Drobnič, neoliberalno jedro vlade?

Minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič je že od vsega začetka veljal za enega šibkejših členov Janševe vlade. Premier ga v svoji ekipi ni želel, a ga je moral sprejeti, ker je to zahtevala koalicijska NSi. Marca letos je Janša ocenil, da dela slabo, zato je predsedniku NSi Andreju Bajuku naročil, naj na ministrsko mesto predlaga drugega kandidata. Bajuk ni ukrepal, čeprav tudi sam - v nasprotju z današnjimi izjavami podpore - Drobniču ni posebno naklonjen. Ima ga za Peterletovega človeka. Bajuk o dogovoru z Janšo ni obvestil niti poslanske skupine NSi. Zato je bila ta toliko bolj presenečena, ko je premier pred dobrim tednom dni Drobniča najprej javno pozval k odstopu, ko ga je ta zavrnil, pa je parlamentu predlagal njegovo razrešitev in razkril pogovore z Bajukom. Vodstvo NSi je Drobniča javno podprlo in zahtevalo urgentni sestanek koalicijskih strank. Zadeve so šle tako daleč, da je vodja poslanske skupine NSi Alojz Sok s prstom začel kazati na napake drugih ministrov v vladi. Tako je v parlamentu ob interpelaciji izrekel kritiko na račun ministra za kulturo Vaska Simonitija, v izjavi za televizijo pa je opozoril, da je bilo ravnanje notranjega ministra Dragotina Mateja v Ambrusu napaka in da bi moral premier o njegovi odgovornosti presojati tako, kot to počne v Drobničevem primeru. Gre za močne besede glede na dosedanje zgledno partnerstvo.

Kaj se je v tednih pred letošnjim marcem dogajalo tako usodnega, da je Janši zavrelo? Izpostavljata se predvsem dve zgodbi. Prva naj bi bila povezana z naraščanjem števila brezposelnih. Decembra 2004, ko je Drobnič prevzel vodenje ministrstva, je bilo v državi registriranih manj kot 91.000 brezposelnih. Konec januarja letos je zavod za zaposlovanje objavil podatek, da je število brezposelnih prvič po marcu 2004 preseglo 95.000 ljudi. Hkrati je na dan prišel podatek, da je bilo v letu 2005 za ukrepe aktivne politike zaposlovanja porabljenih le dobrih 16 milijard tolarjev, čeprav je bilo na voljo približno 20 milijard. Drobnič je zadeve rešil tako, da je vodstvu zavoda za zaposlovanje naročil do skrajnosti zaostriti merila za status brezposelne osebe. Hkrati pa je pripravil spremembe zakona o zavarovanju za brezposelnost, s katerimi je še dodatno omejil pravice brezposelnih. Ta zakon sta kljub protestom sindikatom sprejela tako vlada kot parlament.

Še večjo težo je imel Drobničev konflikt z ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom - človekom, ki mu Janša brezpogojno zaupa. Februarja letos so mediji zapisali, da vlada že več kot pol leta ne imenuje svojega predstavnika v nadzorni odbor Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Drobnič je novinarjem zatrjeval, da to ni stvar ministrstva za delo, pač pa vlade, medtem ko je Virant, ki vodi vladno komisijo za kadrovske in administrativne zadeve, trdil, da je treba odgovore poiskati pri Drobniču. Potem je prišlo na dan, da je strokovni svet SDS že poleti 2005 predlagal dva predstavnika v svet in enega v nadzorni odbor FIHO. S predlogi se je strinjal tudi Virant, medtem ko jim je Drobnič nasprotoval. To pa ni bila edina epizoda v sporu med Virantom in Drobničem. Zapletlo se je tudi pri imenovanju direktorice zavoda za zaposlovanje. Oktobra letos je Drobnič vladi predlagal, naj na to funkcijo imenuje dotedanjo v. d. direktorice zavoda Anko Rode, Virant pa je temu predlogu nasprotoval. Zavod naj namreč pod dotedanjim vodstvom Rodetove ne bi izvajal do uporabnikov prijaznih postopkov, očital pa ji je tudi, da zaradi prepozno prispelih dohodninskih odločb ni bilo podaljšanih več sto štipendij. Vlada se je v tej zgodbi postavila na Virantovo stran. Rodetova je ostala v. d. direktorica, Drobnič pa si je nakopal zamero Janševega varovanca.

