Konflikt med sindikati

"Najprej bom v žargonu starih kavbojskih filmov rekel: Prihajam v miru." S temi besedami je minister za javno upravo Gregor Virant nagovoril okoli 200 sindikalistov, ki zastopajo interese delavcev v zdravstvu, sociali, policiji, vzgoji, izobraževanju, znanosti, kulturi in ljubljanski univerzi. Nekdo iz dvorane se je pošalil: "Howgh." A v resnici sindikalistom iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja ni bilo do šale. Eden izmed njihovih trenutno najbolj izpostavljenih predstavnikov, predsednik Policijskega sindikata Slovenije Branko Prah, je zato Virantu vrnil: "Indijanci so rekli, prihajamo v miru, zadaj pa so imeli enega ostrostrelca oziroma z lokom, ki ga je ustrelil v hrbet. To je vaš način dela." Zvečer se je izkazalo, da je imel Prah prav.

Vse skupaj se je seveda začelo že nekaj mesecev prej. Parlament je sprejel novi zakon o plačah v javnem sektorju, vlada pa se je začela s sindikati, ki zastopajo zaposlene v javnem sektorju, pogajati o tem, kako bi po novem izračunavali njihove plače. Tu pa se je povsem zapletlo. Z vlado se pogaja 23 sindikatov, ki zastopajo 170.000 zaposlenih. Za njihovega pogajalskega vodjo je bil izbran Drago Ščernjavič iz Sindikata državnih in družbenih organov Slovenije. A med sindikati sta se izoblikovala dva bloka. Prvega, ki sledi Ščernjaviču, predstavlja 19 sindikatov. Drugega, ki predstavlja peterico sindikatov, ki se je spomladi združila v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja, pa vodi Branimir Štrukelj iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture. Ta, drugi blok zastopa kar 73.000 zaposlenih v javnem sektorju. Če odštejemo funkcionarje, torej zastopa vsaj polovico zaposlenih v javnem sektorju.

Kje se je zapletlo? Prva skupina je ocenila, da je že tako blizu z vlado, da bi z njo podpisala dogovor o tem, kako bodo nadaljevali pogajanja. Druga stran pa pravi, da vlada njene predloge vztrajno ignorira. Ker priznava le eno sindikalno pogajalsko skupino. Tako je na gluha ušesa naletel recimo njihov predlog, da bi nekatere poklice uvrstili v višje plačne razrede, kot si želi vlada. Recimo policiste. In ker jih vlada ni želela poslušati, so policisti zagrozili s stavko. Premier Janša je nato izjavil, da so policisti grozili s stavko tudi tik pred osamosvojitveno vojno, kar naj bi bilo povsem nedržavotvorno. Policijski sindikat je vzrohnel, Janši in vladi zagrozil s tožbo, stavke pa ni odločil zamrzniti vse do teh dni, ko so se končno usedli z ministrom Virantom. Če ta ne bo v naslednjem mesecu upošteval njihovih argumentov, naj bi stavko "odmrznili".

A ne gre le za policiste. Gre tudi za zdravstvene delavce, pa za raziskovalce ... Virant se je ta teden tako končno sestal s celotno "uporniško" Konfederacijo sindikatov javnega sektorja. Začel je po indijansko, končal pa z obljubo, da bodo poslej v pogajanjih kot enakovreden upoštevali tudi njihov predlog. "V redu," je dejal minister. Zato naj bi že naslednji dan vsi sindikati javnega sektorja, tudi Konfederacija, podpisali dogovor o tem, kako bodo nadaljevali pogajanja. A do večera si je Virant premislil. "Seveda ne more biti dveh ločenih pogajanj ali dveh pogajalskih skupin, ker bi bila to prvovrstna komedija zmešnjav. Na to ne moremo pristati," je razložil v Odmevih. In ker minister ni držal besede, naslednji dan dogovor med vlado in sindikati ni bil podpisan. Zakaj? "Če minister javno, pred 200 člani konfederacije obljubi, da bodo pogajalski predlogi konfederacije obravnavani enakovredno in enakopravno kot predlogi druge pogajalske skupine, in tega potem ne uresniči, izgubi vsako kredibilnost kot minister v vladi," pravi Štrukelj. Vseeno je prepričan, da bo morala vlada na koncu vendarle upoštevati tudi njihove predloge. "Ne more biti drugače, razen če se je minister odločil, da ne da popolnoma nič na svojo besedo, ki sicer ni le njegova, ampak je beseda celotne vlade RS." Takrat smo bili že priča novi epizodi sindikalnega boja. 19 sindikatov, ki so bližje dogovoru z vlado, je začelo prispevati svoje podpise, ker bi sami radi podpisali dogovor z vlado ...

