Augusto Pinochet

Čilskega diktatorja Augusta Pinocheta je življenje zapustilo po naravni poti, tako da pred sodnike ne bo stopil, toda ker je umrl 10. decembra, na mednarodni dan človekovih pravic, je bilo pravici vsaj poetično zadoščeno. A po drugi strani, ko so ga začeli preganjati, saj veste, po tisti aretaciji v Londonu leta 1998 in akciji španskega in ekvadorskega tožilstva, je bil že star, betežen, nemočen, senilen, dementen - banalen. Starček, ki ne more več sam čez cesto. Ko si ga gledal, si težko verjel, da je res zagrešil to, kar so mu očitali. Težko si verjel, da je dal v času svoje strahovlade pobiti ali pa "izginiti" 3.200 ljudi, bolj ali manj svojih političnih nasprotnikov, disidentov, komunistov in socialistov, "teroristov" (in tri ameriške državljane). Težko si verjel, da je dal v tem času mučiti na tisoče in tisoče ljudi, moških in žensk, starih in mladih, ki so jih trpinčili z elektriko, obešali za zapestje in vlačili po razbitem steklu. In težko si verjel, da je dal nogometne štadione spremeniti v koncentracijska taborišča. Hja, težko si verjel, da je nekoč, ko so ga obvestili, da so v nekem grobu našli dve trupli, dahnil le: "Pomislite, koliko smo s tem privarčevali!" Ko si ga gledal, se je še enkrat izpolnila znana teza o "banalnosti zla", ki jo je Hannah Arendt lansirala na začetku šestdesetih, ob sojenju nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Ko je gledala Eichmanna, je videla to, kar smo videli mi, ko smo gledali Pinocheta. Toda v sedemdesetih in osemdesetih je imel Pinochet enega izmed najbolj srhljivih profilov: kičasta uniforma, statična poza, granitni, brezčutni obraz in sončna očala, za katerimi je čemel Hitler. Izgledal je kot fašistični maneken iz druge roke, kot lutka v izložbi Tretjega rajha. Ko je Lawrence Britt leta 2003 primerjal različne fašizme, od Hitlerjevega do Mussolinijevega in od Francovega do Suhartovega, je ugotovil, da imajo 14 skupnih potez:

* prvič, non-stop nacionalizem (patriotski slogani, simboli, pesmi, zastave),

* drugič, prezir do človekovih pravic (zapiranje, eksekucije, atentati, mučenje, prepričevanje ljudstva, da je to nujno),

* tretjič, identificiranje sovražnika oz. žrtvenega jagnja, ki nacijo poenoti (rasne in etnične manjšine, liberalci, komunisti, socialisti, teroristi),

* četrtič, premoč vojske (glorifikacija, orjaški budžet),

* petič, totalni seksizem (dominirajo moški, homofobija, rigidna delitev spolnih vlog),

* šestič, kontrola množičnih medijev (cenzura, svobode izražanja ni),

* sedmič, obsedenost z nacionalno varnostjo (zastraševanje je glavni motivator množic),

* osmič, prepletanje religije in oblasti (religiozna retorika je del politične manipulacije),

* devetič, varovanje korporativne elite (politična oblast in korporativna aristokracija sta poročeni),

* desetič, zatiranje delovne sile (sindikati so ukinjeni, prepovedani, blokirani),

* enajstič, prezir do intelektualcev in umetnosti (preganjanje intelektualcev, akademikov, profesorjev in svobode umetniškega izražanja),

* dvanajstič, obsedenost z zločinom in kaznijo (policija ima neomejena pooblastila, v imenu “patriotizma” ji je dovoljeno vse),

* trinajstič, epidemična korupcija (vladajo skupine prijateljev in poslovnih partnerjev, ki si delijo položaje),

* in štirinajstič, sleparske volitve (opozicije običajno ni, če pa že je, potem volitev ne preživi, vsaj ne njeni liderji).

