Ministrstvo za resnico

Nobena skrivnost ni, da imajo novinarji vse od nastopa vlade Janeza Janše velike težave pri pridobivanju informacij. Piarovci ministrstev in vladnih služb na naša vprašanja ne odgovarjajo ali pa odgovarjajo z zamudo in pomanjkljivo. Obnašajo se tako, kot da so vladne institucije same sebi namen in zato pred javnostjo niso dolžne polagati računov. Takšen odnos seveda ni le politično kratkoviden, pač pa tudi v nasprotju z zakonom o medijih, zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in evropskimi standardi o javni dostopnosti uradnih podatkov. Toda tisti, ki mislijo, da slabše ne more biti, se motijo. Vlada je v četrtek, 22. februarja, sprejela model organiziranosti odnosov z javnostmi, ki ji omogoča še dodatno filtriranje informacij.

Filtriranje informacij

Ključna novost sprejetega modela je ustanovitev posebne vladne koordinacije za odnose z javnostmi, nekakšnega ministrstva za resnico, ki bo koordinirala delo vseh piarovcev v ministrstvih, kabinetu predsednika vlade, vladni službi za evropske zadeve, vladni službi za razvoj ter vladni službi za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Koordinacija je formalno organizirana kot delovna skupina vlade, ki opravlja "koordinativne in posvetovalne naloge na področju vladnih odnosov z javnostmi, s čimer bo postavljena ustrezna podlaga za učinkovitejše predstavljanje vladne politike različnim javnostim". Sestajala se bo enkrat na mesec, po potrebi pa tudi večkrat, že na ustanovni seji pa bo sprejela kodeks ravnanja svetovalcev za odnose z javnostmi v vladnih institucijah. Vsebina kodeksa je za zdaj še skrivnost, je pa zanimivo, da so se za njegovo pisanje sploh odločili. Že od leta 1998 namreč obstaja kodeks etike Slovenskega društva za odnose z javnostmi, ki določa osnovna načela, po katerih se morajo ravnati izvajalci odnosov z javnostmi. Morda gre razlog za pisanje specifičnega kodeksa iskati v drugačnem razumevanju vloge piarovca. V uvodu etičnega kodeksa društva namreč piše, da je "odgovorno izvajanje odnosov z javnostmi bistvena sestavina odprte družbe in demokracije, njihova zloraba pa lahko bistveno ogrozi pravice in svoboščine ljudi".

Aktualna vlada si vlogo piarovcev predstavlja nekoliko drugače. V gradivu z naslovom Model organiziranosti odnosov z javnostmi na ravni vlade RS, ki so ga pripravili v uradu za informiranje, je namreč zapisano, da so vladni odnosi z javnostmi "komunikacijske prakse vladnih organov, katerih namen je informiranje javnosti, spodbujanje dialoga, doseganje konsenza in pridobivanje podpore za uresničevanje vladnega programa". V nadaljevanju istega dokumenta je med šestimi strateškimi nalogami, ki jih morajo izpolnjevati piarovci na vladni ravni, navedena tudi "skrb za razvoj in ohranitev ugleda vlade in njenih institucij". Še več. Skrb za ohranitev ugleda vlade je postavljena celo na tretje mesto, takoj za zagotavljanjem informacij o vladnih politikah, odločitvah, programih in projektih ter za zagotavljanjem informacijskega servisa.

A še bolj kot kodeks je pomemben podatek o tem, kdo bo koordinacijo vodil. V že omenjenem modelu je določeno, da koordinacijo vodi predstavnik vlade za odnose z javnostmi, funkcijo njegovega namestnika pa opravlja direktor urada vlade za komuniciranje. V praksi to pomeni, da bo koordinacijo vodil sedanji tiskovni predstavnik vlade in Janšev svetovalec za odnose z javnostmi Valentin Hajdinjak, njegov namestnik pa bo Gregor Krajc, sedanji direktor urada vlade za informiranje oziroma po novem urada vlade za komuniciranje. Vlada je namreč na isti seji sprejela tudi sklep o preimenovanju dosedanjega urada za informiranje v urad za komuniciranje. Na videz nedolžna sprememba imena v sebi skriva pomenljiv vsebinski premik. Po dosedanjem sklepu o delovnih nalogah urada za informiranje, ki ga je leta 2003 sprejela Ropova vlada, je bil urad opredeljen kot samostojna strokovna služba vlade, njenih ministrstev in vladnih služb, katere osnovna naloga je skrb za zagotavljanje verodostojnih, ažurnih in celovitih informacij v pretoku med vlado, njenimi predstavniki ter domačimi in tujimi javnostmi. Janševa vlada pa ugotavlja, da so naloge urada širše. Poleg informiranja različnih javnosti med naloge urada namreč uvršča tudi izvajanje komunikacijskih aktivnosti, katerih namen je "spodbujanje dialoga, dosedanje konsenza in pridobivanje podpore za uresničevanje vladnega programa".

