Umetno zniževanje stopnje brezposelnosti

S statistiko je hudič. Po uradnih izračunih se je število brezposelnih zadnje leto zmanjšalo za 16 odstotkov. Novembra 2005 je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 93.932 brezposelnih, novembra 2006 pa le še 78.842. Sliši se naravnost čudovito: vladi je v letu dni uspel revolucionaren podvig! Pa to res drži? Da, če spregledamo dve dejstvi: razvrščanje brezposelnih iz splošne v posebno evidenco in množično metanje ljudi iz vseh evidenc zavoda za zaposlovanje.

Za realno sliko moramo k osnovni evidenci prišteti še dobrih 34.600 brezposelnih, ki jih zavod vodi v posebnih evidencah. Posebne evidence so sicer izum prejšnje vlade, toda najpridneje jih polni sedanja vlada. Kdo so ljudje, ki jih zavod vodi ločeno in tako umetno zmanjšuje število brezposelnih? Največ je delovnih invalidov, ki prejemajo denarno nadomestilo pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob koncu Ropove vladavine jih je bilo v posebni evidenci 14.000, oktobra letos je številka narasla na skoraj 16.000. Druga največja kategorija so brezposelni, ki so vključeni v program aktivne politike zaposlovanja. Oktobra letos jih je bilo 14.622, od tega 3607 tistih, ki so sicer vključeni v javna dela. Potem je tu še 118 tujcev in 148 presežnih delavcev ter 3796 brezposelnih, pri katerih gre za bolniško odsotnost, daljšo od trideset dni.

Poleg tega je treba upoštevati, da je zavod za zaposlovanje z uveljavitvijo novega zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ta je začel veljati julija letos, iz evidence brezposelnih vrgel vse izredne dijake in študente do 26. leta starosti. Še več. Iz evidence bolj množično kot kadar koli briše ljudi, ki zavrnejo ponujeno delo. Po novem zakonu so namreč merila za ohranitev statusa brezposelne osebe izredno zaostrena. Tako morajo prejemniki denarne socialne pomoči sprejeti čisto vsako delo, ki jim ga ponudi zavod, in to ne glede na stopnjo izobrazbe. Če tega ne storijo, so iz evidence brezposelnih nemudoma izbrisani, izgubijo pa tudi socialno pomoč. Druga kategorija so osebe, ki imajo pravico do denarnega nadomestila. Če takšna oseba odkloni primerno zaposlitev, se ji nadomestilo prepolovi. Za primerno se šteje zaposlitev, ki je za tarifni razred nižja glede na delo, ki ga je oseba opravljala zadnjih dvanajst mesecev pred brezposelnostjo. Tretja kategorija so iskalci zaposlitve, ki ne prejemajo ne socialne pomoči ne denarnega nadomestila, pač pa so zgolj uvrščeni v evidenco brezposelnih. Takšna oseba mora v treh mesecih sprejeti za stopnjo nižjo zaposlitev oziroma v šestih mesecih za dve stopnji nižjo zaposlitev. Če tega ne stori, je iz evidence samodejno izbrisana. Zaradi strožjih meril glede odklonitve ponujene zaposlitve je zavod v zadnjih štirih mesecih iz evidence brezposelnih izbrisal 717 ljudi. Kako veliko je to, najnazorneje pokaže primerjava, da je zavod v celotnem lanskem letu zaradi odklonitev zaposlitve iz evidence izbrisal 1143 oseb.

Med tistimi, ki jim takšen izbris grozi že v kratkem, je tudi diplomirana pravnica, pisateljica, prevajalka in nagrajenka Prešernovega sklada za književnost Maja Novak. Pred kratkim so jo iz zavoda za zaposlovanje obvestili, da so ji našli primerno delo snažilke na Šolskem centru v Novi Gorici. Na koncu obvestila so dodali opozorilo, da jo bodo prenehali voditi v evidenci brezposelnih oseb, če bo ponujeno delo odklonila. Zgodba je zanimiva zato, ker v tem primeru zavod ni ponudil ne ustreznega ne primernega dela, pač pa delo, ki je daleč pod izobrazbeno ravnijo diplomirane pravnice. Če bi uslužbenka zavoda spoštovala zakon, bi Novakovi morala ponuditi vsaj službo, za katero je potrebna srednješolska izobrazba. Namesto da ji je kot primerno ponudila službo snažilke in pri tem še zagrozila z izbrisom. Primer Novakove dokazuje, da se zavod za zaposlovanje iz brezposelnih dela norca. Lahko se sicer tolažimo z mislijo, da gre za osamljen primer, za enkratno napako. Toda kdo nam zagotavlja, da med preostalimi več kot 700 ljudmi ni še kakšnega podobnega primera? Vodstvo zavoda za zaposlovanje vneto sledi vladni politiki, po kateri je treba za vsako ceno zmanjšati neugodno število brezposelnih, pri tem pa ne pomisli, da gre v ozadju za človeške usode. Kako daleč gre aroganca državnih uradnikov, se je mogoče prepričati na primeru brezposelnih, vključenih v vladne programe aktivne politike zaposlovanja.

