ZZZS ob nepremičnino in denar

Začetek zgodbe o oškodovanju premoženja ZZZS sega v zgodnja devetdeseta, ko je zavod, takrat še Republiška uprava za zdravstveno varstvo, sklenil najemno pogodbo z zasebnikom Robertom Zakrajškom, katere predmet je bil objekt Razor. Gre za počitniški dom v vasi Soča, v dolini Soče, na pol poti med Bovcem in vasjo Trenta. V imenu takratnega zavoda je pogodbo podpisal Franc Košir.

Koliko je znašala mesečna najemnina za prvi dve leti od sklenitve najemne pogodbe in koliko je je bilo dejansko plačane, ni znano. Nekaj dni pred novim letom 1994 pa je bil k pogodbi sklenjen prvi aneks, ki je določil mesečno najemnino 550 nemških mark v tolarski protivrednosti. Ta aneks, ki ga je kot direktor tudi podpisal Košir, pa je bil sklenjen celo za nazaj, saj je bilo določeno, da velja od 28. 8. 1993. Pomemben podatek za nadaljevanje zgodbe vsebuje tudi drugi aneks, sklenjen konec leta 1997. Z njim se je v pogodbo kot najemnica vpisala tudi Zakrajškova zakonska partnerica Nataša Zakrajšek.

Najemnina je torej znašala 6600 nemških mark na leto, v petih letih to nanese 33.000 mark, v desetih pa 66.000 mark ali skoraj sedem milijonov tolarjev. Brez obresti. Kakšne obresti? Zamudne obresti, saj Zakrajškova nista plačala niti enega mesečnega obroka. Zakaj zavod teh zneskov ni terjal? Isto vprašanje je policija v okviru preiskave leta 2004 zastavila tedanji vodji finančne službe ZZZS Zdenki Cerjak, ki je pojasnila, da o podpisu najemne pogodbe ni vedela ničesar, saj pogodbe v finančni službi sploh niso prejeli. Najemnine torej niso terjali zato, ker za obstoj pogodbe niso vedeli in tako za plačilo najemnine v vseh desetih letih niso izdali niti enega računa. Kdo vse je odgovoren za to, da pogodba desetletje ni našla poti v finančno službo zavoda, vse do danes ostaja skrivnost. Ni pa skrivnost, da je za obstoj pogodbe vedel tudi Brane Dobnikar, ki je sestavljal anekse k pogodbi, ki jih je Košir podpisoval. Prav tako pa že takrat ni bila skrivnost, da je imel Košir zaradi dolgoletnega, skoraj štiridesetletnega staža v zavodu večji in drugačen vpliv, kot je to običajno.

Zastava nepremičnine

Že dejansko neodplačano oddajanje nepremičnega premoženja zavoda celih deset let se zdi nedopustno, pa gre za manjšega izmed dveh očitkov Francu Koširju v tej zgodbi. Konec leta 1997, točneje 11. decembra, je namreč Nataša Zakrajšek s SKB banko sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu za gradnjo kampa in bungalovov v znesku 18.850.000 tolarjev. Zakrajškova naj bi gradila bungalove ob objektu, ki sta ga imela v najemu, zadnji obrok kredita pa naj bi vrnila konec leta 2005. V pogodbi je kot uporabnik kredita navedena Nataša Zakrajšek, s. p., Gostinstvo, s sedežem na naslovu Soča 31, torej na naslovu objekta ZZZS, kjer sta Zakrajškova izvajala zasebno turistično dejavnost. Zavod pa je, kljub temu da sta mu takrat dolgovala že 48 mesečnih najemnin, Zakrajškovima ponovno priskočil na pomoč. Tokrat je direktor Franc Košir v imenu zavoda v pogodbi o kreditu kot garancijo zastavil nepremičnino s hišno številko Soča 31. Zavod za zdravstveno zavarovanje, pravna oseba javnega prava, je zastavil nepremično premoženje v zavarovanje kredita, ki ga je vzelo podjetje Gostinstvo Soča, pravna oseba zasebnega prava.

