MXM

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

Bob Dylan: No Direction Home: The Soundtrack - The Bootleg Series Vol. 7

2xCD '05, Columbia/Legacy; distribucija: Menart

Martin Scorsese s filmi že dolgo, predolgo ni ogrel src zvestih privržencev, kaj šele da bi se približal filmskim monumentom iz sedemdesetih in osemdesetih. Glede na to, da niti z oskarjevsko anemičnim Letalcem ni zlezel v rit ameriškim filmskim akademikom, je vprašanje, kdaj se ga bodo končno usmilili z enim od tistih devalviranih zlatih kipcev, dejansko podobno retoričnim vprašanjem iz Dylanove himne Blowin' in the Wind. No, kakorkoli že, Scorsese je za svetovno filmsko zgodovino že do sedaj storil več, kot bodo ameriški filmski akademiki storili v naslednjih sto letih, med njegove briljantnejše podvige zadnjega časa pa se uvršča produkcija sedmih dokumentarcev o zgodovini bluesa, folka in ameriške glasbe nasploh v režiji sedmih filmskih ikon - od Clinta Eastwooda do Wima Wendersa.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

MXM

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

Martin Scorsese s filmi že dolgo, predolgo ni ogrel src zvestih privržencev, kaj šele da bi se približal filmskim monumentom iz sedemdesetih in osemdesetih. Glede na to, da niti z oskarjevsko anemičnim Letalcem ni zlezel v rit ameriškim filmskim akademikom, je vprašanje, kdaj se ga bodo končno usmilili z enim od tistih devalviranih zlatih kipcev, dejansko podobno retoričnim vprašanjem iz Dylanove himne Blowin' in the Wind. No, kakorkoli že, Scorsese je za svetovno filmsko zgodovino že do sedaj storil več, kot bodo ameriški filmski akademiki storili v naslednjih sto letih, med njegove briljantnejše podvige zadnjega časa pa se uvršča produkcija sedmih dokumentarcev o zgodovini bluesa, folka in ameriške glasbe nasploh v režiji sedmih filmskih ikon - od Clinta Eastwooda do Wima Wendersa.

In kdor se količkaj resno peča s to lepo, a zahtevno tematiko, kakopak ne more mimo Boba Dylana, enega tistih velikanov, ki ob kurtoazni pomoči Johnnyja Casha in Elvisa Presleyja na svojih plečih nosi vse, kar se je v popularni glasbi zgodilo po novembru 1963, ko je eksplodiral Dylanov legendarni drugi album The Freewheelin'. Scorsesejev dvodelni biografski dokumentarec No Direction Home, ki se temeljito poglobi v Dylanove osebne arhive ter odkrije obilje neobjavljenega filmskega materiala s koncertov, intervjujev in studijskih seans, bo premiero doživel konec meseca na ameriški PBS in britanski BBC, v kratkem pa bo zaživel tudi v obliki dvojne zbirateljske DVD izdaje z epskim bonusom.

Takorekoč vzporedno izdani No Direction Home: The Soundtrack v tem kontekstu še zdaleč ni soundtrack v klasičnem pomenu besede, marveč prej dopolnilo, nekakšen (u)glasbeni priročnik, za katerega so producenti preposlušali več kot 400 ur Dylanovih posnetkov in v kronološkem vrstnem redu skompilirali impresiven 150-minutni avdio paket 28 redkih, zanimivih, neznanih, (z izjemo dveh) do sedaj še neobjavljenih inačic pesmi, ki so spreminjale dvajseto stoletje in nas z njim. Pesmi v glavnem izvirajo iz “zlatega” obdobja Dylanovega ustvarjanja med letoma 1961 in 1966. Na prvem disku, ki ga odpira živi posnetek pesmi When I Got Troubles iz leta 1959, po vsej verjetnosti prvi studijski posnetek Boba Dylana, so zbrane akustične izvedbe, drugi disk pa zajema veličastne trenutke iz njegove kontroverzne “elektrificirane” faze.

Nekateri bobologi sicer trdijo, da je o prvem in ekskluzivnem objavljanju Dylanovih piratskih posnetkov težko govoriti, saj naj bi bilo na bootlegih objavljeno takorekoč vse, kar je do sedaj rekel in zapel. Da je kaj takega v resnici mogoče, sem se leta 1999 med obiskom neke obskurne newyorške ploščarne, v kateri ni bilo niti ene same uradno izdane LP ali CD plošče, prepričal na lastne oči. Razdelek z napisom Bob Dylan je namreč obsegal več kot tisoč bootlegov, vključno z ljubljanskim koncertom. Upal pa bi si trditi, da redkih posnetkov, zbranih na Vol. 7, v jasnejši in čistejši obliki še niste nikoli slišali. Mimogrede, oktobra štarta Dylanova evropska koncertna turneja in ker ga v Slovenijo nima kdo povabiti, zabeležite, da bo 8. novembra nastopil v Muenchnu, 12. pa v Milanu.

+ + + + +