Umberto Eco: Skrivnostni plamen kraljice Loane

Če niste nikoli brali Dickensove Puste hiše, naj vas spomnim, s katerim stavkom se začne: "Megla vsepovsod." S tem stavkom bi se lahko začel tudi Skrivnostni plamen kraljice Loane. Glavni junak, 60-letni Italijan, se namreč zbudi v totalni megli. Doživel je "nezgodo", ki ga je butnila v komo. Jasno, zbudi se v bolnišnici, kjer ugotovijo, da je izgubil spomin. Ne sicer totalno, ampak epizodno. Kar seveda pomeni, da se spominja le epizod iz svojega življenja.

Najprej misli, da mu je ime Arthur Gordon Pym. Ni mu. Tako je ime slovitemu liku Edgarja A. Poeja. Potem mu bušnejo skozi glavo druga imena - prav tako fiktivna. In seveda, skozi glavo mu bušnejo opisi megle, ki mu blokira razgled na njegovo življenje - opisi megle, ki pa niso njegovi, ampak literarni, Dantejevi, D'Annunzievi, Pirandellovi, Flaubertovi, Baudelairovi. Kmalu ugotovi, da ima hujši problem - svojega življenja se ne more in ne more spomniti, spomni pa se literarnih citatov, odlomkov iz knjig, dialogov, replik. Citati so izrinili njegovo življenje. Ko se skuša spomniti svojega življenja, se spomni le knjig, ki jih je bral. Pa še to starih knjig - knjig, ki jih je bral v mladosti, v otroštvu.

Je ženo varal s svojo asistentko? Nima pojma. Nekaj mu govori, da jo je, toda hej - kaj če je to le spomin na kak roman? "Ne le da sem izgubil spomin, morda imam že lažne spomine. Gratarolo je posebej poudaril, da si lahko ljudje v primerih, kakršen je moj, izmišljajo delčke lastne preteklosti, ki je nikoli niso doživeli, le zato, da imajo občutek, da se nečesa spominjajo."

Tip je videti kot replikanti iz Iztrebljevalca - citati so njegove edine svetilke v megli. To, kar se je zgodilo v knjigah, ki jih je bral, ni bilo le največ, kar se mu je zgodilo v življenju, ampak vse, kar se mu je v življenju zgodilo. "Spomnil si se nečesa, kar te je prevzelo, ko si bil še otrok!" In ker zdaj ve, da so mu življenje zameglile knjige, da je njegov enciklopedični spomin iz papirja, da je potemtakem njegov spomin sestavljen iz tega, kar se je zgodilo v knjigah, odpotuje v rojstni kraj, tja, kjer hiša njegovega stoji očeta - in se strastno, fetišistično, arheološko zapraši skozi knjige, stripe, brošure in revije, ki jih je v otroštvu bral, skozi zvezke, v katere je pisal, skozi učbenike, ki jih je gulil, skozi plošče, ki jih je poslušal, skozi znamke in razglednice, ki jih je zbiral, in skozi plakate filmov, ki jih je gledal.

In da se razumemo: tisti, ki ga hoče spet najti, je kot otrok požiral pogrošne romane. Pop. Sandokana. Fantomasa. Sherlocka Holmesa. Otok zakladov. Julesa Verna. Pa take reči. Težko boste našli bolj ukletega ujetnika Gutenbergove galaksije. Glavnemu junaku bi bilo kakopak lahko ime tudi Umberto Eco, kajti težko si predstavljam, da je Eco, ko je ta roman pisal, storil kaj drugega kot njegov junak - sklenil je, da se bo rodil kot starec in umrl kot otrok.

+ + + + +