Pinochetov režim je posvojil vseh 14 potez. Vlaki so pod njegovim škornjem sicer še vedno zamujali, toda telefoni so delali. Ljudje so dobivali penzije, toda revščina je dobila novo dno. Propadla državna podjetja je prodal in znižal inflacijo, toda s prepadom med bogatimi in revnimi je rušil rekorde. Tarife je znižal, toda znižal je tudi plače v šolstvu in zdravstvu. Banke je privatiziral, toda največje med njimi so kredite dajale pretežno svojim lastnikom. Pobil je kopico ljudi, abortus pa je v imenu očeta, sina in svetega duha prepovedal. Na pogrebe ljudi, ki jih je dal pobiti, ni hodil, ker je bil preveč zaseden z obiskovanjem bolnišnic, v katerih sta na eni postelji ležala dva pacienta. Ekonomijo so mu furali heroični mladci, šampioni “prostega trga”, izšolani v Chicagu ("Chicago Boys"), za ekologijo pa je skrbela vojska, "zadnja pruska armada", kot je rad poudaril. Brezposelnost je z leti znižal, toda pobil je toliko ljudi, da to ne preseneča.

Leta 1990 je po sedemnajstih letih diktature sestopil, toda le z mesta predsednika, kamor ga itak ni nihče nikoli izvolil. Še preden pa je mesto prepustil demokratično izvoljenemu predsedniku, je na novo napisal ustavo, v kateri je zdaj stalo, da bo šef pruske armade ostal še 8 let in da čilskemu predsedniku pritiče dosmrtna poslanska funkcija, vključno z absolutno imuniteto. Če ne bi pristali na novo ustavo, ne bi bilo volitev. Ko je “odrešenik domovine” končno sestopil, mu je vojaška godba igrala nemške vojaške koračnice. 5.000 vojakov mu je salutiralo in paradiralo. “Misije je konec,” je vzkliknil. Točno, Bush ga je na oni letalonosilki le citiral. Toda Pinochet je predsednika takoj obvestil, da se nima namena upokojiti in da bo zdaj prešaltal v kongres. Kot dosmrtni senator. Z večno imuniteto kakopak. Mnogi so ponoreli. Nekateri poslanci so zahtevali reformo ustave, nekateri so zahtevali referendum, nekateri so trdili, da Gusto sploh nikoli ni bil čilski predsednik, nekateri so mahali s fotografijami umorjenih in izginulih, nekateri so se stepli. General je kljub trušču pristal v kongresu, ki ga je sam leta 1973 ugrabil, in postal kolega Isabel Allende, hčerke čilskega predsednika, ki ga je dal zrušiti in ubiti. Gusto je vstopil skozi glavna vrata. V temni obleki, roza srajci in rdeči kravati. Z nasmehom demokrata.

Čisti ameriški produkt

Augusto Pinochet je bil čisti ameriški produkt - in čistim ameriškim produktom se vedno zmeša. Specifično: Pinochet je bil produkt ameriškega strahu pred komunizmom. Produkt ameriške histerije. Ko je na Kubi zmagal komunizem, so se Američani ustrašili, da bodo v latinski Ameriki - na njihovem “dvorišču” - padle tudi druge "domine", da bo latinska Amerika postala torišče komunističnih revolucij (partijske celice so na hitro zacvetele v Panami, Kostariki, Hondurasu, Peruju, Ekvadorju, Mehiki in Urugvaju), da bodo Karibe prevzeli marksisti in leninisti in da bo streljaj stran uradni jezik postala ruščina, zato so skovali magično formulo, s katero so skušali preprečiti "komunizacijo" latinske Amerike. Formula je imela le dva elementa: CIO in ameriško “multinacionalno” korporacijo. Naloga CIE je bila, da se v določeni deželi zasidra, da jo monitorira, da zbira informacije, da asistira "prijateljskim", "prozahodnim" silam in da s tajnimi operacijami destabilizira "sovražne", "prokomunistične" sile, naloga multinacionalk pa, da se v določeni deželi čvrsto zasidrajo in da začnejo potem v trenutku morebitne politične krize na pomoč klicati ameriško vlado, ki da naj reši demokracijo in zaščiti ameriške nacionalne interese. In Čile - sicer dežela z najdaljšo demokratično tradicijo v latinski Ameriki, prestreljena z ameriškimi finančnimi injekcijami in ameriškimi multinacionalkami - je postal poligon te magične formule.

