretekli ponedeljek, do srede zvečer pa so iz brezna izvlekli kosti približno štiridesetih žrtev. Preliminarni pregled kaže, da gre za moške, od katerih jih je dobra polovica mladih. Zanimivo je, da v ekipi ni nobenega strokovnjaka za sodno medicino. Dežman pravi, da jih niso vabili, ker so bili pri prejšnjih prekopih množičnih grobišč nad njihovim delom razočarani. "Pri prekopu množičnega grobišča v Bodovljah so posmrtne ostanke žrtev iz grape vlekli kar z bagrom in jih tlačili v vreče. To je nestrokovno." Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je zato januarja letos sprejela sklep, da se izkopi izvajajo z arheološko metodo, ki je skladna z mednarodno prakso in mednarodnimi standardi. To pomeni, da kosti iz jame dviguje ekipa arheologov, razvršča in raziskuje jih antropologinja, za varen spust v brezno in iz njega pa skrbita dva jamarja. Celotna ekipa šteje sedem članov. Nekateri se zvečer odpeljejo domov, drugi spijo v bivalnem kontejnerju. "V okolici je veliko ciganov, zato drage opreme nočemo pustiti popolnoma nezavarovane," mi pojasni eden od fantov.

Nekaj deset metrov nad breznom je na gozdno pot položen velik kos polivinila. Na njem so po kupčkih razvrščene človeške kosti: stegnenice, medenice, vretenca, ključnice, lopatice, nadlahtnice, podlahtnice, rebra, golenice, čeljustnice, razbite lobanje ... Na nekaterih čeljustih so vidni lepo ohranjeni zobje, brez plomb, kar bi dalo misliti, da gre za mlade ljudi. Kupe kosti pregleduje in z vodo izpira dr. Petra Leben Seljak, antropologinja in specialistka za človeški skelet, sicer pa samostojna raziskovalka. Čez njene roke je šlo v zadnjih dvajsetih letih več kot tri tisoč človeških skeletov, večinoma starejših od sto let. "Preliminaren pregled kaže, da gre večinoma za moške, mlajše od štirideset let. Ampak to bo treba še natančno ugotoviti. Za zdaj lahko samo rečem, da nič ne kaže, da bi bile med žrtvami tudi ženske." V podrobnejši opis žrtev in njihovega trpljenja se Lebnova ne želi spuščati. "Prvič zato, ker je delo težje opravljati, če si ves čas predstavljaš konkretne žalostne usode. Drugič pa zato, ker si ni dobro vnaprej narediti slike, kdo leži v breznu. Pred začetkom raziskave sem se načrtno izognila branju kakršnih koli zgodovinskih virov, ker tako k delu lažje pristopam neobremenjeno in objektivno." Ker so ljudi v jamo metali z velike višine, so kosti zelo premešane. "Do premikov posmrtnih ostankov je prišlo tudi med razpadanjem trupel in zaradi vode. Fantje so sicer našli skelet v anatomski legi, vendar za zdaj kaže, da tudi ta ni povsem cel. V takšni jami je težko pričakovati, da bi našli ohranjene celotne skelete. Moja naloga je, da zberem vse kosti, jih razvrstim, preštejem ter ugotovim minimalno število žrtev, njihovo starost in spol." Kaj pa individualizacija žrtev? Ta bi bila mogoča le z DNK-analizo. Če bo forenzikom iz kosti uspelo astrahirati DNK, bi jo lahko primerjali z DNK bližnjih sorodnikov. Komisija za odprta vprašanja prikritih grobišč je konec avgusta letos sprejela sklep, v katerem ministrstvu za delo predlaga, da izpelje postopke DNK-identifikacije. Brezno pri Konfinu I je bilo za prekop izbrano kot vzorčen primer prikritega grobišča, ker gre za enega izmed najhujših vojnih zločinov, pa tudi zato, ker obstajajo poimenski seznami in zdravstvena dokumentacija žrtev z navedenimi diagnozami, kar nakazuje možnost indentifikacije žrtev. Koliko časa bo trajal prekop, mi člani ekipe na terenu niso znali povedati. Na ministrstvu za pravosodje pa navajajo, da naj bi bilo delo končano oktobra. Posmrtne ostanke iz brezna naj bi začasno hranili na lokaciji v Rovih A in B na Zgornji Bistrici. Kostnica pa je odvisna predvsem od možnosti identifikacije in posledičnega interesa svojcev za individualni pokop.

"Komisija je kot dolgoročno nalogo opredelila, da Republika Slovenija, kjer je mogoče, odkoplje in prekoplje slovenske žrtve," pravi Dežman. Zaradi tega se bodo poleg izkopa posmrtnih ostankov iz Brezna pri Konfinu I v kratkem lotili še izkopa v Lovrenški grapi pri Škoflji Loki. Če računamo, da je zgodovinar dr. Mitja Ferenc s sodelavci doslej evidentiral že 410 prikritih vojnih grobišč, pričakuje pa se, da jih bo še vsaj 150 do 200, bi morali za prekop vseh prikritih vojnih grobišč iz proračuna v prihodnjih letih nameniti več milijard tolarjev. To se zdi nerealno, zato Dežman pravi, da naj bi prekopali predvsem tista množična grobišča, za katere se domneva, da so v njih Slovenci, in tista, pri katerih bodo ocenili, da je to glede na stroške smiselno.