Koordiniranje piarovcev na vladni ravni sicer ni novost. Tovrstni sestanki so potekali tudi v času vladavine LDS. Res pa je, da jih ni vodil tiskovni predstavnik vlade, pač pa urad za informiranje. "Predvsem pa se ni določalo, kakšne odgovore smejo javnosti posredovati predstavniki za stike z javnostjo," opozarja Marjana Kanduti, nekdanja prva piarovka premiera Antona Ropa. Sistem, ki ga uvaja Janševa vlada, bo drugačen, saj je iz gradiva mogoče razumeti, da bo Krajc podrejen Hajdinjaku. Prav tako se ni mogoče izogniti vtisu, da bo pomemben del pristojnosti prenesen na politično nastavljenega vladnega piarovca. Da se razmere poslabšujejo, opaža tudi nekdanja direktorica urada za informiranje, zdaj direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo Alja Brglez: "Tudi pri nas so se oglašali prodajalci strategij in modelov odnosov z javnostmi, res pa je, da sta imela tako vlada kot urad za informiranje v tistih letih resnejše delo in da se nista ukvarjala z nadzorovanjem informacij in njihovo formo."

Hajdinjak in Krajc razlagam o drugače zastavljeni hierarhiji odločno nasprotujeta. "S sprejetim modelom in uvedbo koordinacije ostaja hierarhični model odnosov z javnostmi na ravni vlade nespremenjen. Smisel je torej zgolj in izključno v še večji preglednosti dela in poenostavitvi organiziranosti na ravni celotne vlade," trdi Krajc. Hajdinjak pa dodaja: "Ne jaz ne Krajc nimava težav z višinsko boleznijo. Ne gre za to, kdo bo hierarhično nad drugim, pač pa za to, da vsi skupaj delujemo bolj usklajeno. Kot tiskovni predstavnik vlade sem že doslej skliceval in vodil sestanke predstavnikov za odnose z javnostmi ministrstev in vladnih službah. Imeli smo dve koordinaciji. Prva se je sestajala enkrat do dvakrat mesečno, udeleževali pa so se jo vsi piarovci. Druga se je sestajala samo takrat, ko je bilo treba med več ministrstvi uskladiti določene teme, na primer ptičjo gripo. Tudi pred mojim prihodom je koordinacijo skliceval tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin. S sprejetim modelom se torej le formalizira obstoječe stanje." Toda ali so stvari res tako preproste? Vprašanje.

Nov model organiziranosti predvideva, da bo vse niti v rokah držal Hajdinjak. On bo tisti, ki bo piarovcem po ministrstvih in vladnih službah lahko naročal, katere informacije smejo posredovati javnosti, kdaj in v kakšni obliki. To pa zbuja skrb. Obstaja namreč resna nevarnost, da se bo koordinacija spremenila v političen aparat za cenzuro oziroma diskriminacijo medijev. "Hakeljc je v moralni in profesionalni drži vsakega piarovca. Če spoštuješ sebe, javnost in novinarje, ne boš padel v skušnjavo, da bi izvrševal ukaze, ki bodo v nasprotju s profesionalno etiko poklica," pravi Miran Koren, piarovec s petnajstletnimi izkušnjami. Toda kdo nam zagotavlja, da med piarovci v sedanji vladni garnituri obstaja profesionalna drža? Nihče. Zato pa imamo kar nekaj dokazov, da svojega dela ne opravljajo profesionalno. Naj spomnimo samo na najbolj eklatanten primer totalitarnega ravnanja, ki si ga je pred slabima dvema letoma privoščil tedanji tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin.