Ko se je na začetku šestdesetih kot novi vodja levičarske koalicije, nekake ljudske fronte (FRAP), pojavil vse popularnejši marksist Salvador Allende, so se v ameriških glavah rolale domine: če bo dobil svojih pet minut, bo Ameriko v Čilu razlastninil, Čile pa spremenil v Kubo. CIA je takoj izvedla serijo tajnih operacij, s katerimi je leta 1964 krščanskemu demokratu Eduardu Freiju Montalvi zagotovila zmago na predsedniških volitvah. Le kako ne bi zmagal, ko pa volilnega štaba ni imel le v Santiagu, ampak tudi v Washingtonu. Slogane je itak pisala CIA (Allende = Stalin), denar za kampanjo lifrala v kufrih, kupovala politike, medije in delavske voditelje. Frei je vladal - CIA je skrbela, da je bil priljubljen. Nerodno je bilo le to, da je imel Čile preveč demokratično ustavo: predsednik namreč ne more dobiti dveh zaporednih mandatov, kar je pomenilo, da Frei ni mogel ponovno kandidirati. Na vidiku je bil Allende. Ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu in direktorju CIE Richardu Helmsu je šlo na bruhanje, Henry Kissinger, svetovalec za nacionalno varnost, pa je vprašal: "Ne razumem, zakaj bi gledali in pustili, da se neka dežela spreminja v komunistično le zaradi neodgovornosti svojega ljudstva?" Toda čilsko ljudstvo je leta 1970 izvolilo Allendeja. Predvolilna kampanja CIE tokrat ni vžgala. CIA je sicer na hitro organizirala vojaški puč, ki pa je spodletel - in to kljub bajnim podkupninam, uvozu izdatnih količin solzivca in pučistični, kissingerjevski likvidaciji generala Reneja Schneiderja, vrhovnega poveljnika čilskih oboroženih sil, ki puča ni hotel podpreti. Atentat nanj je financirala CIA - njegovi najbližji še vedno tožijo Kissingerja.

Pepsi-Co, Kennecott Corp., Anaconda Mining Co., International Telephone and Telegraph Co. in druge ameriške multinacionalke z interesi v Čilu so Nixonu vpile: rešite Čile! Nixon je vpil CII: rešite Čile! In Amerika je začela s “tajno” destabilizacijo Čila: mehčala in urila je čilske oficirje, jim obljubljala vojaško pomoč, tudi intervencijo, sponzorirala ekstremiste, atmosfero pumpala z dezinformacijami, provokacijami in antipropagando, ustavila uvoz, banke, tudi Svetovno banko, prisilila, da so ukinile posojila, podžigala in financirala štrajke. Ostalo je dodal sam Allende, ki je prisegal na marksistični tip ekonomije, poniževanje srednjega razreda in opazno avtokratski način vodenja. In 11. septembra 1973 je počilo. Coup d'etat. "Operacion Limpieza". Pučisti, ki jih je vodil general Pinochet, so na ceste butnili tanke in bombardirali La Monedo, predsedniško palačo. Allende ni preživel. Pinochet je prepovedal politične stranke, kongres, volitve in demokracijo, vključno s človekovimi pravicami, največji sindikat in h'woodski mjuzikl Fiddler on the Roof, ki da je marksistična propaganda. Cenzuriral je medije, javno sežigal knjige, metal profesorje in za rektorje postavljal generale. Ljudje so začeli izginjati. Brez sledu. Mnogi so zbežali. CIA je takoj zanikala kakršnokoli zvezo s pučem. Ameriška vojska tudi. Pa čeprav so ameriški vojaški atašeji sodelovali pri puču. Pa čeprav so specialci ameriške mornarice (Navy SEALs) pristali na čilski obali. Pa čeprav je 32 ameriških letal za vsak primer pristalo v argentinski vojaški bazi Mendoza. In čeprav je ameriško izvidniško letalo za vsak primer ves čas preletavalo Ande.

