sodniki / Virantov poraz pri 125. členu

Predsednik vlade Janez Janša je v nedavnem velikem intervjuju za Sobotno prilogo Dela - še lani zanjo ni želel dajati intervjujev - izrekel zanimivo misel. Govoril je o delu koalicije, velike SDS in vlade. Ta je "šele na sredini prvega mandata in v položaju, ko ji je zunanje okolje, od medijev do ustavnega sodišča, bistveno manj naklonjeno kot nekoč LDS-u", je razmišljal v novoletni številki Sobotne priloge.

Kaj je nenavadnega pri tej trditvi? Če že s stisnjenimi zobmi sprejmemo tezo, da so lahko mediji eni vladi bolj naklonjeni kot drugi, pa se je zelo težko strinjati z mnenjem, da lahko ustavno sodišče ustvarja do vlade prijazno ali pa neprijazno okolje. Zakaj? Ustavno sodišče naj bi delovalo neodvisno od drugih vej oblasti, od aktualne vladne posadke, od rezultatov državnozborskih volitev. Ustvarjanje prijaznega okolja ni vloga ustavnega sodišča, ustavni sodniki lahko ustvarjajo prijaznejše okolje s presojo kakšnih ekološko spornih zakonskih določil, nikakor pa ne morejo ustvarjati okolja, prijaznega do dela aktualne vlade. Vloga ustavnega sodišče je varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa varovanje političnih projektov. Sodniki in ustavno sodišče morajo delovati neodvisno od drugih vej oblasti, neodvisnost sodne veje oblasti je pomembno varovalo pred neupravičenimi posegi in zlorabami. Ne gre le za poseganje v sodniško neodvisnost, ampak tudi in predvsem za varovanje pravic posameznikov in vseh ljudi ...

Seveda ni nič posebnega, če izvršilna veja oblasti in politika nista vedno zadovoljni z odločitvami ustavnega sodišča, ker jima to včasih razloži, da politične odločitve in zakonske izpeljave, pripravljene na podlagi teh odločitev, niso v skladu z ustavo. A Janševa izjava ima ozadje, je le ena v seriji izjav o rdečem sodstvu, o tem, da so sodniki ekspeditivni samo takrat, kadar gre za njihove pravice, o tem, da ustavno sodišče sprejema tudi takšne odločitve, ki jih je bolje zaobiti. Janša v svojem razmišljanju o vlogi ustavnega sodišča in sodnikov ni osamljen, poslanec vladajoče koalicije je recimo pred slabim letom trdil, da se ustavno sodišče odloča politično, minister Dragutin Mate pa, da se ustavni sodniki vmešavajo v delo drugih vej oblasti. Mimogrede, to je tudi ena od vlog sodne veje oblasti. Delitev oblasti ni nikoli absolutna, med vsemi tremi vejami obstaja sistem zavor in ravnovesij, vplivov in omejitev.

Virantov spopad

Novoletna obtožba o ustvarjanju nenaklonjenega okolja, ki naj bi vlado omejevalo na novi poti, ima preverljivo ozadje. Zakone vladajoče koalicije je ustavno sodišče preučevalo že nekajkrat in zadnja, zelo odmevna odločba je decembrska odločitev o neustavnosti reforme plač, velikega projekta ministra za javno upravo Gregorja Viranta. Zgodba je znana. Minister Virant se je namenil reformirati plače javnih uslužbencev. Namen reforme je preprost: nov sistem naj bi zagotovil poenotenje, odpravil naj bi nesorazmerja, zagotovil naj bi boljšo stimulacijo. Vsaj tako so trdili vladni politiki.

