Politični odklop

Lokalne volitve v Sloveniji so postregle s pomembnimi politično-ekonomskimi odgovori, ki se ne smejo spregledati. Razmerja moči političnih strank so ostala relativno nespremenjena. Najpomembnejše volilno sporočilo je drugje. Ljudje so razočarani nad tradicionalno politiko, in to ne glede na politične pole in ideološko vetrnico. Zato se krepita nestrankarski politični pluralizem in drugačna menedžerska zavezanost pri ekonomski konkretizaciji političnih projektov.

Skozi tradicionalno politično aritmetiko volitve niso prinesle pretresljivih in nepričakovanih sprememb. Vodilna vladna stranka SDS je ohranila vodilni položaj tudi na lokalni ravni, LDS je ostala vodilna opozicijska stranka in obe še vedno tvorita prvo politično ligo. SD se jima na tretjem mestu približuje, konkurenčne desne stranke SLS in NSi pa so utrdile stare položaje četrte in pete stranke. Ostali (Desus, SNS) ostajajo v tretji ligi, ki nima možnosti niti ambicij za politični prodor. Vsa strankarska vodstva so hitela pojasnjevati, zakaj so volitve uresničile njihova pričakovanja in kako so pri tem napredovali. Toda politika ni omejena na preprosto premetavanje volilnih številk. Volitve že po naravi reči vodijo do prerazdelitve politične moči, saj gre za igro z ničelno vsoto. Zato je logično nemogoče, da bi vsi dobivali in nihče ne bi ničesar izgubil.

SDS je nesporno napredovala, toda dejansko bo z župani obvladovala največ dve pomembni mestni občini. LDS je kot tipična urbana stranka po pričakovanjih relativno najbolj nazadovala. Če ne bi posredno doživela ljubljanski Jankovićev danajski dar, bi bila njena bera še slabša. Pahorjeva SD je utrdila svoj položaj v občinskih svetih, toda izgubila Ljubljano in Maribor. SLS ima največ županskih mest, toda kljub Celju in še nekaterih mest ostaja predvsem ruralna stranka, nesposobna za pravi urbani prodor. NSi je ohranila svoj položaj, toda v času vidne rekatolizacije slovenske civilne in državne sfere dejansko ne zmore izkoristiti svojih priložnosti in primerjalnih prednosti.

Dejansko pa je vseh pet največjih strank relativno nazadovalo v primerjavi s strankarskimi listami, ki so na državni ravni dobile tretjino glasov in so za nameček absolutni zmagovalec v Ljubljani. Ne gre za politično novost. Politično inovacijo je na lokalnih volitvah pred štirimi leti prvi izkoristil župan Popovič v Kopru. Ne preveč transparentne nestrankarske ambicije so kazali kasneje tudi Kučanov Forum 21, pa desna nabirka Zbora za republiko ter kasneje za Ljubljano in kajpada čudaško Drnovškovo družbeno gibanje. Toda pri lokalnih nestrankarskih listah in neodvisnih kandidatih, kar je v politiki že samo po sebi contradictio in adiecto, gre za nekaj več. Nestrankarski politični pluralizem tokrat ni del premetenih projektov političnih veljakov, temveč nastaja bolj ali manj spontano od spodaj navzgor. Postavljajo ga novi ljudje zunaj tradicionalnih političnih elit, z novim političnim marketingom in drugačnimi pravili političnih iger. Gre preprosto za novo politično ponudbo, ki povečuje politično dinamiko, nepredvidljivost dogajanj in s tem tudi nova politična tveganja.

Volilci so na letošnjih lokalnih volitvah zavrnili tradicionalni strankarski pristop. Doživeli smo svojevrsten paradoks sodobne demokracije. Na eni strani so lokalne volitve potrdile robustnost demokracije, pripadnost in voljo ljudi, da želijo spremeniti politično podobo slovenske družbe. Toda moč demokracije je hkrati njena šibkost. Formalne demokratične institucije, od parlamenta, vlade do strank na državni in lokalni ravni, delujejo arhaično in volilci jih vse bolj pogosto zavračajo. Politiki še vedno živijo v iluzijah partijske lojalnosti, velikih političnih tem in klasičnih političnih vrednot. Toda ljudje politične cilje usmerjajo h kakovosti življenja in ekonomskemu pragmatizmu, kako in s čim zagotoviti boljše in lažje preživetje. Globalno se spreminja v lokalno. Obračajo se k tistim, ki jim zagotavljajo učinkovite rešitve. Zato so letošnje volitve pokazale pomembno politično diskontinuiteto. Velike ideološke teme so bile v ozadju, v ospredju stojijo projekti, podjetništvo in ekonomska učinkovitost. In ta zasuk ni zgolj posebnost lokalnih volitev, temveč postaja prepoznavna splošna politična usmeritev.

Ljubljanski primer z Zoranom Jankovićem je dober dokaz, da gre za prodor nove politične kulture. Ljubljana je Slovenija v malem in pokriva več kot desetino državnega volilnega telesa. Ljubljanski volilci so zavrnili tako leve kot desne politične stranke in se domala plebiscitarno odločili za novo nestrankarsko politično vodstvo. Toda ne gre zgolj za upor volilcev zaradi nesposobnosti levih županstev in desnih opozicijskih neumnosti. Prav tako uspeh Jankovićeve liste ni samo rezultat dobrega političnega marketinga, ki v Ljubljani ni imel prave konkurence. Ključno je bilo zaupanje volilcev, da bodo dobili kompetentni politični menedžment, ki bo sposoben servisirati mesto in izpeljati volilni program.

Janković je hkrati pokazal, da je za menedžerja ali politika najpomembnejše, kako navdahniti sodelavce in hkrati prepričati o uspehu tudi svoje končne uporabnike. Tradicionalne politične elite so običajno menedžersko premalo sposobne in usposobljene, predvsem pa jim manjka čustvene inteligence za tovrsten politični zasuk. Dvojni deficit političnega menedžmenta pa so volilci začeli kaznovati. Jankovićeva politična filozofija temelji na nekakšnem političnem komunitarizmu. Komunitarna politika skupnega dobrega se odlično prilega novi ideologiji, da je mestna oblast v politični koaliciji z Ljubljančani in da bo sodelovanje s političnimi strankami podrejeno uspešnemu menedžiranju projektov.

Politični trg je poln priložnosti in tveganj. Priložnost za demokracijo je nov politični menedžment, ki temelji na nestrankarski demokraciji. Tveganje pomeni naraščajoča politična monopolizacija okoli županskih list in lokalnih svetov. Prvo povečuje ekonomsko učinkovitost odločanja, drugo sproža politično odtujenost in ogroža legitimnost oblasti. Toda sodobna politična plemena ne bodo preživela s starimi vladarji, totemi in vrači. Novo sporočilo je na dlani. Potrebujemo politični odklop ali pa se bomo preprosto izklopili.