Ali smo v vojni, ali kaj!?

Demokracijo imamo, večstrankarski sistem, to že. Vendar mora biti za to, da se politično in družbeno življenje sploh odvija po demokratičnih pravilih, izpolnjenih nekaj pogojev. To so najprej svobodne volitve, nato pa različne oblike kontrole oblasti: poleg sodstva kot tretje veje oblasti še močna opozicija, varuh človekovih pravic kot posebna moralna institucija in razvita civilna družba. Kje smo v tej shemi mi, naša država? Na tem mestu le nekaj besed o varuhu človekovih pravic!

Dosedanjemu varuhu človekovih pravic se je namreč mandat iztekel. Za dobro delovanje varuha nasploh je nekaj nujnih pogojev. Najprej dosledno varovanje človekovih pravic, kakor se pač tudi glasi ta funkcija in kakor je zapisana njegova vloga v ustavi. Dosledno: to pomeni ob vsaki krucialni kršitvi katerekoli človekove pravice se mora varuh oglasiti. Opozoriti na kršitev. Ob tem je treba vedeti, da so individualne pravice iztožljive na sodiščih, varuh pa mora povzdigniti svoj glas, ko se kršitve človekovih pravic zgostijo v kršitev teh pravic skupini ljudi, bodisi etnični, verski, politični, spolno določenim oziroma opredeljenim ali katerikoli drugi skupini, ki je v odnosu do večine manjšina in že kot taka ogrožena v svoji specifični diferenci. Naš svet je sestavljen iz množice razlik, iz različnih načinov bivanja se poraja ta pisana čudovitost sveta in še posebej človeška ustvarjalnost kot taka. Ukinitev neke specifične razlike pomeni ukinitev nekega načina bivanja. Homogeniziranje, ukinjanje razlik in različnosti sploh pravzaprav ukinja svet, našo družbenost in identiteto.

Za varuhovo varovanje razlik, za varovanje človekovih pravic je prvi pogoj senzibilnost samega varuha, natančneje: njegovo sočutenje z ljudmi, seveda predvsem z ogroženimi. Njegova srčna kultura. Da preprosto uvidi, da je nekdo ogrožen. In to potem pove. Ne, ne le pove, temveč pokaže državi, kje je njena pomanjkljivost, da se nekdo, neka skupina ne počuti ali dejansko ni enakopravna in enakovredna drugim v družbi. Še več: zahteva od države, da to popravi. V tem smislu je varuh človekovih pravic nujni kontrolni organ države in nad državo oziroma nad aktualno oblastjo. Seveda kontrolni v pomenu moralne institucije in političnega opominjevalca - varuh človekovih pravic namreč nima nobene dejanske izvršne moči. Tega mnogi ljudje niso razumeli in tudi od tod nekaj zamer varuhu, češ da ni storil tega ali onega. Varuh nima na zalogi ne stanovanj ne služb in tudi sicer ne more nikogar, nobene državne institucije prisiliti, da kaj stori za rešitev določenega problema. Njegova naloga ob kršenju pravic je opozarjanje in predlaganje zakonskih izboljšav ali boljšega izvajanja sicer dobrih zakonov. Da pa to zmoreš, moraš biti tudi intelektualno močan in strokovno podkovan oziroma moraš znati poiskati ustrezne pravne rešitve pri ljudeh, ki jih poznajo; timsko delo varuha je zato nujno.

Tretji pogoj je pogum, ki ga mora varuh imeti; mora biti voljan in sposoben tvegati. To ni vedno lahko, če te obdaja včasih neverjetna množica sovražno razpoloženih ljudi, ki si jim morda stopil na "žulj". In ti ne gledajo le v skledo, temveč rinejo v tvojo družino in še njo izrabljajo, da bi te onemogočili.

Ves dejanski uspeh delovanja varuha je odvisen od tega, ali ima za sogovornika vlado, ki je dovzetna za človekove stiske, ki ji je kaj do tega, da rešuje probleme ljudi, do katerih prihaja spontano ali pa so se nakopičili že v preteklosti - in je hkrati tudi res pripravljena na sodelovanje z varuhom ali katerokoli drugo ustanovo pri tem. Če vlada ne prenese ne moralne ne nobene druge kontrolne institucije - kakor je to zdaj pri nas - potem je seveda tudi z varuhom vse narobe ... Varuhu se je zgodilo enako kot Dragu Kosu: ker je vladi nadzorna funkcija njegove komisije odveč in je ne prenese, se je spravila nanj osebno. In na varuha osebno. Ali pa je obratno? Ker ne prenese sitnega Hanžka in Kosa, bi najraje ukinila ali vsaj spremenila obe funkciji oziroma instituciji. Ali gre eno k drugemu ...