Plačna reforma se je dotaknila tudi pravosodnega sistema in Virant se je spomladi zapletel v spor s sodniki. Ti so vseskozi trdili, da nasprotovanje plačni reformi ni povezano z egoističnimi, cehovskimi zahtevami po privilegijih in višjih plačah, ampak da Virantov načrt posega v neodvisnost sodnega sistema in s tem ruši temelje demokratične ureditve. Sredi bitke se je oglasil predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen in v javni izjavi nenavadno ostro napadel vladne načrtovalce plačne reforme. Nasprotoval je vsebini predpisov, napovedal bistveno poslabšanje gmotnega položaja sodnikov, protestiral proti zavajajočim trditvam predstavnikov oblasti, pozval sodnike, naj kljub napadom ohranijo sodniško držo, spoštujejo kodeks, a jih hkrati razumel, da so bili demoralizirani. Očitno je bil resnično zaskrbljen. "Namenoma sem bil malo bolj slikovit in tudi s tem v zvezi sem že prej rekel, da je takšna razlaga, kot jo podajajo na ministrstvu za javno upravo, žalitev za sodnike. Vztrajam pri tem. Celoten sodniški stan prepričevati, da se pritožujemo v svojo škodo, medtem ko nam predlagatelji novega plačnega sistema delajo uslugo, je pa preveč. Ta odnos je podcenjevalen, mi že vemo, kaj je dobro za nas. Zato tudi teh besed ne jemljem nazaj," je spomladi pojasnjeval za Mladino.

A opozorila niso pomagala. Reforma je bila sprejeta, del sodnikov je razmišljal o beli stavki, ustavno sodišče pa je potem 9. marca zadržalo izvajanje sporne reforme. Dobilo je kar 136 pobud za presojo ustavnosti sodniških plač, nekaj pa je bilo tudi pobud tožilcev in državnih pravobranilcev. Virant je zaradi začasnega zadržanja plačne reforme marca cinično pripomnil, da bo tako država izgubila predvidene proračunske prihranke, njegov šef Janša pa, da tisti, ki so se tako odločili, na svoja ramena prevzemajo vso odgovornost za sodne zaostanke, za nestimulativen sistem nagrajevanja in za odškodnine, ki jih zaradi teh zaostankov plačujejo vsi davkoplačevalci.

Neodvisnost

Ustavni sodniki so imeli težko nalogo. Ne le da so odločali o višini svojih plač, pač pa so odločali, kar je seveda bistvenejše, tudi o razmerju med tremi vejami oblasti. Vprašanja, ki so si jih postavili, so bila zapletena. Ali so sodniki še vedno neodvisni, če imajo nižje plače, a jih hkrati lahko povečajo s hitrejšim delom? Kako je sodnike mogoče nagrajevati? So lahko plačani tudi po številu napisanih sodb? Kako naj se določajo plače, z zakonom ali s podzakonskim aktom? Kakšen je položaj državnih tožilcev ali pravobranilcev? Kakšno naj bo plačno razmerje med sodniki in predstavniki drugih vej oblasti? Odločitev, ki so jo ustavni sodniki objavili decembra, je za Viranta uničujoča, v bistvenih elementih je pritrdila tistim kritikom, ki so Viranta opozarjali, da bo njegov plačni sistem zamajal neodvisnost sodstva. In s tem tudi načela pravne države. Ustavni sodniki so Virantu posredno namignili, naj še enkrat prebere temeljne ustavne člene. Tistega o delitvi treh vej oblasti, tistega o neodvisnosti sodstva in tistega o tem, da je Slovenija socialna in pravna država.

Najočitnejša napaka Virantove plačne politike je nasprotje s 125. členom ustave, ki govori o neodvisnosti sodnikov. Neodvisnost sodnikov ni samo kolektivna, pač pa tudi individualna. Če sodniki niso materialno neodvisni, so bolj izpostavljeni političnim pritiskom in koruptivnosti. To pa ni dobro zaradi sojenja in tudi zaradi ugleda vsega sistema. Ker bi se na podlagi Virantove reforme nekaterim sodnikom plače znižale, je takšna rešitev neustavna. Sodišče sicer meni, da se sodniške plače lahko znižajo, a samo v izjemnih primerih, to pa plačna reforma ni.

Virant je predvsem želel spremeniti dodatek za delovno dobo. Logika je preprosta: če bi se ta zmanjšal, bi lahko privarčevani denar namenil za stimulacijo domnevno boljših in marljivejših sodnikov. Ustavni sodniki so zapisali, da dodatek za delovno dobo sam po sebi ni ustavnopravna kategorija, da pa je sporno, če bi se zaradi spremembe tega dodatka plača sodnikov znižala. Virant lahko torej spremeni dodatek za delovno dobo, a to mora narediti na način, ki ne bo povzročil dejanskega znižanja sodnikove plače. In to za vsakega posameznega sodnika in ne na splošno, v povprečju za vse skupaj.

