Levi, desni, na sredini

Peter Jambrek, voditelj danes izginulega Zbora za republiko, v preteklih letih pa tudi notranji minister v vladi Andreja Bajuka in pred tem ustavni sodnik, si je pred tedni v reviji Objektiv privoščil nenavadno misel. Govor je bil o novi posadki ustavnega sodišča in o njeni nazorski (ne)uravnoteženosti. Nazorska prepričanja seveda niso enaka političnim, čeprav se z njimi včasih prekrivajo. No, Jambrek je novinarjem dejal: "Mislim, da bi bilo pravično, da bi bilo po osmih letih razmerje ponovno osem proti ena. Seveda v korist druge opcije." Kaj je druga opcija, je znano, sedanja sestava ustavnega sodišča naj bi bila (in to ne samo po njegovem mnenju) nagnjena preveč na "levo". To sicer ne zmanjšuje pravnega pomena odločitev sodišča, a nesorazmerna sestava politikom ponuja polje za različne špekulacije. Prvim, ker v ustavnem sodišču iščejo morebitnega zaveznika za svoje predloge, in drugim, ker lahko zaradi neprave posadke napadajo kredibilnost sodniških odločitev.

Cinično izjavo o tem, kaj bi bilo prav in pravično, je Jambrek dodatno pojasnil v pisemskem razdelku Sobotne priloge. Razmišlja, da bi bilo morda pravično, če bi se razmerje med ustavnimi sodniki po novem nagnilo k drugi opciji, a kar je "pravično", ni nujno "pravilno". Po Jambreku je prava sestava ustavnega sodišča takšna, ki je nepredvidljiva, "ki je tako uravnotežena, da je vedno nepredvidljiva". Štirje sodniki iz te, štirje iz one opcije plus eden, ki je jeziček na tehtnici ... Kljub pritlehnemu okusu besede uravnoteženost in navidezno nepomembnem, morda zgolj akademskem vprašanju barvitosti posadke pravnih strokovnjakov pa je bodoča sestava ustavnega sodišča, ki se bo skorajda popolnoma prenovilo v letu dni, eno od najpomembnejših političnih ali celo družbenih vprašanj v Sloveniji.

Za kaj gre? Ustavno sodišče je "najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin". V Sloveniji ni pomembnejšega sodnega organa: odloča o skladnosti zakonov z ustavo, z mednarodnimi pravnimi akti, odloča o ustavnosti in zakonitosti sklepov državnega zbora. Nad njim je le evropsko sodišče za človekove pravice. Moč in pomen ustavnega sodišča pogosto motita politike, posebno tiste, ki so nagnjeni k avtokraciji. Notranji minister Dragutin Mate je tako ustavno sodišče na primer obtožil, da se vmešava v delo drugih vej oblasti. Njegova izjava je seveda pričakovana, Mateju oziroma politični opciji, ki ji pripada, odločba ustavnega sodišča o izbrisanih pač ni všeč. Podobno oster je bil pred meseci vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, ko je ustavne sodnike obtožil, da je njihovo začasno zadržanje zakona, ki razpušča protikorupcijsko komisijo, politično. Tanko je namigoval, da je odločitev takšna, ker je član ustavnega sodišča Ciril Ribičič, nekdanji poslanec leve stranke. Ciril Ribičič je seveda prav zaradi politične kariere pripravna tarča politikov, vendar je pravni strokovnjak in njegova služba ustavnega sodnika ni vprašljiva.

Sodniki imajo seveda svoja nazorska prepričanja. Eni so verni, drugi niso. Eni so liberalni, drugi bolj tradicionalistični, enim je všeč hierarhična struktura družbe, drugi so bolj naklonjeni odprtim, ohlapnim vezem. Eni volijo te, drugi one stranke. Trditi, da se sodniki odločajo v slonokoščenem stolpu pravnih paragrafov, da interpretacijo zakonskih določb gradijo brez lastnih vrednot in mnenj, je seveda naivno. Seveda so najprej pravni strokovnjaki, a imajo svoja prepričanja in se odločajo tudi na podlagi teh prepričanj.

Slovenska zgodovina pozna sestavo ustavnega sodišča, katerega odločitve so imele opazen nazorski, celo politično-strankarski pridih. Takšna je bila odločitev o izidu referendumov o volilnem sistemu, katere avtor pa je bil prav uvodoma omenjeni Jambrek. Obstajajo seveda tudi izjeme. Sedanja, domnevno "levičarska" sestava ustavnega sodišča je potrdila vatikanski sporazum ...

Matevž Krivic, ki je bil ustavni sodnik hkrati z Jambrekom in ki oblast že leta opozarja na pomen sestave ustavnega sodišča, je v referatu na junijskih dnevih javnega prava v Portorožu opozoril, da si sedanje "levo" usmerjeno ustavno sodišče ni privoščilo niti enega takega spodrsljaja in take zlorabe ustavnosodne oblasti kot prejšnja sestava s potvorbo izida referenduma o volilnem sistemu in z morda še škandaloznejšo prepovedjo volitev v koprski občini. Sedanji ustavni sodniki naj bi se skratka "zavedali pomanjkljivosti v svoji sestavi in so to pomanjkljivost odgovorno skušali nadomestiti z zelo zadržanim pristopom k nazorsko občutljivim vprašanjem - pri vprašanjih položaja katoliške cerkve po mojem mnenju celo preveč". Kredibilnost ni bila zapravljena. A kljub temu Krivic opozarja, da je sedanja sestava slaba, da bi bilo bolje, če bi se število sodnikov povečalo na deset (ali zmanjšalo na osem), in seveda, da bi sodniki jasno razkrili svoje nazorske in politično opredeljene poglede na ustavnopravna vprašanja. "Kot kažejo evropske in ameriške izkušnje, je veliko ustreznejši sistem, v katerem lahko ustavni sodniki tudi svoje nazorsko in politično opredeljene poglede na ustavnopravna vprašanja izražajo odkrito in neposredno - način izbiranja ustavnih sodnikov pa zagotavlja ustrezno nazorsko uravnoteženost sestave ustavnega sodišča."

V prvi rundi so za položaj novega ustavnega sodnika prijavljeni trije kandidati. Prvi je Miroslav Mozetič, ki je bil nekoč poslanec SKD. Drugi je Jan Zobec, tisti vrhovni sodnik, ki je podprl Arharjevo župansko kandidaturo. In tretji Borut Stražišar. Vsi so pravni strokovnjaki, nazorska usmeritev le za zadnjega ni znana. Ustavne sodnike na predlog predsednika potrjuje državni zbor. Z navadno večino. Bo vladna večina ponovila desno napako iz začetkov demokracije, bo ponovila levo prevlado iz leta 1999 ali pa bo v tretje razmišljala drugače? Izkušnje z dejanji te vlade nas navajajo na pesimizem. Še nekaj. Problem ustavnega sodišča ni samo njegova sestava, ampak tudi strahovit porast zahtev po ustavni presoji ...