Kakorkoli: naloga varuha je varovati ljudi pred državo, ki noče ali ne zna reševati njihovih problemov, njihove svobode in dostojanstva. V tej funkciji je dolžan obvestiti mednarodne institucije, če "doma" za določene probleme ni "posluha". Očitki varuhu, da je izdajal državo, ko je o kršenju človekovih pravic v primeru romske družine Strojan obvestil Svet Evrope (kar so itak že sami vedeli prej), je nesmiseln, saj to je bil dolžan storiti prav v funkciji varovanja človekovih pravic! To je ja njegova temeljna naloga! Zato pa je varuh! Ali so po tej logiki izdajalci tudi vsi tisti, ki na evropskih sodiščih tožijo državo, recimo zaradi predolgega sojenja? Kje se potem očitki o izdajstvu nehajo? In taki očitki prihajajo na račun varuha iz države, ki bo pojutrišnjem predsedovala prav tej Evropski skupnosti, kateri naj bi varuh izdajal ...! Ali ti ljudje sploh vedo, kaj govorijo v svoji oblastniški paranoji!?

In kdo sploh ima pravico govoriti o kakršnemkoli izdajstvu, če se prizadeti zavzema le za svoje pravice, zagotovljene z ustavo? Ali smo v vojni, ali kaj!?

Kdo je tisti, kakšna je logika tistega ali tistih, ki v teh primerih govorijo o izdajstvu? To je logika nekoga, ki hoče biti absolutni gospodar nad svojimi podaniki; tudi če se ti godi krivica, moraš potrpeti! Kajti to je tvoja domovina in Jaz sem tvoj gospodar. Nad mano ga ni kontrolorja, nad mano je ni moralne ali kakršnekoli instance, ki bi me kontrolirala, ki bi me smela kontrolirati! - To je logika tistih, ki imajo ta obraz, da izrekajo (ob)sodbe o izdajstvu. Tak "izdajalec" je bil tudi dr. France Bučar v ne tako daljni preteklosti in tudi logika obojih "sodnikov" je enaka ...

Res, kot da bi bili v vojni! In to govorijo tisti, ki dejansko kar naprej histerizirajo vso družbo s svojimi posegi vanjo, s kršenjem zakonov in ustave ... Tisti, ki govorijo o izdajstvu, so "pozabili" ali "spregledali", da nismo (več) izolirani, nismo zunaj "Evrope", Svet Evrope smo (tudi) mi; dolžnost varuha človekovih pravic je opozoriti, da Slovenija kot del entitete, ki se imenuje Evropska skupnost, krši pravice njenih ljudi. Nobena vlada nima rada varuhov in raznih nadzornih organov, ta, naša sedanja, pa kontrole sploh ne prenese. In razen varuha in Kosove komisije in kakšnega strokovnjaka ali osebno prizadetega iz civilne družbe pravzaprav nobene druge prave kontrole ne vidim: generalna državna tožilka lepo ščiti vlado, policijo, ne zdi se ji sporno, da je član izvršne oblasti Ambrušanom obljubil, da se Strojanovi ne bodo nikoli več vrnili v Ambrus, pa da je policija brez sodnega naloga "spremljala" družino Strojanovih - če se zadržim le pri teh pojavih. Ta gospa je vedno o pravem času na pravem mestu ...

Opozicija pa se ukvarja predvsem sama s seboj. Skratka, v tej državi je najbrž "luštno" vladati. Nihče se ne strese ob dejstvu, da vlada mirno ignorira odločbe ustavnega sodišča v primeru "izbrisanih"! In nikogar v vladi ne predrami sovražni govor, ki ga je mala Slovenija polna v medijih: na TV, v nekaterih časopisih, na spletnih straneh. Kako tudi: ta garnitura je s pomočjo sovražnega govora - ker to je najbolj razumljiva govorica, najhitreje "vžge" in največ obeta - sploh prišla na oblast! Da zdaj "pobira" tudi sama bumerang sadove svojih predvolilnih obljub razjarjenih Ambrušanov in drugih, ni za nas, navadne državljane, nobena tolažba. Vse se dogaja na našem hrbtu.

Pomnili ga bomo, Matjaža Hanžka, ki je s svojim delovanjem postavil najvišje standarde delovanja varuha človekovih pravic, etične in strokovne. To je morda njegova največja zasluga oziroma dosežek sploh. Pod to raven ni več mogoče. Težko jo bo preseči; tisti varuhi ali varuhinje pa, ki ne bi v prihodnje dosegali standardov, ki jih je Hanžek postavil s svojim delovanjem, svoji nalogi in svojim zadolžitvam preprosto ne bi bili kos. Kajti ti standardi so zdaj tu!