Murphyjev zakon o ekonomski politiki

Dve leti od državnozborskih volitev in na polovici vladnega mandata imamo dobro priložnost za politično-ekonomsko oceno njenega dosedanjega ravnanja. Razmere doma in okoli nas so sila poučne. V sosednji Avstriji je levica zamenjala favorizirano konzervativno oblast, ker je očitno bolje razumela spremembe socialne države. V večini postkomunističnih držav se po vstopu v EU vrstijo politične krize, ker vladajoče elite niso sposobne nadaljevati načrtovanih in nujnih ekonomskih reform. Doma v parlamentu poteka razprava o davčnih zakonih, vlada pa je z dvoletnim proračunom pokazala, kako namerava končati svoj politični mandat.

Predsednik vlade ima prav. Nova oblast je nesporno dokazala, da je sposobna obvladovati politično-ekonomski položaj v državi. S tem je nova vlada presegla dva stereotipa, ki sta strašila v zadnjih letih po Sloveniji. Prvi je predpostavljal, da bo politična vladavina desnice povzročila ekonomsko katastrofo, drugi pa, da Slovenija ne premore dveh političnih elit, ki bi se lahko menjavali na oblasti. Prvi je izhajal iz kratke polomije Bajukove vlade leta 2000, drugi se je napajal iz samozavesti in nenavadne prilagodljivosti tranzicijskih komunistov. Toda oba sta bila na srečo napačna.

Vladi je najljubše makroekonomsko ogledalo. Ta kaže izvrstno sliko stabilne, hitro razvijajoče se nove članice EU, ki prva prevzema evro. Toda odločitev za evro je rezultat prejšnje Ropove vlade. Prav tako velja, da je skupen projekt tedanje vlade in BS o doseganju fiskalnih in monetarnih konvergenčnih kriterijev še vedno eden najboljših strokovnih in političnih dosežkov slovenske tranzicije. Janševa vlada je vse skupaj podedovala, vendar ima nesporne zasluge, da projekta ni zavozila in ga je skupaj z BS več kot spodobno pripeljala do konca. Visoka gospodarska rast, ukročena inflacija in obvladljivi fiskalni kriteriji dajejo najboljšo makroekonomsko podobo v zadnjih petnajstih letih. Korenine uspeha so globlje, toda sedanja vlada ima legitimno pravico, da žanje ekonomsko letino.

Nič manj uspešna ni bila menjava menedžerskih elit pri upravljanju podjetij. Vladajoči koaliciji je uspelo zavzeti domala vse pomembne vzvode finančne in gospodarske moči v državi. Vzpostavila je povsem novo integracijo biznisa in politike v državi. Dobra stran zgodbe je, da je pri tem uporabila legalne možnosti zamenjav nadzornih svetov. Slabša tiči v precej bolj nevarnem političnem intervencionizmu vodilne SDS, ki je zgolj zamenjala staro LDS. Nove menedžerske strukture so mlade, brez izkušenj in pravega zaledja, zato so poslovno veliko bolj občutljive in politično vodljive. Dodatno negotovost pomeni nenavadna vnema vlade pri poslovnem in organizacijskem prestrukturiranju družb, ki je polna usmeritev glede združevanja, privatizacijskih modelov in celo mednarodnega povezovanja. Janševa ocena, da so dobili priložnost novi in neobremenjeni kadri ter da takšna podjetja poslujejo dobro, je zato cinična in zavajajoča.

Vlada je prvi veliki neuspeh požela na področju napovedanih ekonomskih reform. Tu se je ujela v lastno past ideološke retorike in političnega voluntarizma, ki vedno maksimira politične cilje, hkrati pa na vsakem koraku želi ugajati vsem in vsakomur. Vlada se je najprej opekla z liberalno ideologijo mladih ekonomistov in napovedjo reformnega poka ("big bang"). Pozneje je zajadrala v klasičen pragmatizem Drnovškovih vlad in postopnih sprememb ("gradualizem"). Ker je politično razbila menedžerske strukture, je nehote povečala moč in vpliv sindikatov. Ti so danes edina prava socialna in politična opozicija, ki je sposobna zaustaviti politično-ekonomske projekte vlade. Toda prav vladni konzervativni egalitarizem, upor sindikatov in nezadovoljstvo ljudi so povsem zaustavili reforme. Leva opozicija je na tej točki delovala zmedeno in brez pravih nasprotnih idej.

Najslabša sistemska lastnost Janševe vladavine pa tiči na klasičnem področju delovanja administrativnih in represivnih aparatov. Zadeva je presenetljiva glede na veliko učinkovitejše delovanje Janševega vladnega kabineta, kot pa je veljalo za Drnovškovo in Ropovo administracijo. Toda strukturne reforme državnega aparata ne delujejo, represivni aparati so nemočni in pravna država še vedno tiči v krizi. Letošnje poročilo Svetovnega gospodarskega foruma dokazuje, da Slovenija ne napreduje z vidika globalne in poslovne uspešnosti. Pri oceni globalne konkurenčnosti je za tri mesta slabša kot lani (33. mesto), pri poslovni konkurenčnosti je nazadovala za dve mesti (36. mesto). Spodnesle so jo predvsem slaba usposobljenost države, problematična kakovost poslovnega okolja in tržna neučinkovitost. Spremembe niso dramatične. Toda očitno so v velikem nasprotju z vladno in koalicijsko politično oceno o ekonomskem napredku ter sposobnosti oblasti, da bolje kot do sedaj obvladujejo menedžerske vzvode države.

Podobna samoprevara tiči tudi v letošnjem dvoletnem proračunu in davčni reformi. Vladna politična aritmetika ne more prikriti 65 milijard SIT velike fiskalne luknje, ki jo je letno ustvarila z davčno reformo in pokojninskimi popravki. Zapiranje proračuna na prihodkovni strani z višjo gospodarsko rastjo in inflacijo (2007) pa z dejanskim (trošarine) in potencialnim zvišanjem davkov (DDV) morda zadostuje za tekočo politično rabo in bruseljski oplesk. Toda dejansko gre za najbolj zavajajoč finančni izdelek, ki so ga spisale vlade v zadnjih devetih letih in v njem mrgoli neznank in čudaških predpostavk. Davčna reforma dejansko ne razbremenjuje gospodarstva, finančna razmerja do EU so nejasna, javna poraba se ne zmanjšuje, struktura izdatkov ne omogoča razvojnega preboja, strukturni deficit je statistično povsem izkrivljen. In komu koristita proračunska kozmetika in nevaren odmik od zdravih financ? Nikomur, tudi vladajoči politiki ne.

Murphyjev zakon o ekonomski politiki pravi, da imajo ekonomisti majhen vpliv na politiko, če razumejo, za kaj gre, in odločilen vpliv na politike, če ničesar ne doumejo in se v vsem strinjajo. Lahko ga seveda dopolnimo. Politiki imajo majhen vpliv na gospodarstvo, če ga razumejo, in velikega, če nimajo pojma, za kaj gre. Naša vlada je tudi pri tem na pol poti. Še sreča, da ji primanjkuje ekonomistov.