Franc Košir je 26. februarja 2003, po dolgih letih na mestu generalnega direktorja zavoda, odšel v pokoj. Zamenjal ga je Borut Miklavčič, ki pa naj bi ga kmalu po nastopu položaja presenetila zahteva SKB banke po rubežu zastavljene nepremičnine v vasici Soča. Zakaj? Zakonca Zakrajšek namreč podobno kot v primeru najemnine nista plačevala obrokov kredita. Po pregledu dokumentacije je novo vodstvo zavoda vložilo kazensko ovadbo zoper dotedanjega direktorja Franca Koširja zaradi zlorabe položaja, saj je javno lastnino zastavil za zaseben kredit. Hkrati so se na zavodu odločili obremenjeni turistični objekt prodati. Javni razpis za prodajo je bil objavljen v Uradnem listu 14. novembra 2003, hiša pa je bila mesec dni pozneje prodana za 7.100.000 tolarjev. Zavod je tako utrpel manjšo škodo kot v primeru rubeža. Da je šlo za limitacijo škode, so potrdili tudi na zavodu, Damjan Kos iz odnosov z javnostjo pravi: "Z najugodnejšim ponudnikom, Lilijano Mrak, je bila za kupnino 7.100.000 tolarjev sklenjena kupoprodajna pogodba glede nepremičnine, ki je bila obremenjena z zastavno pravico in najemnim razmerjem. S tem javnim razpisom in prodajo obremenjenih nepremičnin je ZZZS delno popravil nastalo škodo." Kot je običajno v primerih odprodaje bremen polnih nepremičnin, se je na razpis javilo malo ponudnikov, zgolj dva, samostojni podjetnik Janez Pezdirc in Lilijana Mrak kot fizična oseba. Se tu zadeva konča? Ne, Lilijana Mrak je namreč hči Franca Koširja.

Na prvi pogled se zdi poteza Koširjeve hčerke nerazumljiva, vendar gre za trik. Mrakova je kupljeno nepremičnino namreč nemudoma izročila SKB banki, ki pa jo je kmalu za tem, osvobojeno bremen, prodala za 27 milijonov tolarjev. Franc Košir se je prek nakupa domnevno rešil obremenjujoče hipoteke, ki jo zapustil zavodu, s tem pa na prvi pogled tudi bremena zlorabe položaja. Vendar pa se je zaradi zasebnih poslov z javnim denarjem nekje izgubila razlika med obema zneskoma. Gre za vsaj 20 milijonov tolarjev. To je seveda le minimalni znesek oškodovanja premoženja ZZZS. A ZZZS je izgubil tudi lastništvo nad nepremičnino v Soči, neporavnane pa so ostale tudi vse najemnine.

Novi lastniki, ki so objekt kupili od SKB banke, so zdelan in zanemarjen objekt prenovili in v drugi polovici leta 2005 je tam svoja vrata odprlo gostišče Andrejc, ki ponuja tudi prenočišča.

Vpleteni molčijo

Ker gre za očitke o hudih kršitvah več zakonskih določil, smo se obrnili tudi na neposredno na vpletene. Zakonca Zakrajšek sta izginila, njune mobilne številke so bile spremenjene, po pričevanjih Sočanov pa sta se nedolgo tega zatekla v eno izmed stanovanjskih naselij v Bovcu. Uspelo nam je govoriti s Francem Koširjem, ki pa nas je začel odslavljati, še preden smo zastavili vprašanje: "Sem upokojenec in zasebnik brez zgodb, zato tudi ne morem ničesar potrditi. Že štiri leta nisem več direktor zavoda, zgodbe so se zaključile ..." Lahko komentirate vsaj ugotovitve tožilstva? Ne, Košir je le še zaželel "lep dan" in odložil slušalko. Uspelo nam je najti tudi Mrakovo. Zastavili smo ji vprašanje, zakaj je kupila objekt pod hipoteko in ga nato zaradi hipoteke prepustila SKB banki. "Nič ne vem, ne bi nič govorila. Sem mislila, da me v službenem času kličete zaradi službenih zadev ..." Tudi ta telefonski pogovor se je končal zelo hitro.

