Komedija zmešnjav

Kaj policijo, pomeni, da je bilo v kratkem času zamenjanih toliko posameznikov?

Menjave same po sebi niso kontraproduktivne, razen takrat, ko so prepogoste, ali pa kadar so premalo premišljene. Če je menjava narejena in je posledica tega boljše delo oziroma kompetentnejši posameznik na delovnem mestu, so take menjave zaželene. Če pa so menjave nepremišljene in so posledica nesistemskega dela, če na odgovorna delovna mesta napredujejo ljudje, ki nimajo potrebnih kompetenc, imajo takšne menjave dolgoročne negativne posledice za delovanje policije.

Se pri naši policiji opazi napredovanje, ki ni v skladu s kriteriji kompetenc?

Prvo vprašanje, na katerega si moramo odgovoriti, je, kako smo kadrovali generalne direktorje slovenske policije in kakšno sporočilo je to preneslo v sam policijski sistem. V zadnjem času, zlasti ko gre za menjave direktorjev policijskih uprav, nimam tako slabega občutka. Razen zgodbe iz Policijske uprave Ljubljana, kjer je bil Branko Slak zamenjan, ker so iskali grešnega kozla ob žalostni zgodbi v Ambrusu, ne vidim slabih stvari. Osebno menim, da je urejanje zadev na Koroškem dobra poteza. Aleksander Jevšek, ki naj bi postal novi šef kriminalistov, je kompetentna oseba. Isto velja za Karola Turka v Mariboru. Vprašanje pa je, kaj je bilo s premestitvijo mag. Fermeta iz Maribora v Slovenj Gradec.

Zakaj bi bil človek, ki ni bil dober v Mariboru, dober v Slovenj Gradcu?

Ni nujno, da bi bil dober, tako kot ni nujno, da je bil slab, pa so ga kljub temu zamenjali.

Zakaj potem zamenjava?

Večina menjav v policiji je zelo netransparentna. Težava je v tem, da ne vemo, kakšni so bili razlogi za zamenjavo. Policija je kljub vsemu javna služba in bi morala biti veliko bolj transparentna, kot so nekatere gospodarske družbe. Policija ni last nikogar, razen vseh državljanov te države, ki imajo pravico dobiti pošten in jasen odgovor na vprašanje, zakaj kakšno stvar naredimo. Tu ne mislim na piarovski odgovor, ampak tak, ki temelji na resničnih dejstvih. Potem ne vidim nobenega razloga, da zamenjav ne bi bilo. Če pa pojasnil ni, ostane prostor za špekulacije, natolcevanje, govorice, predvidevanja, to pa policiji nikakor ne koristi.

Verjetno osebne težave, zaradi katerih je odšel šef kriminalistov Rastislav Kanižar, niso nastale čez noč. Ali to pomeni, da šefi ne vedo niti tega, kaj se dogaja z direktorjem kriminalistične policije?

V tej državi vsi odstopajo zaradi osebnih težav, ker je to izgovor, ki ne potrebuje nobene druge argumentacije. Sam bi rad od državnih uradnikov izvedel prave razloge, ki so kdaj pa kdaj lahko tudi osebne narave. Žal pa v zadnjem času slišimo veliko dobrih, ne pa pravih razlogov, zakaj je kdo odstopil. Zdravstveno stanje in osebne zadeve so dober, ne pa pravi razlog za odstop. Ne verjamem v ta argument, vendar z njim ne moreš polemizirati, ker je zaprt za diskusijo. Če kdo odstopi iz osebnih razlogov, je za javnost diskusija končana. Nikomur ni treba nič razlagati.

Kanižarjeve osebne težave so izginile, ko je postal svetovalec.