Konflikt med sindikati javnega sektorja je veliko bolj skrb zbujajoč, kot se zdi. To sicer ni prvi spor med sindikati v času sedanje vlade. Ko je vlada konec lanskega leta objavila predlog reform, ki je med drugim predvidel tudi enotno davčno stopnjo, so nastopili sindikati - in to vsi, tisti, ki predstavljajo zaposlene v javnem in v zasebnem sektorju - proti njim zelo enotno. Tudi s protestom, na katerem se je kljub snežnemu metežu zbralo okoli 40.000 ljudi. Na koncu pa najhujši sovražnik sindikatov vendarle ni bila vlada, ampak se je ta skrival kar v njihovih lastnih vrstah. Dva sindikata, Solidarnost in Alternativa, sta se namreč protestu uprla, ker naj bi bile predlagane reforme izrazito pozitivne. Izkazalo se je, da sta bila voditelja teh dveh sindikatov Albert Pavlič in Silvo Berdajs v resnici stara znanca kandidatnih list SDS. Pri tokratnem sindikalnem konfliktu naj sicer ne bi šlo za takšen politični boj. Nekateri menijo, da gre bolj za prestiž. Drugi, da gre za razreševanje starih medsebojnih zamer. Nekateri pa se vseeno sprašujejo, ali ni vlada tistim sindikatom, ki so trenutno bolj pripravljeni na dialog z njo, česa obljubila ...

Spori med sindikati seveda najbolj škodijo zaposlenim v javnem sektorju. V interesu delavcev lahko namreč nastopajo le sindikati, ki so medsebojno povezani. In nikakor ne sindikati, ki so med seboj sprti. Če sindikati niso enotni, je njihova pogajalska moč avtomatično manjša. S tem pa je moč njihovega delodajalca, v tem primeru vlade, avtomatično večja. In tega bi se morali sindikati zavedati. Že zato, ker je ob Janševem pohodu na oblast takratni predsednik njegovega svetovalnega telesa, strateškega sveta za gospodarski razvoj, Mićo Mrkaić napovedal, da bo neposrednega dogovarjanja med vlado in sindikati poslej "verjetno manj, čeprav se je s sindikati seveda treba dogovarjati". V času lanskih sindikalnih demonstracij smo lahko že slišali, da se je socialni dialog med vlado in sindikati dejansko zelo spremenil: "Če zaploskamo, smo državotvorni. Če rečemo, da je enotna davčna stopnja v razviti Evropi katastrofa, smo demonizirani. To ni dialog," je denimo povedal Dušan Semolič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Zdi se, da torej minister Virant dobro ve, kaj počne. Tako ne preseneča, da po njegovem ključni problem celotne zgodbe "ni na vladni, ampak na sindikalni strani". Ta je tista, ki se ni pripravljena pogovarjati. Pa še preveč zahteva. Virant je izračunal, da je pripravljena vlada za plače prispevati 54 milijonov SIT, medtem ko devetnajsterica sindikatov zahteva 59 milijard, Konfederacija pa menda kar 68. Virantovi argumenti so podobni tistim, ki smo jih lahko slišali pri reformi sodniških plač. Tudi sodniki naj bi zahtevali preveč. In tudi sodniki naj se ne bi bili pripravljeni pogovarjati. Ko pa so se uprli Virantovim predlogom, se je nanje nenadoma usul cel plaz očitkov, predvsem na račun tega, da proizvajajo sodne zaostanke. To, da imajo sodišča premalo administrativnega osebja, je bilo nenadoma manj pomembno. Z Virantovo reformo sodniških plač se sicer zdaj ukvarja ustavno sodišče.

Sindikati pa bi morali biti bolj pazljivi še zaradi nečesa. Da se jim zaradi neenotnosti ne bo zgodilo kaj podobnega kot Študentski organizaciji Slovenije, ki je bila do nedavna poleg sindikatov najbolj oster kritik predvidenih vladnih reform, potem pa so ji vladine lovke zrušile uporniškega predsednika in namesto njega nastavile novinko v študentski politiki. Študentje so kmalu potem postali vladni partner in se na aktualne dogodke skorajda ne odzivajo več.