Kriv ni nihče

Kot smo že omenili, naj bi Miklavčiča poslovni odnos med zavodom in zakoncema Zakrajšek presenetil kmalu po tem, ko je zasedel mesto generalnega direktorja. Miklavčič pa je po seznanitvi z zadevo zoper prejšnjega direktorja Koširja na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani vložil kazensko ovadbo. In kako je o zadevi odločilo sodišče? Ni odločilo, saj zadeva ni prišla tako daleč. Ovadba je bila v obeh točkah, tako glede brezplačnega oddajanja kot glede zastavitve nepremičnine, zavržena že na tožilstvu. Za komentar smo zaprosili seveda tudi Miklavčiča, ki pa je dejal, da je v skladu s pristojnostmi, ki jih ima kot generalni direktor zavoda, ukrepal, zadeve pa ne želi komentirati.

In kaj je z ovadbo naredilo tožilstvo? Glede neizterjave najemnine je okrožni državni tožilec v Ljubljani Matej Peterca ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja zavrgel, ker po njegovem mnenju ni bilo podanega utemeljenega suma, da je Košir storil očitano mu dejanje. Za obstoj sumov bi bilo po mnenju tožilca treba dokazati namen osumljenca, da se najemnina ne izterja, ter namen, da se s tem pridobi premoženjska korist na škodo ZZZS. Glede tega v sklepu o zavržbi ovadbe piše: "Nobenih dokazov ni o tem, da bi bil osumljeni Košir tisti, ki bi izdal kakršnokoli odredbo, da se pogodbe in aneksi ne predložijo v finančno službo zato, da ne bi prišlo do plačila najemnin ..." Tožilec je tu namen enačil z odredbo, namen bi bil lahko torej dokazljiv le z uradnim dokumentom ... Poslovanje javnega zavoda, iz katerega nastane škoda, po mnenju tožilca ni kaznivo, če o tem ne obstajajo pisni dokazi. In to kljub temu, da je oškodovanje premoženja zavoda evidentno.

Kazenska ovadba pa je bila, mesec dni pozneje, zavržena tudi glede zastave zavodove nepremičnine in posledično izgube objekta. Podatkov, zakaj je bila zavržena, ni, saj so bili na tožilstvu zelo skopi z informacijami. Zavržba ovadbe v tej točki pa je čudna predvsem zato, ker je tožilstvo med preiskavo na zavodu dobilo podatke, da je SKB banka, preden je poslala zahtevo za rubež nepremičnine, večkrat pozvala zavod, naj urgira pri kreditojemalcu, za katerega je zastavila nepremičnino, saj ta ni plačeval mesečnih obrokov.

Zgodba se sicer zdi stara, a ni zato nič manj aktualna, saj je bila kazenska ovadba zoper Koširja zavržena šele pred dobrim letom dni, 6. januarja 2006. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da tudi Košir ni upokojenec kar tako: danes je namreč eden najtesnejših svetovalcev ministra za zdravje Andreja Bručana in tudi član Zdravstvenega sveta in Sveta za informatiko v zdravstvu pri istem ministrstvu. Ne glede na to, da gre za evidentno zlorabo položaja, da gre za zastavo javne lastnine v korist zasebnikov, pa je tožilstvo ovadbe zavrglo. Še več: zavržb nam tudi ni hotelo posredovati.

Kakšno je torej sporočilo tožilstva, ki ga je že v času navedenih zavržb vodila Barbara Brezigar? Da je dovoljeno dajati v zastavo javno premoženje v korist zasebnikov, če pa pride do izvržbe in do oškodovanja premoženja zastavitelja, pa bodo to tožilci že zavrgli.