Nesojeni guverner

Zanimivo je, da so ti očitki po prvem valu skorajda prenehali. Mislim, da je vsakomur popolnoma jasno, da ima nekdo, ki vse življenje dela v centralni banki in ki več kot desetletje dela tudi na vodilni funkciji v tej instituciji, potrebno strokovnost za opravljanje svoje službe.

Zakaj ste po neuspehu guvernerja Gasparija privolili v predlog predsednika Drnovška, da bi vodili Banko Slovenije?

Tako rekoč sem že vse življenje v centralni banki, to je posel, ob katerem sem zrasel in pridobil življenjske izkušnje. Zdi se mi naravno, da se odzovem na predsednikovo vabilo, še posebej v situaciji, ko kandidatura sedanjega guvernerja v parlamentu ni bila potrjena.

Zakaj se niste prijavili na Drnovškov razpis izpred nekaj mesecev, ko je iskal novega guvernerja?

Zato, ker sem mislil in še vedno mislim, da je Gaspari najprimernejši kandidat za guvernerja. Ko se je njegov postopek iztekel, sem dobil priložnost za nov premislek.

V parlamentu ste se do sedaj pogovarjali z dvema poslanskima skupinama. Kakšne stvari zanimajo poslance, so bili ti pogovori konkretni in korektni?

Šlo je za predstavitev pogledov na delovanje centralne banke, predstavitev pogledov na nekatera vprašanja, s katerimi sem se v preteklosti ukvarjal. Pogovarjali smo se tudi o začetku devetdesetih let, ko sem se ukvarjal z vprašanji sukcesije, pogovarjali smo se o obdobju, ko sem bil član ožje pogajalske skupine za vstop v EU in zanimalo jih je tudi moje delo pri uvajanju evra.

Pa je bilo kaj konfliktov, drugačnih mnenj?

Ne, bila sta predvsem informativna pogovora, s svoje strani tam nisem zaznal kakšnih velikih nasprotovanj.

Kot kaže, imate v politiki tudi nekaj nasprotnikov. Kaj pa polemika z njimi?

Z nikomer ne prihajam v polemike, odzivam se le na vprašanja, ki prihajajo v ospredje skozi javno razpravo. In zelo bi si želel, da bi se o tem raje pogovarjali v neposrednem dialogu. Marsikaj je mogoče razčistiti sproti. Tisti, ki bodo na koncu odločali, so poslanci. Odločali bodo vsak zase, na tajnem glasovanju in na podlagi pogovora si lahko ustvarijo vtis oziroma dopolnijo svoje vtise, ki so jih imeli o meni.

Kako pa si razlagate to, da vas nekatere poslanske skupine nočejo povabiti na pogovor?

Vedno izhajam iz postavke, da ne gre za apriorno zavračanje, kajti če gre za apriorno zavračanje, sploh ni možnosti dialoga. Če pa gre za zavračanje iz določenih razlogov, sem nanje pripravljen reagirati, jih pojasniti in omogočiti novo presojo. Danes sem prebral reakcijo poslanske skupine NSi, ki ima vso pravico, da razmišlja tako, kot razmišlja. Ampak zame so zakonska dejstva glede postopka izbire novega guvernerja jasna. Obstajata dve poti za predlaganje kandidatov za guvernerja. Predsednik je opravil razpis in dobil dve prijavi, a zakon o Banki Slovenije mu omogoča, da lahko sam, po svoji presoji, predlaga tudi neprijavljene kandidate. Zakon ga ne zavezuje k temu, da mora predlagati prijavljene kandidate. V nadaljevanju zakon pušča predsedniku še bolj proste roke, odločil se je zame in dal svoj predlog v uradno proceduro. Prvi krog se je s tem sklenil in sedaj teče drugi krog, v katerem sem edini uradni kandidat. Na to sem tudi opozoril, ko sem povedal, da od poslancev pričakujem enak tretma, kot ga imajo drugi. Nič nimam proti, če poslanske skupine na pogovor povabijo kogarkoli, a mislim, da bi morali dati priložnost tudi ta trenutek edinemu uradnemu kandidatu.