Kanižarju ne moremo zameriti, da je sprejel ponujeno delo. To je strokovni izziv, pred kakršnim se posameznik znajde mogoče enkrat v življenju. Vprašanje pa je, kakšni so izbirni postopki, ki jih imamo za tako odgovorna delovna mesta. Ne obstajajo ocenjevalni centri, niti ne poznamo kriterijev, na podlagi katerih bi izbirali za tako odgovorno delovno mesto. Kadar pa jasnih kriterijev ni, obstaja samo kriterij všečnosti in lojalnosti. To je lahko zadnji izbirni kriterij, če posameznik ustreza drugim kriterijem, če je zadostil strokovnim kriterijem. Enega takih poskusov kadrovanja je v preteklosti, ko še ni bil minister, mislil uvesti Gregor Virant z izbirnimi komisijami za generalnega direktorja policije. Kompetentna izbirna komisija je natančno izprašala vse kandidate in o njih podala strokovno mnenje. Potem je lahko minister med tistimi, ki so dobili pozitivno oceno, izbral tistega, ki mu je bil bolj všeč, kar je normalno. Danes so postale te komisije same sebi namen. Bolj forma kot dejansko ocenjevalni organ. Spet smo na ravni všečnosti in lojalnosti, katerikoli oblasti že.

Stroka pravi, da minister in generalni direktor policije s tem, ko premeščata ljudi, dobivata policiste, ki imajo zelo upogljivo hrbtenico.

Policijski poklic je zelo zahteven, zato se z njim ne gre šaliti. To, kar se zdaj dogaja, je instrumentalizacija policije. Uvajajo kriterije, ki so bili za vodenje policije značilni na začetku 19. stoletja. Upogljivo službo, ki izvaja naloge nekoga, ki bolje misli od policistov, kaj je treba narediti. Za policijsko delo so danes potrebni izobraženi in operativno avtonomni policisti, ki bodo sposobni v konkretnih situacijah dobro odreagirati. Nastavljanje ljudi, ki so ubogljivi, predvsem pa premeščanje ljudi, ki so dobri strokovnjaki, vendar ne preveč pogodu aktualni oblasti na ministrstvu za notranje zadeve, daje zelo jasna sporočilo vsem, ki ostajajo v sistemu, da če niste z nami, vas bomo prestavili na ministrstvo za prosti čas.

Zdaj jih pošiljajo v Tacen, nekdo, ki naj bi bil delal slabo, bo zdaj učil prihodnje rodove policistov, kako delati dobro?

Če bi vlada resno mislila, da so znanje in ustrezne veščine eden izmed najpomembnejših razvojnih potencialov države, potem bi bila Slovenija med prvimi evropskimi državami, ki bi za poklic policista zahtevale vsaj višješolsko izobrazbo, ker vem, da je delo policista vsaj tako težko, kot je delo vzgojiteljice v vrtcu. V slovenski policiji pa se je zgodilo, da smo odpravili kadetnico, kar je bilo edino pravilno, saj smo s tem prekinili realsocialistični način usposabljanja. Uvedli smo sisteme prekvalifikacij, ki so trajali leto in pol. Danes takšen tečaj traja tri mesece in dobimo stražnike za schengensko mejo z vsemi policijskimi pooblastili. V koalicijski pogodbi, ki naj bi ji verjeli in ki je bila predvolilna obljuba vladajoče koalicije, je področje policijske dejavnosti zelo dobro opisano. Vendar pa uresničena ni niti tretjina od tega. Ni nobenega sodelovanja s stroko, doživljamo zapiranje. V policiji še vedno velja implicitna teorija policijskih šefov in policistov, po kateri velja, da policijski šefi sami najbolje vedo, kaj je prav in kaj narobe. Nobenega drugega znanja, nobenega razvoja, nobenega kritičnega razmišljanja. Prišli smo celo tako daleč, da policija svojim zaposlenim prepoveduje objavljanje znanstvenih in raziskovalnih člankov in jih morajo prej verificirati pri šefih. Če tega ne naredijo, jih premestijo.

Kako pa je stroka videla nastop ministra Dragutina Mateja v Ambrusu?

To, kar je naredil minister Mate, ni sprejemljivo. Je pa razumljivo. Tako kot je bilo razumljivo, da je šel minister za obrambo reševat domnevno spolno nadlegovanje vojakinj. Ni pa to sprejemljivo. To ni naloga ministrov. Naloga ministrov je zagotavljanje razmer za to, da lahko policisti samostojno, dobro, korektno in profesionalno opravijo svoje delo. Policisti so postali kastrirani takrat, ko je minister vzel v roke megafon in začel obljubljati stvari, ki jih v pravni državi človek ne more obljubljati. Poudarjati, da je takšno ukrepanje nujno, ker bi se lahko zgodile še hujše stvari, ne zdrži nobene resne kritike. Če ostajajo pri tej trditvi, potem pravijo samo to, da policija ne zna, ne zmore in ni sposobna opravljati normalnega policijskega dela, kot je na primer vzdrževanje miru in zavarovanje življenj prebivalcev. Potem je treba takšno policijo ukiniti. Osebno pa sem prepričan, da je policija v zadnjem desetletju in pol večkrat dokazala, da zna vzdrževati red in mir in da za to ne potrebuje operativne pomoči kateregakoli politika.