Formalizacija Pavlinovih navodil

Spomladi leta 2005 je novinar Mladine od kabineta predsednika vlade zahteval podatke o tem, kako je bila izpeljana javnomnenjska raziskava ob pripravi sprememb zakona o praznikih in dela prostih dnevih. Premierov kabinet je to raziskavo naročil pri takrat še sveže ustanovljenem inštitutu pod vodstvom dr. Franeta Adama in dr. Mateja Makaroviča - dveh ustanovnih članov Zbora za republiko. Inštitut je bil izbran za izvajalca, čeprav na področju javnomnenjskih raziskav ni imel nobenih referenc. Nekaj nedolžnih vprašanj našega novinarja je Pavlina oziroma premierov kabinet tako zmotilo, da je vsem resorjem poslal navodilo, naj "do nadaljnjega ne komunicirajo s tednikom Mladina oziroma naj komunikacijo zreducirajo na minimum". Pavlinovo navodilo ni bilo le v nasprotju s profesionalno držo piarovske stroke, pač pa je bilo tudi nezakonito, saj zakon o medijih državnim organom zapoveduje, da morajo na novinarska vprašanja odgovarjati, poleg tega pa zakon o dostopu do informacij javnega značaja državnim organom ne dovoljuje nobene diskriminacije med iskalci informacij. Če bi se takšno nepojmljivo poseganje v uredniško avtonomijo s strani vlade in njenih služb zgodilo v katerikoli drugi razviti evropski državi, na primer v Veliki Britaniji, bi vlada padla. Pri nas se to ni zgodilo. Žrtvovati se je moral le Pavlin, a tudi njegova žrtev ni bila posebej huda. Še kar nekaj časa po tem, ko je odstopil s funkcije tiskovnega predstavnika vlade, je ostal zaposlen v Janševem kabinetu. Pozneje je znotraj vlade opravljal še dve službi: naprej je bil piarovec na ministrstvu za notranje zadeve, nato pa je 'pripravljal projekte' na ministrstvu za šolstvo in šport.

Čeprav je Pavlin svoje ravnanje obžaloval, zanj nikoli ni bil zares kaznovan. Zakaj? Zato ker se vladi njegovo ravnanje sploh ni zdelo sporno. Premier Janša je posredno celo priznal, da se s Pavlinovim navodilom o nekomuniciranju strinja. Ni namreč rekel, da je njegov predstavnik za tisk naredil napako, pač pa je napadel Mladino, ki je na napako opozorila. Podobno so se odzvali tudi nekateri ministri. Tako je finančni minister Andrej Bajuk hvalil Pavlinovo "trdo moralno držo", minister za javno upravo Gregor Virant pa je dejal, da je Pavlinovo navodilo sicer nerodno, a da zaradi njega odstop ne bi bil potreben. Nobeden od predstavnikov oblasti torej Pavlinove depeše ni javno obsodil, pač pa so poskušali le zmanjšati njen pomen. S tem so jasno pokazali, kakšno je njihovo razumevanje vloge medijev in svobode do informacij. Še več. Pokazali so, da ne ločijo med komunikacijo in manipulacijo.

Ko se je pripetil Pavlinov spodrsljaj, je minister Virant dejal, da vladni predstavnik za stike z javnostjo nima pristojnosti nad predstavniki za stike z javnostjo v posameznih ministrstvih: "Navodilo nam lahko daje samo predsednik vlade in on nam navodil o 'zapiranju' državne uprave ni nikoli dal." Slabi dve leti pozneje je ta izjava pozabljena. Zdaj bo namreč tiskovni predstavnik vlade tudi formalno zadolžen za koordinacijo piarovcev po ministrstvih in vladnih službah. To pa pomeni, da se Pavlinovo navodilo lahko ponovi v tisoč in eni različici. Razlika bo samo ena: za tovrstne 'spodrsljaje' ne bomo več izvedeli. Ne nazadnje tudi zato, ker Hajdinjak ni tako nespreten, da bi za seboj puščal dokaze.