Da se predsednik vlade želi znebiti Drobniča, je v javnost prvič pricurljalo konec februarja letos. Novinarka RTVS je zato ministru v parlamentu postavila neprijetno vprašanje o morebitni razrešitvi. Drobnič bi ji takrat lahko mirne duše rekel, da ne želi odgovarjati. Namesto tega je izgubil živce in ji odrinil mikrofon. Pozneje se ji je za svoje ravnanje sicer opravičil, a škoda je bila že storjena.

Drži - vzkipljiv je bil tudi v pogajanjih s sindikati. Ni bil za noben kompromis, sindikatom je za pripombe k zakonom dajal na voljo le po nekaj minut časa, enega od zakonom pa je v parlament poslal celo brez njihovega soglasja. Poleg tega je uvajal nekatere skrajno nepriljubljene ukrepe. Z zakonom je brezposelne začel siliti, da sprejemajo delo, ki ne ustreza njihovi izobrazbi. Toda: Drobnič vsega tega ni delal na lastno pest, pač pa je zgolj sledil politiki vlade. Je vlada mar nasprotovala sprejetju zakona o zavarovanju za čas brezposelnosti? Nihče se takrat ni oglasil in od Drobniča zahteval, naj vsebino zakona uskladi s socialnimi partnerji. Ravno nasprotno. Vlada in državni zbor sta zakon potrdila. Premier poskuša danes vso krivdo za spor s sindikati prevaliti na Drobničeva ramena, a resnica je, da se je sam v dveh letih s sindikati srečal šestkrat. Pri tem je sindikate na prvih petih srečanjih le seznanjal z novimi reformnimi predlogi. Šele zadnje srečanje pa je potekalo kot dialog in ne kot vladni monolog. Drobničeva glavna pomanjkljivost ni bila nedelavnost, pač pa slab občutek za čas. Vlada je še spomladi vztrajala pri odločnih posegih v socialne pravice, v zadnjih tednih pa je naredila obrat. Drobnič tega ni pravočasno opazil. Kot zvest vladni vojak je poskušal speljati projekte tudi potem, ko je premier nad njimi že dvignil roke. Ker je javnost preveč spominjal na neuresničene vladne načrte, je bil moteč. Lahko pa rečeno tudi obratno: Drobnič je nenadoma postal človek, ki je lahko prikazan kot glavni neoliberalec vlade, kot tisti, ki je kriv za vse tisto, čemur sta se vlada in njen predsednik danes odrekla.

Seveda to ne pomeni, da je Drobnič brez napak. Ob živce ga je spravljalo vse, kar je odstopalo od njegovih osebnih vrednot. Ko je bil še poslanec, je ostro nasprotoval umetni oploditvi samskih žensk in dekriminalizaciji prostitucije. Ko je prevzel ministrsko funkcijo, je javnosti nemudoma pojasnil, da se ne misli ukvarjati s problematiko lezbijk in gejev, ker ta del državljanov ni nič drugega kot le še ena skupina bolnikov s posebnimi potrebami. Šel je tako daleč, da je ob neki uradni priložnosti kljub prepričevanju svojih uslužbencev zavrnil rokovanje s homoseksualcem. Metadonsko zdravljenje odvisnosti od drog je označil za državno financiranje samomorilnosti. Svoje delo na ministrstvu je utemeljeval na sinodalnih dokumentih rimskokatoliške cerkve. Lojalnost cerkvi pa je dokazoval tudi tako, da je na razpisih za koncesije za domove za starejše favoriziral organizacije, povezane z RKC. In seveda, na koncu je predlagal plačljivost splava.