“Simbol svobodnega sveta”

Pinochet je tako “rešil” Čile. In da bi rešil celo latinsko Ameriko, je prevzel vodenje tajne, zarotniške Operacije Kondor, ki je postala pojem državnega oz. meddržavnega terorizma in ki je bila lansirana leta 1975: v Santiagu so si namreč Pinochet in "udbaši" Argentine, Brazilije, Urugvaja, Paragvaja in Bolivije - kasneje tudi Peruja in Ekvadorja - skrivaj obljubili vzajemnost pri obračunavanju s politično opozicijo. Cilj Operacije Kondor je bil preprost: likvidirati vse latinskoameriške disidente. In tudi logistika, ki je povezala tajne policije in tajne službe latinoameriških hunt, je bila preprosta: če se je čilski disident zatekel v Argentino, je zanj poskrbela argentinska tajna policija, če se je argentinski disident zatekel v Urugvaj, je zanj poskrbela urugvajska tajna policija, in če se je urugvajski disident zatekel v Čile - okej, nihče ni bil tako nor, da bi se zatekel v Čile, kjer ga je zanesljivo čakala Villa Grimaldi, Pinochetov Abu Grajb. Mnoge čilske disidente so ugrabili v Argentini in jih deportirali v Villo Grimaldi, ki je potem za njimi zabrisala vse sledi. Čilskega disidenta Jorgeja Isaaca Fuentesa Alarcona, sociologa in urbanista, člana Gibanja revolucionarne levice, so leta 1975 ugrabili na paragvajsko-argentinski meji, pa četudi je bil pod zaščito visokega komisarja Združenih narodov.

Za latinskoameriške disidente ni bilo več varnih nebes. Včasih so jih likvidirali na licu mesta. Včasih so jih ugrabili in odpeljali v matično državo, kjer sta jih čakala tortura in eksekucija. Običajno v tem vrstem redu, ne pa vedno. Včasih so jih najprej likvidirali in šele potem mučili. In seveda - včasih so jih likvidirali tudi v Ameriki. Orlanda Letelierja, nekdanjega čilskega zunanjega ministra, in njegovega asistenta, Ronnija Moffitta, sicer Američana, je "Kondor" leta 1976 razstrelil v Washingtonu. CIA, ki jo je tedaj vodil Bush starejši, je resnico zameglila in oznanila, da je bil bombni atentat delo "levičarskih ekstremistov", ki so skušali diskreditirati Pinocheta. Kissinger se je leta 1976 v Santiagu sestal s Pinochetom in ga opozoril, da se bo v nekem svojem bližnjem govoru malce spotaknil tudi ob kršitve človekovih pravic, a da naj se ne vznemirja, "ker to ne bo letelo na Čile - nočemo ošibiti vaše pozicije".

