Kako vojska nadzoruje samo sebe

Slovenska vojaška policija (VP) je lani praznovala 15 let delovanja. V tem času so postale njene naloge vse zahtevnejše. Pred profesionalizacijo slovenske vojske leta 2003 so imeli vojaški policisti največ skrbi z vzpostavljanjem vojaškega reda in discipline pri nabornikih ter urejanjem prometa, zdaj pa nadzorujejo delovanje profesionalnih vojakov. Ko je bil leta 1998 ustanovljen 17. bataljon vojaške policije, je začela vojaška policija sodelovati na mirovnih misijah. Poleg tega je v skladu z zakonom o obrambi vojaška policija pristojna za preprečevanje, preiskovanje in odkrivanje kaznivih dejanj v vojski. V ta namen je bilo lani v 17. bataljonu VP zaposlenih približno 350 pripadnikov, ki so delali v poveljstvu, štirih četah in samostojnem vodu.

Lani in letos je bilo znotraj vojaške policije opravljenih več premestitev, pri čemer so bili "varuhi vojaškega reda in miru" premeščeni na položaje običajnih vojakov. Poveljujoči so se pri tem sklicevali na kadrovske potrebe slovenske vojske, vendar ob vpogledu v posamezne primere ugotovimo, da so te "potrebe" slabo utemeljene oziroma le navidezne.

Tako so na primer pripadnika vojaške policije, višjega vodnika Maksimiljana Črnka, s 15-letnimi izkušnjami na področju vojaške policije 15. julija letos prerazporedili na delovno mesto poveljnika tanka. Glede na njegovo postavo, je namreč zelo visok, je od njega težko pričakovati, da bi lahko opravljal naloge poveljnika tanka, ki ga ponavadi opravljajo vojaki nižje rasti. Poleg tega mu manjka tudi strokovno znanje s področja poveljevanja oklepnim vozilom.

Poročnik Boštjan Korelc je bil 15. julija premeščen v 18. bataljon radiološke kemične in biološke obrambe, in sicer na delovno mesto poveljnika "laborantskega voda za kemijske analize", ki pa je bilo ob premestitvi zasedeno. 32-letni Korelc nima ustreznega znanja s področja kemije. Absurdnost njegove premestitve se kaže tudi v tem, da mu je, ko se je oglasil na novem delovnem mestu, poveljnik 18. bataljona dejal, da ne more opravljati naloge na dolžnosti, na katero je bil razporejen. Tako nalog na novi dolžnosti vse do današnjega dne še ni začel opravljati.

Že iz teh dveh primerov je videti, da so "kadrovske potrebe" najbrž le izgovor za premeščanja, ki so številnim policistom preusmerila kariero in s tem življenjsko pot. "Vojaški policist je v vojski priljubljen toliko, kolikor je priljubljen navadni policist v laični javnosti," pravi eden od premeščenih. "S tem, da ga premestite v enote, nad katerimi je moral po uradni dolžnosti izvajati nadzor, ga prepustite na milost in nemilost tistim, ki lahko do njega kot do nekdanjega policista gojijo zamere."

Pravno ali moralno neprimerni

O vzrokih za premeščanja v vojaški policiji lahko preberemo v intervjuju s tedanjim poveljnikom vojaške policije podpolkovnikom Vojkom Adamičem, ki je objavljen v glasilu Slovenska vojska 14. junija letos, torej le dan pred omenjenim valom premestitev, v katerem je bilo premeščenih 19 vojaških policistov: "Naše načelo dela je, da se vse, ki pravno ali moralno niso primerni za delo v VP, prerazporedi na dolžnosti v okviru SV, na katerih to ne ovira delovanja."

Premeščeni o svoji "moralni ali pravni neprimernosti" niso bili uradno obveščeni - dobili so le ukaz, ki ga je podpisal načelnik generalštaba Slovenske vojske, generalpolkovnik Albin Gutman. Podrobnejši vpogled v osebne dosjeje vseh 26 premeščenih nakazuje, da gre za tri skupine ljudi. V prvi so tisti, ki so opozarjali na kazniva dejanja pripadnikov višjih činov (med njimi so trije sindikalni zaupniki), druga skupina so posamezniki, ki so bili osumljeni kaznivih dejanj (pri katerih se zdi, da se s premestitvijo zavlačuje izvedba postopka ugotavljanja sumov storitve kaznivega dejanja, da bi ti v končni fazi zastarali). Tretja skupina so priče in pripadniki vojske, zoper katere naj bi bile storjene različne kršitve oziroma celo kazniva dejanja. Premeščanje naj bi bil priročen mehanizem, s katerim se ob pojavu konfliktne situacije vojska reši nadaljnjih neljubih zapletov.