Pred mesecem ste branili tajni dokument Banke Slovenije, ki je pomagal zrušiti kandidaturo sedanjega guvernerja. Če smo politični realisti, je vaša možnost za izvolitev že v izhodišču minimalna.

Politično ne razmišljam. Razmišljam institucionalno. Vem, da Banka Slovenije potrebuje guvernerja. Vem, kako se Banka Slovenije vključuje v evropski sistem centralnih bank, in vem, da se izteka čas, v katerem mora Banka Slovenije dobiti novega guvernerja. To so bili med drugim tudi elementi, ki so opredeljevali moja razmišljanja o kandidaturi. Predvidevam, da bodo poslanci odločali v skladu z videnjem institucij v sistemu. Nismo samo institucija slovenskega sistema, smo institucija evropskega sistema. Vanj se vključujemo po pravilih in pod pogoji, ki jih določajo pogodba o evropski skupnosti, statut Evropske centralne banke in njen poslovnik. Vse to so elementi, ki jih je treba imeti pred očmi, ko se odloča o prihodnosti Banke Slovenije.

Se je preiskava o tem, kdo je iz Banke Slovenije prinesel dokument, zaradi katerega se je poslovil Gaspari, že končala?

Ta preiskava se je že končala in v zvezi s tem so bili sprejeti ukrepi.

Odkrili smo nekatere pomanjkljivosti v postopkih, iz katerih bi lahko bolje sledili, kaj se je dogajalo. Glavna smer ukrepanja je sedaj dopolnitev teh postopkov.

V javnem pismu ste omenili zaupanje, ki ga ima Slovenija v Evropi in ki se lahko zaradi težav pri izbiri guvernerja poruši.

V EU je veliko držav. Za funkcioniranje združene Evrope je nujno potreben neki odnos zaupanja, v katerem se predvideva, kaj se bo dogajalo, v katerem ne prihaja do neprijetnih presenečenj, ki lahko sprožajo tudi nekoristne reakcije. V času, ko smo se pogajali za vstop v sistem evra, je bilo narejenih veliko korakov, srečevali smo se z ljudmi iz evropskih institucij, bodisi iz Evropske centralne banke bodisi iz Evropske komisije, in dogovoriti se je bilo treba o tem, kakšni bodo konkretno koraki, kakšna bo procedura za vstop v območje evra in kakšna bo procedura za tiste države, ki bodo sledile Sloveniji. V teh dialogih se je ustvarilo neko zaupanje, tisto, kar smo se dogovorili, smo tudi uresničili. Bodite prepričani, da nas ta trenutek opazujejo, da vedo, kaj se dogaja, da si vestno beležijo in razmišljajo. Za zdaj stvari še potekajo normalno, čas pa se izteka in zgodijo se lahko stvari, ki bodo nepričakovane. V tem primeru se mora vsak sistem opredeliti do sprememb, in če bo prišlo do negativnih presenečenj, se bo opredelil.

Tudi druge države so imele težave z guvernerji.

Kar se dogaja pri nas, razumem kot odsev današnjega sveta. Podobno je tudi drugod, ne samo v Sloveniji. Včeraj sem na TV5 gledal kratek intervju s Charlesom Aznavourjem. Poleg vprašanj, ki zadevajo njegovo pevsko kariero, so ga vprašali tudi, kaj si misli o politiki. V Franciji so namreč predsedniške volitve. Dejal je, da je politiko odmislil, da ni več levice in ni več desnice, da so se spremenili ljudje, spremenil se je svet, politika pa tem spremembam ne sledi. Pri vsem skupaj gre za zelo pomembno razpravo o odnosih med institucijami. Odnosi med institucijami morajo vedno temeljiti na odgovornosti, ki jih ima vsaka institucij posebej. Vse institucije imajo svoje pravice, odgovornosti, dolžnosti. Treba je pogledati v globino in premisliti, kaj krepi institucije in ne kaj jih slabi. V vsej tej zgodbi je veliko preveč razprave ad hominem, veliko premalo pa ad rem.

Ena od stvari, ki krepijo institucije, je verjetno neodvisnost različnih subjektov?

Absolutno.