Druga napaka je bila, da se lahko sodniške plače urejajo z odlokom državnega zbora. Malenkost, ki se morda komu zdi nepomembna, je po mnenju ustavnih sodnikov usodna. Zakaj? Ustavni sodniki menijo, da morajo biti v sistem odločanja o položaju sodstva vgrajena nekatera jamstva, ki so predvidena, kadar se odloča o najpomembnejših in najobčutljivejših družbenih vprašanjih. To pa je po slovenski ustavi gotovo tudi neodvisnost sodne veje oblasti. Ker tudi mednarodni akti priporočajo najvišjo možno stopnjo neodvisnosti sodnikov, je primernejše, da se najpomembnejše odločitve o položaju sodstva, to pa so tudi odločitve o plačah, sprejemajo s predpisi na ravni zakonov. Zanje so predvideni točno določen zakonski postopek, možnost veta državnega zbora, pa tudi referenduma. Za odloke pa takšne varovalke ne obstajajo.

Odgovora na vprašanje, zakaj se je Virant odločil, da se lahko sodniške plače urejajo z odlokom, nimamo. Zanj naj bi bila to le formalnost. Ugibamo, da so razlogi drugje, morda pa si je spomladi Virant izbral podzakonsko bližnjico zaradi političnih razlogov, na primer zato, ker se je želel ogniti široki razpravi in morebitnemu referendumu o plačnem sistemu.

Odločba ustavnega sodišča je zanimiva tudi v delu, kjer presoja sistem nagrajevanja uspešnih sodnikov. Ureditev, ki so ji kritiki očitali, da bo iz sodnikov naredila stroje za pisanje sodnih odločb, se ustavnim sodnikom zdi sporna, še posebno, kadar je dodatek za delovno uspešnost namenjen predvsem in zgolj povečanju produktivnosti in ne kakovosti dela. Virantova reforma je skratka delovno uspešnost določala nejasno in nepredvidljivo. In zato tudi neustavno.

Virantovi porazi se s tem sicer še niso končali, a odločba ustavnega sodišča je pomembna še zaradi ene ugotovitve. Po mnenju velike večine ustavnih sodnikov varstvo neodvisnosti sodne veje oblasti za tožilce in pravobranilce ne velja v tolikšni meri. Ti so bolj vezani na izvršilno oblast, ne sicer absolutno, a vseeno. Ustavni sodniki jim skratka niso priznali toliko varovalk, kot so jih priznali sodnikom. S svojimi kolegi pa se ni strinjal ustavni sodnik Zvonko Fišer in je v odklonilnem ločenem mnenju izrazil bojazen, da se lahko zgodi, da bo ta odločba državne tožilce na izvršilno oblast navezala močneje, kot bi bilo prav.

Matematične manipulacije

In minister Virant? Kako je poraženi minister komentiral ustavno odločbo? Pričakovano, načeloma je bil z njo zadovoljen, saj mu je v nekaterih delih pritrdila. Recimo v tistem, kjer govori o dodatku za delovno uspešnost in znižanju dodatka za delovno dobo. Kje pa bo minister našel denar, da bo znižal dodatek za delovno dobo, ne da bi se hkrati znižale plače sodnikov? Minister bi zamrznil osnovno plačo, ki naj ne bi naraščala ob vsakoletnih uskladitvah z inflacijo, denar za delovno uspešnost pa se bo nabiral postopoma iz zamrznitve letne eskalacije plač.

Ob taki rešitvi se postavljata dve vprašanji. Zakaj minister česa takega ni predlagal že prej in kaj pravzaprav pomeni zamrznitev. Če verjamemo ministru Virantu, bodo po napotku ustavnih sodnikov plače sodnikov ostale nespremenjene, ne bodo se znižale, čeprav ne bodo upoštevale letne inflacije. A neki Virantov ministrski kolega računa drugače. Če verjamemo ministru Simonitiju, se je naročnina za RTV že znižala, ker se ne usklajuje z letno inflacijo. Kdo ima torej prav? Virant ali Simoniti? Matematika kot orodje politične manipulacije.