Afera pralni prašek

Zunanji minister Dimitrij Rupel je poskrbel za novo afero. Pravzaprav sta jo tokrat zakuhala kar skupaj s soprogo Marjetico Ano Rudolf - Rupel. Dnevnikov fotoreporter je namreč ministrovo ženo zasačil pri tem, kako se je podala na šoping z vladnim službenim avtomobilom. Najprej se je pred hišo Ruplovih na Grudnovem nabrežju v Ljubljani pripeljala službena toyota prius. Vanjo je sedla ministrova žena, avto je odpeljal in se vrnil čez slabi dve uri. Ministrova žena je v hišo odnesla pralni prašek. Pa metlo, smetišnico in papirnate brisače. Šofer z zunanjega ministrstva je odnesel mleko in še nekaj vrečk. Fotografije so povedale dovolj. Ministrova žena je vladni avtomobil uporabila za opravek zasebne narave.

To je seveda sporno. Vladni službeni avtomobili so kupljeni in vzdrževani z davkoplačevalskim denarjem, zato je točno predpisano, kdo jih lahko uporablja in zakaj. Avtomobil, s katerim se je peljala soproga ministra Rupla, naj bi bil eden od avtomobilov, ki je bil dodeljen v uporabo ministru za zunanje zadeve. A vprašanje je, ali to sploh drži, saj avtomobila ni na seznamu voznega parka MZZ. Če gre kljub vsemu za Ruplov službeni avtomobil, bi moral minister, če bi ga želel uporabljati tudi v zasebne namene, plačati posebno boniteto. A za zdaj ni jasno, ali takšno boniteto plačuje ali ne. Seveda pa je možno tudi, da Rupel tega avtomobila sploh ne uporablja. In da ga uporablja izključno njegova žena. To pa bi bilo povsem sporno. Ministrova žena namreč ni upravičena do vladnega vozila. Tako bi se v njem lahko peljala le kot ministrova sopotnica. Na MZZ sicer trdijo, da lahko v določenih primerih, "ko gre za opravljanje protokolarnih obveznosti soproge ministra", v avtomobil sede tudi sama. A tudi če je morala Marjetica Rupel pred protokolarnim dogodkom oprati cunje in pomesti po hiši, nakupovanje pralnega praška in metle s pomočjo vladnega avtomobila pač ne more soditi med protokolarne obveznosti. Gre za navaden gospodinjski nakup.

Rupel seveda ni edini funkcionar, ki je dal službeni avto na voljo svojim družinskim članom. Nekdanja ljubljanska županja Vika Potočnik je s službenim audijem A8 vozila svojega otroka. Prav tako nekdanji obrambni minister Anton Grizold, ki ga je leta 2002 zalotil Mladinin fotoreporter. Minister, ki je avtomobil uporabljal v zasebne namene, čeprav za to ni plačeval bonitete, se je izgovarjal, da s tem, ko je postal minister, še ni prenehal biti oče. In da bo otroka še naprej vozil v šolo. Vlada takrat zoper Grizolda ni ukrepala. Podobni zgodbi pa smo priča tudi zdaj. MZZ v ravnanju ministrove žene ne vidi nič spornega, primer naj bi bil "politično docela nezanimiv", ministrova soproga pa naj bi "po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje". Kabinet predsednika vlade Janeza Janše je medtem pojasnjevanje konkretnega primera prepustil MZZ, sam pa je dopustil možnost, da protokolarne obveznosti in pravice soprog ministrov in drugih predstavnikov države oziroma varovanih oseb niso povsem dorečene. In te, morebitne nedorečenosti naj bi zdaj odpravili. Sicer pa so s tem, ko so dodali, da se je Marjetica Rupel v preteklih letih žrtvovala za državo, ko je "nesebično opravljala zahtevne protokolarne naloge", že namignili, da Rupla kljub vsemu ne nameravajo sankcionirati ...

Očitno je Janševa potrpežljivost glede Rupla res velika, saj to še zdaleč ni njegov edini eksces. Če odmislimo zunanjepolitične zgodbe in draga prenočišča na službenih poteh, je v spominu ostalo recimo njegovo zagrizeno prizadevanje za ustanovitev diplomatske akademije. Rupel je takrat podpisal sporazum o sodelovanju z neobstoječim visokošolskim zavodom, mu obljubil denar in se strinjal, da bo na fakulteti nekoč poučeval tudi sam. S tem si je zagotovil akademsko prihodnost in jo hkrati s proračunskim denarjem tudi poskušal omogočiti. Primer je prišel do sodišča, a to je Rupla z zares bliskovito obravnavo hitro odrešilo suma in bremena, da se je okoristil. To se je sicer zgodilo še v času Ropove vlade. A tudi v Janševem obdobju se Rupel ni umiril. Tako si je letos na davkoplačevalske stroške privoščil zasebno letalo, s katerim je z neformalnega srečanja ministrov za zunanje zadeve EU, ki je bilo marca letos v Salzburgu, poletel naravnost na svoj vikend na Obali. Zgodba je prišla na plan, ker je bilo izjemno nenavadno, kako je lahko minister, ki je imel še ob 14. uri tiskovno konferenco v Avstriji, ob 19.15 že nastopil v TV Dnevniku, in to kot gost koprskega studia. Izkazalo se je, da je minister najel zasebno letalo in z delegacijo namesto v Ljubljano poletel v Trst, ki je po naključju veliko bliže njegovemu vikendu, uradni razlog pa naj bi bil v tem, da "je imel predvidene službene obveznosti v Portorožu". Šlo je za obisk koncerta resne glasbe, ki pa ga je minister zaradi javljanja v TV Dnevnik zamudil. Ostali člani delegacije, ki so morali domov potovati po ovinkih in z dodatnimi stroški, so se v Ljubljano vrnili z avtomobilom.

Najvišji funkcionarji Janševe vladi so ob prevzemu oblasti z velikim pompom podpisali posebni kodeks, ki jih zavezuje k še posebej etičnemu ravnanju. A ta je očitno le na papirju. Ko je recimo minister Božič na sporen način opravil izpit za čoln, mu ni vlada niti z besedico očitala, da krši kodeks. Prav tako na to ni opozorila ministra Erjavca, ki je na sporen način prečkal mejo. Prav tako ne tiskovnega predstavnika vlade Jerneja Pavlina, ki je izdal navodilo za (ne)komuniciranje z Mladino. Prav tako ne ministra Mateja, ki so mu trije visoki predstavniki policije očitali, da je spravil v javnost ovadbo v zadevi Ribičič. In prav tako ne državnega sekretarja na MZZ Andreja Štera, ki je bil sredi novembra obsojen na enomesečno pogojno zaporno kazen ... Avtor kodeksa, minister za javno upravo Gregor Virant, se tudi ob zadnji Ruplovi aferi ni oglasil. A to ne preseneča. Navsezadnje se je vlada na svoj kodeks doslej sklicevala le enkrat. Ko je žagala ministra Drobniča in ko ta kljub Janševemu ukazu ni in ni hotel odstopiti z ministrske funkcije.