Celovita demografska politika

Demografska politika je v zadnjih štiridesetih letih tradicionalno evropsko merilo razmejevanja med avtokratičnimi in demokratičnimi vladami, med novo desnico in libertarnimi levičarji. Predlog strategije za dvig rodnosti je zato tudi pri nas razkril ekonomsko nemoč pri vodenju kompleksne demografske politike. Zakuhal je nenavadno politično krizo vladajoče koalicije in obelodanil vrednostni fundamentalizem nove oblastne kulture. Drobnič je v bistvu razkril avtoritarno, etnocentrično naravo sedanjih oblasti in blasfemičnost njenega neoliberalnega pristopa.

Demografski problemi so težavni, ker so dejansko skupek mnogih individualnih odločitev in zadevajo najbolj intimno polje človekove svobode in predvsem ženskih pravic. Hkrati pa je prebivalstvena politika nekakšna javna dobrina, ki zahteva kolektivno izbiro in odločanje. V precepu obeh se najhitreje razkrije demokratična ali avtoritarna naravnanost oblasti. Prebivalstvena politika je bila ideološka anatema prejšnjih vlad pod vodstvom LDS, ki ji niso posvečale nobene pozornosti. Zdajšnja desnosredinska vlada pa je želeni spoprijem z demografsko krizo tudi povsem zanemarila. Ne najdemo ga niti med razvojnimi prioritetami niti med ducati dolgoročnih projektov, s katerimi polni svoje številne strateške dokumente.

Demografska podoba Slovenije pa je klavrna. Dolgoročni trendi upadanja rodnosti in umrljivosti kažejo, da bi se modelno prebivalstvo Slovenije lahko prepolovilo že v naslednjih 37 letih, delež starih nad 65 let pa bi dosegel skoraj tretjino vsega prebivalstva. Slovenija ima od sredine devetdesetih let enega najnižjih kazalcev rodnosti v EU in na svetu. Demografi pa so prepričani, da gre za dno in da se bo rodnost začela postopno zviševati (OECD, Eurostat). Ključna je aktivnejša prebivalstvena politika, ki z vrsto ekonomskih in socialnih ukrepov na trgu dela in pri družinski politiki blaži nevarnosti poznega in omejenega rojevanja otrok. V projekciji prebivalstva (UMAR, 2005) bi zaradi postopnega zviševanja rodnosti in selitvenega prirasta (okoli 4500 neto priseljencev letno) do leta 2050 vendarle ohranili vzdržno številko 1,860.000 prebivalcev Slovenije. Edina učinkovita rešitev demografskih zadreg, o kateri ne govorimo, pa je povečanje migracij na več kot 10.000 selitvenega prirastka letno. To pomeni, da bi do leta 2050 najmanj tretjina prebivalstva prihajala od drugod. O tem pa politika ne želi niti razmišljati niti razpravljati.

Predlog vladne strategije za dvig rodnosti je z vidika celovite obravnave demografske krize strel v prazno. Njegova edina prednost je, da se je problema sploh lotil. Vse drugo pa je sporno in napačno. Nima jasno določenih demografskih (pronatalitetnih) ciljev, ki bi potem vodili do ekonomskih, socialnih in drugih ukrepov. Ne ponuja celovite demografske politike za povečanje obnavljanja prebivalstva. In ne pove, kako povečati odgovornost sedanjega prebivalstva do prihodnjih rodov in socialno vzdržne družbe.

Prva velika napaka je, da je problem celovite demografske politike omejil zgolj na rodnost, zanemaril pa je predvsem druge komponente demografske rasti in starostne sestave prebivalstva. Eno ključnih področij, kot so migracije in med drugim tudi njen vpliv na rodnost, so ostale povsem zunaj strategije. Drugi problem zadeva analitične temelje strategije. Namesto celostne analize vzrokov za demografsko krizo, analitičnih podlag in projekcij smo dobili dokument, ki sicer spominja na površna gradiva prejšnjih vladnih strateških dokumentov. Toda povečanje rodnosti je po naravi reči eno najbolj spornih in občutljivih političnih vprašanj, ki že na začetku zahteva argumentirano, poglobljeno in strpno razpravo. Zato bi morali biti njegova priprava in sestava bistveno drugačni. Strokovnost je tukaj lahko edina prava pot za argumentacijo stališč, dobro vodenje razprave in končni uspeh. Tretja napaka zadeva pomanjkanje ekonomskih argumentov, ki bi s svojo nevtralnostjo lahko blažili ideološke in politične nevarnosti, na katere po naravi zadeva problem rodnosti. Ekonomski ukrepi, ki zadevajo spremembe na trgu dela ("varna prožnost"), stanovanjskem trgu in predvsem socialne transferje, so danes obvladljivi ključi nove demografske politike. Tako pa je v predlogu strateškega dokumenta "morala" zamenjala "politiko", ta pa je spregledala moč ekonomskih argumentov. Četrta napaka zgolj zaključuje krog. Strategija bi morala šele vplivati na spremembo vrednot, namesto da jih že predpostavlja. Zato pa bi morala veliko pozornost nameniti predvsem načinu svojega javnega delovanja v obliki posebne komunikacijske strategije. Tega standardnega strateškega protokola seveda ni niti opazila in še manj opredelila, zato se je zapletla v komunikacijski škandal že na samem začetku svojega usklajevanja in javnega obravnavanja.

Toda s političnega vidika vse skupaj ni nobeno presenečenje. Nova desnica, ki je nekakšen vzor sedanjih oblasti, je že konec sedemdesetih v EU hkrati napadla socialno državo in postavila v ospredje družino. Mi smo stranka za družinsko politiko, je leta 1977 grmela Margaret Thatcher, ki ji je uspelo križati ekonomski liberalizem s političnim konservativizmom represivne politike rojstev. V tem so bili zahodnjaki nenavadno podobni komunistom, ki so tedaj v Romuniji in na Kitajskem krotili demografsko rast prebivalstva z grobim poseganjem v dostojanstvo ženske in družinske avtonomije. V ZDA se je temu pridružila še ksenofobna migracijska politika. Amerika umira, svari vplivni Patrik J. Buchanan (2002), svetovalec republikanskih predsednikov, nevarnost pa tiči v nas samih, v izgubi krščanskih vrednot pri rojevanju in ogrožanju nacionalne identitete zaradi tujcev.

Vse to imamo sedaj na lastnem pragu in ni nam lahko. Napad na žensko pravico do splava in odnos do Romov povesta vse. Janša je najprej poskusil z napadom na socialno državo, toda z neoliberalcem Damijanom ni uspel. Drugi poskus desnice z novo družinsko politiko je odnesel Drobniča. Toda kljub temu v Sloveniji še vedno obstaja nevarnost radikalizacije nove desnice in paradoksalne balkanizacije države. V tej zapleteni politični igri bi zato levica z malo več političnega talenta morala celo podpreti Drobniča.