Ali lahko rečemo, da je posledica tega ministrovega dejanja tudi dogodek v Grčaricah.

Dogodek v Grčaricah bi bil smešen, če ne bi bil tragičen za policijo. Policija se je iz Ambrusa naučila, da je najbolje čakati, da ti kdo pove, kaj moraš narediti. Policisti imajo v sebi še vedno praspomin ubogljivosti. Ko se najde veliki gospodar, ki začne ukazovati, kaj naj naredijo, policisti čakajo, ker so pragmatični, da oblastniki povedo, kaj morajo narediti. S tem se sicer ne strinjajo, vendar potrebujejo plačo in zato ubogajo, ker jih bodo sicer premestili ali odpustili. Če oblast, ki ima moč, ne dovoli avtonomnega opravljanja operativnih policijskih nalog, potem policisti modro počakajo. To, kar se je zgodilo v tisti koloni policijskih in civilnih vozil na Ribniškem, pa je strokovna napaka policije. Namreč ko policija vidi, da je bil kršen zakon, ne glede na vse dobre želje, ki jih imata oblast in generalni direktor policije, da bi umirila zadeve, se svoji avtoriteti ne more odpovedati. Policija mora reagirati. Če preživimo to, da so državljani pregledovali policijska vozila, kar je sicer čudno, pa nikakor ne moremo spregledati, da so ti državljani ustavljali tudi civilna vozila, zraven pa so stali policisti, ki niso reagirali. Kasneje so jim izrekli mandatne kazni zaradi hoje po cestišču. To je potem komedija zmešnjav.

Potem so si nekaj izmislili, da ne bi bilo videti, kot da lahko vsak pregleduje policijska vozila?

To v stroki imenujemo prezentacijska pravila. Na terenu se nekaj zgodi. Policisti odreagirajo v skladu s svojimi skupinskimi normami in s tistim, kar so se v preteklosti naučili, da je prav, ali pa odreagirajo tako, kot jim ukažejo. Potem pa se po nekaj dneh pojavijo njihovi šefi, ki so si vzeli čas za konzultacije, in iznajdejo neko pravilo, s katerim za nazaj poskušajo upravičiti delovanje policije. Pa še te stvari včasih naredijo slabo, ko delovanje poskušajo upravičiti s pravili policije, ki niso pravnoveljavni akt v odnosu do tretjih oseb.

Kako iz krize, v kateri se je policija očitno znašla?

Postopki so dvotirni. Najprej se je treba s policijo ukvarjati resno, kot se na primer ukvarjamo z monetarno politiko ... Vse vlade do sedaj so policijo jemale zelo instrumentalno, ni bilo pomembno, kdo jo vodi in kako kompetenten je. Enega izmed direktorjev slovenske policije je zdajšnji predsednik države imenoval kar na letu v New York. Prva stvar, ki bi bila potrebna, je, da politiki sprejmejo, da je policijska dejavnost v sodobni demokratični državi ravno tako pomembna kot dobro gospodarstvo. Zato ji morajo dovoliti, da je profesionalna. Hkrati pa nastaviti ljudi, ki so kompetentni za vodenje policije in so kompetentni to policijo organizirati in voditi na ta način, da zastavljene cilje tudi doseže. Naloga kritične javnosti in politike pa je postaviti policiji zelo jasne cilje. Pravzaprav so procesi znani. Vendar bi morala biti policija veliko bolj odprta, politika bi morala veliko bolj poslušati strokovno javnost, pa bi hitro našli pravo rešitev. Ne da čisto vsako kritično mnenje ignorirajo ali pa, še huje, diskvalificirajo posameznike, ki so kritični, kar kaže na stanje duha, ki ni primerno in nas postavlja v situacijo, iz kakršne smo sredi 80. let prejšnjega stoletja komaj pobegnili.