Prva neustavnost

Dvomi o ustavnosti mnogih določil novega Zakona o azilu se počasi kažejo za upravičene. Ob sprejemu prenovljenega zakona o azilu je poleg nevladnih organizacij, strokovne javnosti in opozicije svoje nestrinjanje s krčenjem azilantskih pravic izrazil celo predsednik države Janez Drnovšek in s tem skorajda zakuhal manjšo ustavno krizo. Iz njegovega urada so takrat sporočili: "Gospod predsednik dr. Janez Drnovšek meni, da je novi zakon o azilu preveč restriktiven in da se preveč omejujejo pravice azilantom, tako da je do nadaljnjega zadržal podpis tega zakona in proučuje možnost ustavne presoje."

Potem se je veliko govorilo, ali predsednik države sploh ima poleg formalne tudi dejansko pravico zavrniti razglasitev zakona. Najbrž v izogib svojevrstnemu precedensu na tem področju se je Drnovšek takrat vendarle odločil razglasiti novi zakon o azilu. Ker pa so o ustavni presoji zakona razmišljali mnogi, je zakon po tem romal na ustavno sodišče, kjer ustavnost njegovih določb spodbijata Matevž Krivic v imenu 71 prosilcev za azil in skupina opozicijskih poslancev.

Ustavno sodišče je torej pred dnevi ugotovilo neskladje z ustavo v eni izmed prek dvajsetih določb, ki še čakajo ustavno presojo. In sicer je ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo prvi odstavek 41. člena zakona o azilu, ki prosilcem za azil odreka pravico do ponovne prošnje za azil, če nova dejstva, ki bi azil opravičevala v državi prosilca, niso nastala med prošnjama, ampak prej. Tako prosilec ne bi več mogel uveljavljati okoliščin, ki opravičujejo azilantski status in so nastale pred vložitvijo prve prošnje za azil, pa zanje takrat ni vedel. Hkrati so ustavni sodniki državnemu zboru naložili, da mora neskladje z ustavo odpraviti v roku šestih mesecev. O tej pravici so sicer odločali v povezavi z 18. členom ustave, ki prepoveduje izgon ali izročitev osebe, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Ker je navedena pravica absolutne narave, da torej velja vedno in povsod, je po mnenju sodišča ni dopustno omejevati. Prav to pa je počel prvi odstavek 41. člena zakona o azilu. Pravni zastopnik skupine prosilcev za azil Matevž Krivic pravi: "Sem seveda zelo vesel, da je Ustavno sodišče v svoji obupni in popolnoma nevzdržni preobremenjenosti našlo čas tudi za to in da je ugodno rešilo vsaj polovico enega od kakih 25 vprašanj (ki se tiče samo zelo majhnega števila ponovnih prosilcev za azil) - tudi druge polovice tega prvega problema pa očitno niso utegnili niti dobro prebrati, saj so v odločbi ta, pravno skrajno zapleteni del problema v velikem delu kar zaobšli. S tem delom problema bo enkrat pozneje očitno pač treba še v Strasbourg."

Kot omenja tudi skorajda zadnji brezplačni pravni svetovalec prosilcem za azil, pa je sodišče rešilo le eno izmed mnogih spornih določb, ki jih vsebujejo še tri pobude za oceno ustavnosti, ki so jih na ustavnem sodišču združili v eno zadevo. Ker ne gre za absolutno prednostno zadevo, pač pa le za prednostno zadevo, bo na odločitev verjetno treba potrpežljivo čakati, predvsem če vemo, kako preobremenjeno je ustavno sodišče. In zakaj tudi tega vprašanja niso združili vsemi ostalimi? Generalna sekretarka ustavnega sodišča Jadranka Sovdat odgovarja: "V tem primeru bi bilo med drugim neracionalno zadevo, o kateri govorimo, v kateri je bila predmet presoje le ena zakonska določba, združiti z drugo zelo obsežno zadevo. Če bi bili ti dve zadevi združeni, bi tako tudi slednja postala absolutno prednostna, vendar pa o njej že zaradi obsežnosti vprašanj, ki so odprta, še ne bi moglo biti odločeno." Zadeva, v kateri je ustavno sodišče že odločilo, je bila namreč ocenjena za absolutno prednostno, razlog pa so bile predvsem vložene ustavne pritožbe zoper sodne odločbe v primerih azila, ki jih mora ustavno sodišče po naravi stvari obravnavati hitro.

To pa je zagotovo zgolj prva izmed mnogih prihodnjih s strani ustavnega sodišča ugotovljenih neustavnosti v novem zakonu o azilu. V zakonu, ki prek različnih standardov dokazovanja upravičenosti prošnje predvideva diskriminacijo med prosilci za azil glede na državo izvora; zakonu, ki uvaja nesuspenzivnost pritožb prosilcev v predhodnem postopku, kar pomeni, da pritožba ne zadrži izvajanja sprejetih sklepov in odločb, katerih posledica je lahko tudi izgon ali prisilna vrnitev; zakonu, ki pozna določilo, da bo na prvi stopnji o utemeljenosti prošenj za azil odločala kar policija, in določilo, da prav v tem delu postopka prosilci nimajo več pravice do brezplačne pravne pomoči. In ne nazadnje, v zakonu, ki zmanjšuje še nekatere pomembne socialno-ekonomske pravice prosilcev: odpravljena je pravica do denarne pomoči, v primerjavi s prejšnjim zakonom je nejasen obseg zdravstvenega varstva, pravico, da začne delati, pa prosilec za azil dobi šele leto po vložitvi prošnje za azil. Konec koncev je to tudi zakon, nad katerim je precejšnjo zaskrbljenost izrazil tudi Loyd Dakin, vodja regionalnega urada visokega komisariata ZN za begunce, ki med drugim za krčenje pravic prosilcem za azil in azilantom v Sloveniji ne vidi nobenega smisla: "Slovenija je precej neznana in zelo majhna država, zato se ji ni treba bati velike množice ljudi, ki komaj čakajo, da bodo razbili vrata in vstopili. Ni nobenih razlogov, da bi se bali, da bodo tujci preplavili državo, sicer pa to tudi ne sme biti razlog za uporabo restriktivnih metod."

In končno, novi zakon o azilu je zakon, pri katerem so vlada in koalicijski poslanci trdili, da gre za nujno usklajevanje z evropsko direktivo o minimalnih proceduralnih standardih enotnega postopka v državah članicah. Ob tem so pozabili povedati, da je prejšnji zakon tudi vseboval minimalne standarde s tega področja in bi potreboval le konfekcijske popravke, ne pa popolnega usklajevanja z direktivo in s tem odpravo višjih standardov, kot jih kot minimum zahteva EU.