Kako razumete neodvisnost Banke Slovenije, je ta politična, strokovna, mora biti Banka Slovenije neodvisna od vlade?

Neodvisnost je opredeljena v statutu Evropske centralne banke. Gre za več vrst neodvisnosti: najprej gre za funkcionalno neodvisnost, cilj njenega delovanja. Cilj centralne banke je stabilnost cen, in tega cilja ne more v sistemu nihče spreminjati. Potem gre za institucionalno neodvisnost, ki pomeni, da centralna banka cilj dosega brez vplivov tretjih oseb, predvsem brez vplivov organov države in vlade. Seveda se lahko centralna banka posvetuje z drugimi institucijami, to je nekaj normalnega, a odloča se sama. Potem gre za osebno neodvisnost članov upravljavskega telesa, člani ne smejo biti v konfliktu interesov, nobeden izmed njih recimo ne more biti v nobenem organu vlade. Centralna banka mora biti finančno neodvisna, to pomeni, da mora imeti za funkcije, ki jih opravlja, za funkcije, ki jih opravlja v evrosistemu, zadostna finančna sredstva. Biti mora neodvisna pri presojanju stroškov, ki so nujni za opravljanje njenih nalog v evrosistemu.

So praske med izvršilno in monetarno oblastjo nekaj normalnega? Kdaj je presežena dopustna meja sistemskega konflikta?

Predvsem se mi zdi koristno, da se, kadar so pogledi različni, institucije med seboj pogovorijo. Da se morebitni konflikt ne obravnava v javnosti, ker to ne koristi boljši učinkovitosti dela in sistema.

Ali v Sloveniji ta trenja so?

Zelo pomembno je dobro razumevanje, kaj kdo počne v okviru funkcije. V preteklosti je bilo to razumevanje ob izmenjavi mnenj zelo dobro.

V preteklosti?

Da.

Ali finančni ministri sodelujejo na pomembnejših sejah centralne banke?

Finančni minister je vabljen na naše seje, saj je tudi na seje sveta Evropske centralne banke vabljen komisar in predsednik evroskupine.

V Sloveniji je seje sveta Banke Slovenije bolj obiskoval prejšnji finančni minister kot pa danes Bajuk ali še prej Rop.

To je prepuščeno ljudem, ki so trenutno na takšni funkciji. Sicer pa vaša ugotovitev drži, včasih so bili finančni ministri bolj prisotni na naših sejah, kot so danes.

Kakšna je po evrskem 1. januarju nova vloga Banke Slovenije?

Vloga Banke Slovenije je ta, da soodloča o denarni politiki evrosistema, se pravi iz majhnega denarnega območja, kjer je ravno tako odločala o denarni politiki in ravno tako skrbela za stabilnost, se je vključila v velik sistem, v katerem soodloča z drugimi dvanajstimi članicami. Absolutna moč Slovenije je tako praktično popolnoma enaka moči na primer Avstrije, Belgije, Španije, Francije, Nemčije, Italije in drugih držav. Doma pa skrbi tudi za finančno stabilnost.

Na papirju?

Ne samo na papirju, pač pa tudi v praksi. V svetu ECB se na podlagi vsebinske razprave oblikujejo argumenti za poteze, ki jih sprejema Evropska centralna banka. Tam ima vsak guverner svoj časovni okvir, v katerem mora znati zelo na kratko in natančno razložiti svoj pogled.

Nadzor nad bančnim sistemom bi bil lahko po mnenju nekaterih eden izmed vzrokov za krizo pri izbiri novega guvernerja.

Naši nacionalni banki je v slovenskem prostoru še vedno ostala funkcija nadzora nad bančnim sistemom oziroma skrb za finančno stabilnost. Ne vem, kakšna so razmišljanja v zvezi s tem, vem pa, da Banka Slovenije na tem področju odloča po objektivnih merilih, ki so postavljena tudi v EU. V EU se recimo ta trenutek zelo ukvarjajo z vprašanjem tveganj, ki nastajajo v čezmejnem poslovanju, ker so se seveda okrepile finančne aktivnosti, ki segajo čez meje nacionalnih držav. Razvijajo se tveganja, ki jih je treba na nov način obvladovati, saj je ves sistem postavljen na nacionalnih podlagah.