Naslednji primer je vojaški policist in sindikalni zaupnik sindikata ministrstva za obrambo Damjan Onuk, ki je bil premeščen brez soglasja sindikata, čeprav ima po zakonu o delovnih razmerjih kot sindikalist pravico do posebnega varstva. Damjan Onuk je kot sindikalni zaupnik sodeloval pri obrambi pripadnikov vojaške policije v disciplinskem postopku ter nadrejene opozarjal na številne nepravilnosti oziroma kršitve splošnih predpisov. Med drugim je kot policist vložil kazensko ovadbo zoper že omenjenega podpolkovnika Adamiča.

O tem, kako resen trn v peti je bil vodstvu Onuk, lahko sodimo po drugi premestitvi. V vojaški policiji je bila od leta 2002 zaposlena desetnica Mojca Černigoj, ki so jo premestili junija letos. Pred premestitvijo je bila razporejena na opravljanje nalog v poveljstvo bataljona vojaške policije, kjer je več kot polovico leta opravljala delo v tajništvu pri poveljniku Vojku Adamiču, nato pa polovico leta v glavni pisarni bataljona. Adamič jo je poklical na razgovor in jo spraševal o "manjkajočih dokumentih", čeprav sploh ni vedela, za katere dokumente gre. Adamič ji je na razgovoru dejal, da je izgubil zaupanje vanjo, ko je izvedel za preteklo zvezo z desetnikom Damjanom Onukom. Povedala mu je, da so to njene osebne zadeve in da z manjkajočimi dokumenti nima nič.

V Sindikatu vojske, obrambe in zaščite (SVOZ), kjer se z omenjenimi primeri ukvarjajo, pravijo, da je vodstvo neuradno trdilo, naj bi manjkali zlasti dokumenti iz disciplinskih postopkov, ki se jih je kot sindikalist udeležil tudi Onuk. Vendar naj bi imeli vsi pripadniki, ki so bili v disciplinskih postopkih, celotno dokumentacijo.V omenjenih izginulih dokumentih pa naj bi bila navedena dejstva in dokazi, ki jasno nakazujejo, da so poveljujoči storili kazniva dejanja: grdo ravnanje, razne oblike žalitve podrejenih, prekoračitev pooblastil, zloraba položaja. Krivda Mojci Černigojevi, ki je bila med drugim udeleženka mirovne misije v BiH, uradno ni bila dokazana. Še več: zoper njo ni bil nikoli sprožen noben postopek. Prestavljena je bila očitno le zato, ker "pravno in moralno" ni bila primerna. Onuku slovenska vojska po poteku pogodbe ne želi podaljšati delovnega razmerja.

Napad na sindikalno delo

A vrnimo se k primeru premestitve poročnika Boštjana Korelca, ki je letos februarja kot predsednik komisije za vojaške zadeve pri sindikatu SVOZ skupaj z drugimi predstavniki sindikata neposredno opozoril poveljnika poveljstva sil kapitana Renata Petriča na kazniva dejanja v Slovenski vojski, pri čemer je bilo posebej izpostavljeno spolno nadlegovanje zoper dve pripadnici 18. bataljona RKBO, ki je pozneje odmevalo v javnosti.

Tudi v njegovem primeru premestitve na položaj poveljnika "laborantskega voda za kemijske analize" je sindikat ostro protestiral. Korelc je namreč kot sindikalni zaupnik ščitil dva vojaška policista. In sicer Zena Muriča in Igorja Jakšeta, ki sta kot pripadnika vojaške policije 6. oktobra 2004 prišla v prostore 10. motoriziranega bataljona, kjer naj bi opravila uraden postopek z večkratnim kršiteljem hišnega reda - ta je namreč večkrat nepravilno parkiral. Parkiranje je bilo v tej vojašnici pogosto vroča točka dneva, saj je vedno primanjkovalo parkirnih prostorov. Poleg častnika kršitelja je bil prisoten tudi nadporočnik Peter Starc, ki je večkrat ponižujoče izpotavil čina obeh vojaških policistov. Čina pripadnikov vojaške policije sta bila nižja od njegovega, kar pa ne bi smelo vplivati na uraden postopek. Vojaška polista sta Starca opozorila, da s tem ovira oziroma preprečuje opravljanje uradnega dejanja, kar lahko pomeni tudi kaznivo dejanje. Kljub temu je nadporočnik Starc nadaljeval z žaljivim vedenjem. Nato naj bi se še zaostrilo: Starc naj bi tako celo zaklenil vrata prostora, v katerem sta bila takrat vojaška policista. Ali drugače: zaklenil je patruljo vojaške policije v prostore 10. motoriziranega bataljona. S tem ni samo preprečil opravljanja dejanja pooblaščenim uradnim osebam, s tem je tudi odvzel prostost vojaškima policistoma.

