Novi strateški svet

Vlada je pred štirinajstimi dnevi brez velikih političnih fanfar oživila svoj že nekoliko pozabljeni Strateški svet za gospodarski razvoj. Predsednik vlade se je s tem dokončno poslovil od mladih ekonomistov, ki so zanj pomenili svojevrstno politično razočaranje. Nekoliko manj očitno je, da je s tem hkrati zavrnil tudi njihovo ekonomsko ideologijo. Novi predsednik profesor Marjan Senjur z Ekonomske fakultete prinaša drugačne teoretske poglede, bogatejše institucionalne izkušnje, predvsem pa bolj umirjeno in uravnoteženo razvojno politiko.

Vladne težave s strateškimi sveti za gospodarstvo niso nove in nasprotja med ekonomskimi svetovalci in predsedniki vlad so obstajala tudi v preteklosti. Prvi strateški svet smo dobili leta 1992. Sprva je imel potrebno infrastrukturo in politično pozornost, toda z večanjem Drnovškove ekonomske moči in politične samozavesti je vedno bolj tonil v pozabo. Spominjam se, da sem kot njegov prvi predsednik tedanjo vlado in Drnovška nekajkrat opozoril na pomembnost sveta in zanimive ameriške zglede. Tako pa je ves drugi Drnovškov mandat slovenska vlada shajala brez ekonomskih svetovalcev. Šele leta 2001 so ga ponovno oživili. Toda dovolj je bilo, da sva s kolegom Mencingerjem po neki seji sveta pred kamerami govorila o ekonomskih neumnostih glede nakupa vladnega letala, in strateški svet se do Drnovškovega odhoda ni več sestal. Rop je bil previdnejši in je tiskovne konference ter javne govorce posebej izbiral, čeprav je svet pod njegovim vodstvom kljub temu deloval skrbneje.

V Janševi vladi je strateški svet sprva dobival veliko javno pozornost, toda kmalu je začel izgubljati politično težo. Kasneje je izpuhtel v labirintu reformnih institucij in odstopov, najprej predsednika Mrkaića in kasneje osrednjega člana P. Damijana. Mladi akademski člani strateškega sveta so zopet postali glasni kritiki vladne ekonomske politike. Zato je strateški svet preprosto nehal delovati. Toda zakaj se je Janša odločil za oživitev? Potrebuje morda novo oznanjevanje vladne ekonomske politike? Načrtuje drugačen ekonomski zasuk ali pa želi z njim prikriti nekatere zadrege svoje ekonomske ideologije?

Vsi dosedanji strateški sveti so bili predvsem politični instrument vlade. Predsedniki vlad so jih uporabljali zgolj za to, da so z njimi nekako legitimirali svoje politične odločitve in jim dodali nekaj potrebnega strokovnega sijaja. Strokovni svet nikoli ni odločal o pomembnih razvojnih dilemah tekoče vladne politike. Nikoli ni niti teoretsko niti institucionalno javno izražal svojih stališč. Edina izjema je bilo prav začetno Mrkaićevo obdobje, ko je bila vlada še brez pravega ekonomskega kompasa. Toda večina ekonomskih nasvetov je bila vedno del nevidnega političnega zakulisja. Zanimivo, vse slovenske vlade, razen Janševe administracije, so vodili ekonomisti. Zato je še bolj nenavadno, da niso želeli jasnejše rešitve položaja in namena svojega strateškega sveta.

Ameriška izkušnja je na tem mestu drugačna in zelo poučna. Ameriški Odbor ekonomskih svetovalcev (CEA) so s posebnim zakonom ustanovili leta 1946, člane potrjuje senat, njihovo delo pa je institucionalizirano, javno in odgovorno. CEO sestavljajo akademski ekonomisti in ugledni predstavniki biznisa, vsako leto pa izdajo posebno ekonomsko poročilo. Začeli so leta 1946 s slovitim predlogom o zaposlovanju, ki je bil izrazito keynesianske narave, čeprav je prvi predsednik sveta Nourse slovel kot agrarni ekonomist in celo nasprotnik Keynesovih idej. Kasneje med člani ne srečamo vedno najuglednejših ameriških makroekonomistov. Samuelson je nekoč (1962) sarkastično pripomnil, da je to najverjetneje posledica tega, da predsedniki ZDA kot amaterji izbirajo ekonomske profesionalce in da vsi kralji od nekdaj najraje poslušajo tisto, kar sami govorijo. Samo Stiglitz je bil tudi Nobelov nagrajenec, nekaj slavnih ekonomistov, kot so Okun, Stein, Greenspan, Feldstein, Boskin in Mankiew, pa je bilo predvsem pomembnih nosilcev makroekonomskih zamisli. CEA je vseskozi nekakšen strokovni vladni "think-tank". Kot valilnica idej je avtonomna raziskovalna institucija, ki lahko deluje s pomočjo široke raziskovalne mreže. Mikroekonomski nasveti so bili običajno uspešni, makroekonomske usmeritve pogosto kontroverzne. Ekonomisti v CEI so namreč sredi sedemdesetih let naredili očiten obrat od keynesianizma k monetarizmu in ponudbeni ekonomiki. Vendar so vedno izražali neki strokovni konsenz glede ekonomskih pogledov in visoko avtonomijo glede predlaganih rešitev.

Naš Strateški svet za gospodarski razvoj ne more biti niti slonokoščeni strokovni stolp niti preprosto vladno trobilo. Po ameriškem zgledu naj dobi več finančne avtonomije, lastne strokovne analize in prostor za javno izražanje stališč v obliki posebnih poročil. Slovenija potrebuje ekonomsko avtoriteto, če želi obvladovati makroekonomska pričakovanja. Janša in Bajuk te vloge ne moreta in ne znata opraviti, guverner BS pa bo zaradi volitev do leta 2008 domala brez prave moči. Zato postaja znotraj te trojke predsednik strateškega sveta pomembnejši steber, kot bi sprva sodili.

Profesor Senjur je dobra vladna izbira, Križanič ima s sodelavci najdaljšo tradicijo vladnega analitika, Groznik je umirjen predstavnik novega vala ekonomistov. Prevladujočo liberalnoekonomsko ideologijo v starem svetu bo zagotovo zamenjala pragmatična zmes keynesianizma, ponudbene in razvojne ekonomike. Senjur ostaja pri stališču, da bodo predsedniku vlade dajali predvsem mnenja in predloge. Da, toda strateški svet mora postati nekakšen avtonomen vladni think-tank z večjo in glasnejšo vlogo v slovenski družbi, kot mu jo morda namenja Janša in si jo trenutno želi Senjur. Te vloge ne more odigrati UMAR kot analitična vladna institucija. Podobno velja za kritično opozicijo "vlade v senci", ki se je žal po prvem zagonu povsem izgubila v političnih zmešnjavah znotraj LDS.

Od Keynesovih časov ni povsem jasno, kdo bolj potrebuje drugega, vladarji ekonomiste ali ekonomisti vladajočo moč. Državljani si zmeraj želijo predvsem pametnega sožitja. Biznis pa ve, da je za vse skupaj treba plačati ceno. Upajmo samo, da tudi tokrat ne bo previsoka.