Ergo: Bush starejši, oče Busha mlajšega, je vodil CIO, ki je podpirala in po potrebi servisirala Operacijo Kondor, Kissinger, zaupnik Busha mlajšega (Bush ga je hotel postaviti za predsednika komisije, ki je preiskovala ozadje napada na WTC!), je bil arhitekt Pinochetovega puča, Dick Cheney, trenutno ameriški podpredsednik, in Donald Rumsfeld, nedavno odstavljeni obrambni minister, pa sta bila v Nixonovem kabinetu - med 11. septembrom 1973 in 11. septembrom 2001 je več povezav kot med Sadamom Huseinom in al-Kajdo. Toda Amerika leta 1976 ni delala cirkusa. Le zakaj bi ga? Likvidacije latinskoameriških komunistov so bile v ameriškem nacionalnem interesu - kakor tudi dobrobit latinskoameriških vojaških hunt. Zato je Amerika Operacijo Kondor, povsem očitno generalko za Bushevo "vojno proti terorju", tudi stalno "skrivaj" podpirala in sponzorirala. Sploh pa: Amerika je režim Augusta Pinocheta formalno priznala že dobra dva tedna po puču! S tem se je kakopak le še enkrat pokazal histerični kristal ameriške zunanje politike: bolje diktator kot komunist. Naj bo karkoli, magari fašist, samo da je antikomunist. Pinochet je bil ameriški fašist. Ameriki je bilo vseeno.

Nič čudnega: to je namreč Ameriki vseeno že vse od leta 1947, ko je predsednik Harry Truman oznanil, da bo Amerika ščitila "prijateljske režime". Če je treba z oboroženo intervencijo. Amerika je s tem postala mecen, guru in Batman represivnih, reakcionarnih, avtoritarnih, fašistoidnih režimov, od Grčije do Južne Koreje, od Zaira do Filipinov, od Nikaragve do Salvadorja, od Brazilije do Argentine, od Južnega Vietnama do Grenade, od Indonezije do Kambodže, od Burme do Nigerije, od Malija do Kolumbije, od Gvatemale do Venezuele. Samo da se ne bi ponovila Kuba. Samo da ne bi padla še ena domina. Samo da ne bi Sovjetska zveza dobila še ene republike. V iranskem šahu Rezi Pahlaviju, velikem diktatorju, so videli "velikega voditelja", v filipinskem diktatorju Ferdinandu Marcosu, ki je ukinil ustavo, razpustil parlament in zapiral opozicijo, pa državnika, "predanega demokratičnim načelom in demokratičnim procesom." Avtokratske, sadistične, fašistoidne hunte so se lahko vedno zanesle na ameriško finančno in vojaško asistenco, pa tudi na to, da jih bo ameriški predsednik razglasil za "simbol svobodnega sveta". Če je država sklenila na levo, jo je čakal vojaški puč. Iranski premier Mohammed Mossadegh je skrenil na levo - in leta 1953 fasal puč. Gvatemalski predsednik Jacobo Arbenz je skrenil na levo - in leta 1954 fasal puč. Patrice Lumumba, premier Konga, je skrenil na levo - in leta 1960 fasal puč. Po knjigi. Brez zamude. Kot v Čilu.

Jasno, Američani se pri tem svojem ustvarjanju eksotičnih fašistov niso niti za trenutek nehali imeti za glasnike demokracije. In prinašalce demokracije. Vedno znova so zagotavljali, da v deželah Tretjega sveta podpirajo "demokratične sile". No, te “demokracije”, ki jih je pakiral State Department, so se vedno izrodile, bodisi v diktature ali pa v kaos. Po debaklu komunističnih režimov so mnogi rekli, da je konec z diktaturami in da bo zdaj povsod, tudi v Tretjem svetu, končno zmagala demokracija. Toda hej, kdo jamči, da pred nami ni ravno obdobje tiranij, despotizmov in diktatur - in to v samem srcu demokracije? Še toliko bolj, ker so te nove, sofisticirane, virtualne diktature, sicer sprege korporacij, oligarhij in medijskih imperijev, že realnost, in to v srcu same demokracije. Kot ste opazili, demokracije izkoriščajo eno samo stvar - to, da so ljudje v demokraciji voljni "enakost" in “svobodo” žrtvovati "varnosti". Varnost je v demokraciji pred enakostjo in svobodo. Zmeraj bolj. Enakost in varnost se vse bolj izključujeta. Kar je za virtualnega diktatorja stoodstotna priložnost. Ne pozabite, Hitler je bil na oblast demokratično izvoljen.