Brezposelni kreditirajo državo

Eden od vladnih ukrepov aktivne politike zaposlovanja je program izobraževanja. V letošnjem šolskem letu naj bi se v ta program vključilo 6600 oseb, od tega največ v program srednje strokovne in tehniške izobrazbe ter program poklicne izobrazbe. Zavod za zaposlovanje je s kandidati dolžan skleniti pogodbe, po katerih so brezposelni na podlagi dokazil upravičeni do povračila stroškov prevoza, stroškov učnega gradiva, stroškov priprave na izpit in opravljanja izpita, stroškov osnovnega zdravstvenega zavarovanja, nekateri pa tudi do štipendij. Od skupno 3,7 milijarde tolarjev, kolikor je vlada v letošnjem šolskem letu namenila programu, naj bi 3,1 milijarde tolarjev prispevalo ministrstvo za delo (večji del tega denarja prispeva Evropski socialni sklad), slabih 670 milijonov pa ministrstvo za šolstvo. Toda čeprav se je izobraževanje začelo že 1. septembra, pogodbe še vedno niso sklenjene. To pa pomeni, da več kot štiri tisoč brezposelnih, ki se izobražujejo v programu aktivne politike zaposlovanja, že štiri mesece iz lastnega žepa kreditira državo. Ali povedano drugače: vlada od brezposelnih zahteva prekvalifikacijo, hkrati pa pričakuje, da bodo stroške prekvalifikacije nosili sami. In to čeprav gre za ljudi, ki nimajo nobenih dohodkov, večinoma pa tudi nobenih prihrankov! Ena od tistih, ki že štiri mesece kreditirajo državno blagajno, je tudi 23-letna samohranilka N. R. iz Celja. Letos se je vpisala v četrti letnik srednje zdravstvene šole v Ljubljani, da bi se iz kozmetičnega tehnika prekvalificirala v medicinskega tehnika in si tako povečala zaposlitvene možnosti. Ker z zavodom nima sklenjene pogodbe, mora iz lastnega žepa kriti stroške prevoza. Predavanj ne sme zamuditi, saj jo zavod sicer izključi iz izobraževalnega programa. Plačevanje potnih stroškov je še toliko težje, ker ji zavod hkrati ne plačuje niti štipendije. Še več. Zavod ji ne plačuje niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav je po zakonu upravičena do povračila teh stroškov. Po grobem izračunu ji zavod dolguje vsaj 80.000 tolarjev. "S pogodbami so zamujali že lani, saj smo jih podpisali šele novembra. Letos je še hujše. Govori se, da jih bomo podpisali šele februarja," pravi N. R.

Kje je torej denar, ki ga je zavod za zaposlovanje dolžan izplačati na podlagi zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti? Vodstvo zavoda in ministrstvo za delo skušata krivdo prevaliti na ramena revizorjev Evropskega računskega sodišča, ki so septembra letos zahtevali popravek izobraževalnega programa tako, da bo upravičenost do kritja potnih stroškov podrobneje dokazana. Ministrstvi za delo in šolstvo sta program dopolnili in zanj dobili tudi soglasje programskega sveta Evropskega socialnega sklada, vlada pa je dopolnjeni program sprejela 30. novembra letos. S tem pa se jara kača birokracije še ni končala. Trenutno je v podpisovanju aneks k pogodbi med ministrstvom za delo in zavodom za zaposlovanje. Povračilo stroškov bo torej mogoče šele po podpisu aneksa. Kdaj bo to, ne zna napovedati nihče. Na zavodu obljubljajo, da se bodo pogodbe z brezposelnimi začele podpisovati "v najkrajšem možnem času". To pa lahko pomeni tudi šele januarja ali februarja. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so za zamudo krivi revizorji Evropskega računskega sodišča, je resnica drugačna: za zamudo so krivi nesposobni državni uradniki, ki se niso naučili črpati evropskih sredstev. Če bi namreč program izobraževanja izdelali tako, kot predpisujejo stroga merila EU, evropski revizorji ne bi zahtevali popravkov, brezposelni pa na povračilo stroškov ne bi čakali mesece.