Murič in Jakše sta zaradi ravnanja zoper Starca v skladu s pooblastili seveda vložila kazensko ovadbo. Starc pa je zoper njiju v zvezi s tem dogodkom podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka, v katerem sta bila pozneje oproščena. Prav v tem postopku, ki ga SVOZ označuje kot "očitno maščevanje s strani nadrejenega", se je edini v bran vojaškim policistom postavil že omenjeni Korelc. Čeprav je bil Peter Starc v kazenskem postopku, je vseeno napredoval v čin stotnika, medtem ko Korelc, čeprav izpolnjuje vse pogoje za napredovanje, čina nadporočnika še danes nima.

V 62. členu zakona o obrambi je sicer opredeljeno, da se vojaški osebi zaradi hujše disciplinske kršitve vojaške discipline zadrži povišanje v višji čin za najmanj dve leti in največ za pet let od dneva, ko je izrečen ukrep zaradi kršitve vojaške discipline dokončen. A zoper sindikalista Boštjana Korelca ni bil izveden disciplinski postopek. Zato v sindikatu menijo, da je poveljnik vojaške policije Vojko Adamič z zadrževanjem povišanja sindikalista šikaniral in s tem prekoračil svoja pooblastila.

Naslednji primer premestitve je vojaški policist Damijan Ercek, ki je večkrat nastopal kot priča v disciplinskih postopkih. Vse skupaj se je začelo, ko mu je januarja letos potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, nove pa mu niso pravočasno dostavili. A pri tem ni bil edini, ki brez podpisane pogodbe delo opravlja naprej, saj v skladu z zakonodajo zamujeni rok pomeni, da ima na podlagi zakona o delovnem razmerju avtomatično pravico do sklenitve pogodbe za nedoločen čas. In to je tudi obveljalo za vse druge "zamujene" pogodbe, razen za Ercka, od katerega je nadporočnik Peter Verdnik prek nadrejenih zahteval, naj pogodbo za določen čas podpiše za nazaj, v nasprotnem primeru naj izpolni "obrazec za vojaka v odhodu". Tridesetletni Ercek je pogodbo "za nazaj" tudi podpisal, a julija letos je bil premeščen iz vojaške policije v 20. motorizirani bataljon.

Vseh primerov premestitev iz vojaške policije v druge enote je bilo 26. Ne moremo trditi, da med njimi ni bilo tudi kakšna upravičena. Vendar pa nam opisani primeri kažejo, da je v vojaški policiji prišlo do popolne zmešnjave. Vojaška policija naj bi nadzorovala zakonitost delovanja posameznikov v vojski. In ker njeni pripadniki to tudi počnejo, so izpostavljeni šikaniranju. Tisti, ki so svoje pristojnosti izvajali in ob tem niso bili všeč nadrejenim, so bili premeščeni. To je tudi sporočilo ostalim vojaškim policistom: naj ne raziskujejo sumov kaznivih dejanj, sploh če so vanje vpleteni višji častniki, saj ni izključeno, da bodo zato na koncu prestavljeni. Sindikat vojske, obrambe in zaščite je že sprožil postopek za obravnavo omenjenih premestitev na odboru državnega zbora za obrambo, v skladu s pristojnostmi, ki jim ima po zakonu o sindikalnem delovanju, pa je zahteval tudi pojasnila od vostva slovenske vojske. Oba sindikata, ki delujeta v okviru ministrstva za obrambo in vojske - sindikat ministrstva za obrambo in sindikat vojske, obrambe in zaščite - pa sta se zaradi omenjenih primerov obrnila tudi na varuha človekovih pravic.