Zanimivo, da omenjate nacionalne meje. V Sloveniji obstajata dva pogleda na lastninjenje bank . En pogled pravi, da je dobro, če so banke v nacionalni lasti, drugi pa ne gleda toliko na ozemeljski izvor lastnikov.

Vedno se o lastninjenju odloča lastnik. V primeru države govorimo o privatizaciji, če pa se za prodajo odloča zasebni lastnik, gre za prenos z enega zasebnega lastnika na drugega. Kaj se bo posamezni lastnik odločil, je popolnoma njegova presoja. V primeru privatizacije se ponekod pojavljajo tudi razmišljanja, na katera namigujete. Banka Slovenije z lastniškimi odločitvami nima nič. Drži pa, da presoja, ali na podlagi lastniških odločitev nastajajo tveganja za banko, se pravi, ali se lastništvo prenaša na take lastnike, ki je niso sposobni podpirati v njenem razvoju, ki ji ne morejo ponuditi dovolj opore za to, da bo rasla in dosegala dobre rezultate. Prav tako mora Banka Slovenije pri spremembah lastništva gledati tudi na to, da ne diskriminira posameznih vrst lastnikov, ki vstopajo kot interesenti v spremembe lastništva. Obstaja pravilo o prostem pretoku kapitala in to ne ločuje med različnimi nacionalnostmi pri lastnikih.

Se Sloveniji lahko zgodi, da zaide v javnofinančno krizo?

Tisto, kar je ključno v evrosistemu, je, da vzdržujete konkurenčnost in da vzdržujete javnofinančno stabilnost. Če začneva najprej pri konkurenčnosti. Smo v obdobju gospodarske rasti, ki je na ravni potencialne, morda rahlo čez, to pomeni, da so kapacitete zapolnjene. Prostor razširjajo nove investicije, vendar obstaja pritisk. Obstaja tveganje, da se to izrazi tudi v pritiskih na cene, zato je treba zelo paziti na to, kako se oblikujejo stroški dela. Pri stroških dela je amortizer, ki nastopa kot rezerva, produktivnost. Če rast stroškov dela zaostaja za rastjo produktivnosti, ob nekem zunanjem šoku ta amortizer ublaži posledice. In zato - to sem tudi povedal na evrokonferenci - bi morali pri nas doseči konvergenco pogledov o tem, da ohranimo zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti ravno zaradi varnosti, ki nam omogoča vzdržno ohranjanje delovnih mest. Drugi pogoj, ki je splošen sistemski pogoj, pa je, da ob politiki ECB, ki je usmerjena v stabilnost cen, tudi javnofinančna politika oblikuje javnofinančno stabilnost, ki to podpira skozi doseganje srednjeročnega cilja v okviru Pakta stabilnosti in rasti in skozi ustrezno strukturo proračuna.

So opozorila o prevelikem proračunskem deficitu realna?

Predvsem moramo biti pozorni, kje so elementi, ki deficit oblikujejo in ali je proračun res preveč rigiden. V letošnjem proračunu so oblikovani veliki premiki, na eni strani gre za veliko znižanje izdatkov, na drugi za porast drugih, bolj trajnostnih izdatkov. Gre za izdatke, ki so vezani na proces razvojnega dohitevanja, t. i. realne konvergence.

Je lahko togost, ki jo omenjate, katastrofična?

Ta trenutek ni nič katastrofičnega. Lahko pa vas presenečenja čakajo, ko boste ugotovili, da imate premalo prihodkov. Slovenija je uvedla davčno reformo in morali bomo počakati na njene učinke. Kakšen bo rezultat, bo pokazal čas. V reviji Finance and Development, ki jo izdaja Mednarodni denarni sklad, so bili lani marca objavljeni številni zanimivi prispevki, ki govorijo o virih gospodarske rasti. Med drugim tam najdete tudi ocene strukturnih reform in opozorila, da se premalo ocenjujejo sekundarni učinki reform. Kaj se bo zgodilo v prvem koraku, snovalci reform vedo, kaj pa bo prišlo v drugem, pogosto ne proučijo dovolj.