Gentlemanski dogovor ali natikanje nagobčnika?

Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto se je velika večina opozicijskih poslancev poldrugo leto pred parlamentarnimi volitvami pripravljena odpovedati svoji ustavni in zakonsko zagotovljeni vlogi nadzornika vladne koalicije. Podpis sporazuma o sodelovanju političnih strank, predstavnikov narodnosti in skupine nepovezanih poslancev pri pripravi in med predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije, ki ga je pred dvema tednoma v podpis ponudil predsednik vlade Janez Janša, je za zdaj kategorično zavrnila le LDS. Vsa ostala opozicija se s sporazumom vsaj načelno strinja ali pa ga je celo kar takoj in brez ugovora pripravljena podpisati. Na prvi pogled se zdi ravnanje predsednika SD Borut Pahor celo servilno, saj je vnaprej izjavil, da bo stranka sporazum podpisala tudi, če njeni popravki ne bodo upoštevani. Torej tudi, če bo v sporazumu ostal nespremenjen sporni peti člen, ki določa, da si bodo podpisniki "prizadevali, da aktivnosti, povezane s predsedovanjem EU, ne bodo obremenjevali z notranjepolitičnimi razmerami in zadevami izključno notranjepolitičnega pomena".

Kako si razlagati to ravnanje? Pahor je prepričan, da mora slovenska politika na evropskem parketu "igrati kot reprezentanca" in da Slovenijo med uspešno razvite države lahko vodi le politika konsenza. Še več. Prav Pahor je bil tisti, ki je sporazum o sodelovanju prvi poimenoval pakt o nenapadanju, torej pakt, ki opozicijo v obdobju pred parlamentarnimi volitvami sili v natikanje nagobčnika. A celo premier Janša, ki mu na prvi pogled takšno ravnanje koristi, je takšno tolmačenje zavrnil, češ da ne gre za noben pakt o nenapadanju, pač pa za gentlemanski dogovor, ki v ničemer ne bo omejeval nadzorne vloge opozicije. Poudaril pa je tudi, da se sporazum ne nanaša na notranjepolitične teme, ampak le na sodelovanje pri vodenju EU.

Pahor je pozneje sicer priznal, da je z uporabo izraza pakt o nenapadanju naredil napako. A namesto da bi po tej napaki molčal, je šel še korak dlje. Na sestanku koordinacije parlamentarnih strank 6. aprila je vsebino sporazuma interpretiral tako, da se mora opozicija med predsedovanjem EU odreči vlaganju interpelacij o delu vlade, še posebej interpelacije o delu zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Kako razumeti to potezo? Grobo rečeno bi to v skrajnem primeru pomenilo, da bi vlada na notranjepolitičnem področju že v času priprav na predsedovanje EU lahko delala, kar bi ji padlo na pamet, pa se ji zaradi tega pred opozicijo ne bi bilo treba zagovarjati. Takšnega suspenza parlamentarizma niso uporabili v nobeni evropski državi, ki je doslej predsedovala EU, saj bi bilo to naravnost absurdno.

Da je Pahor celo bolj konstruktiven od Janše, je torej nenavadno, a hkrati razumljivo. Dosedanje zavzemanje za politiko konsenza v partnerstvu za razvoj se mu je sodeč po javnomnenjskih anketah odlično obrestovalo. SD že dolgo ni uživala tako visoke podpore volivcev. Pahor se je zato odločil, da bo do skrajnosti molzel kravo, ki mu prinaša politično prednost. In zdi se, da je tudi prvi politik v državi to tudi sam že uvidel kot past.

Nekoliko bolj je do predlaganega sporazuma zadržana skupina nepovezanih poslancev iz združenja Zares. Sporazum so sicer pripravljeni podpisati, a od Janše pričakujejo, da bo upošteval dva ključna vsebinska popravka. Tako predlagajo, da se k spoštovanju in izvajanju obveznosti iz sporazuma zaveže tudi vlada. V praksi bi to lahko pomenilo tudi, da bi morala vlada v času trajanja sporazuma z dnevnega reda umakniti kakšno temo, ki opoziciji ne bi bila všeč. In drugič, spremeniti želijo sporni peti člen. Po njihovem naj bi se namreč glasil takole: "Podpisniki sporazuma se obvezujemo, da v času predsedovanja Slovenije EU notranjepolitičnih zadev ne bomo postavljali na dnevni red EU oziroma na njeno politično agendo, razen v primerih, ko gre za oblikovanje uradnih političnih stališč Slovenije kot članice EU o posameznih zadevah znotraj EU." Kaj to pomeni? "Gre za to, da se razmeji vloga Slovenije kot predsedujoče EU in kot ene izmed držav članic EU. Podobno so storili z ustnim dogovorom na Danskem. To se mi zdi pomembno tudi zaradi izkušnje sosednje Avstrije. Kot veste, v Avstriji obstaja precejšnje notranjepolitično nasprotovanje članstvu Turčije v EU, seveda pa takšno stališče za časa predsedovanja Avstrije ni moglo biti avtomatično tudi stališče EU," pojasnjuje vodja nepovezanih poslancev Matej Lahovnik. Poleg tega poslanska skupina Zares pričakuje, da bo sporazum veljal le za čas predsedovanja EU, ne pa tudi za čas priprav na predsedovanje.

Ker vlado s predlaganimi popravki silijo k sklepanju kompromisov, bo zanimivo spremljati, kako se bo odzval Janša. A še bolj zanimivo bo ravnanje skupine Zares, če Janša njenim predlogom ne bo ustregel. Za zdaj se zdi, da je Lahovnik dokument pripravljen podpisati ne glede na okoliščine - tako kot Pahor. Odločno namreč zavrača namige, da gre za pakt o nenapadanju: "Ne vem, kdo se je spomnil tega ponesrečenega imena, ki sploh ne odraža bistva sporazuma. Popolnoma jasno je, da se opozicija s tem sporazumom o sodelovanju ne odpoveduje pravici in dolžnosti, da nadzoruje delo vlade in uporablja vse inštrumente, ki so v parlamentarni demokraciji za to tudi na voljo."

Dokaj kooperativna je tudi opozicijska SNS. Sporazum so pripravljeni podpisati, če bo Janša upošteval dva ključna popravka. V SNS se sicer strinjajo z določilom, da bodo podpisniki sporazuma v času predsedovanja tvorno sodelovali, toda ne morejo privoliti v to, da bi morali vlado predhodno obveščati o vseh svojih nadaljnjih političnih potezah in reakcijah. Zato predlagajo popravek, po katerem bi se bili podpisniki sporazuma medsebojno dolžni obveščati le praviloma, ne pa obvezno o vsem. Drug popravek SNS se nanaša na sporni peti člen. Čeprav se strinjajo, da ne bi bilo pametno, če bi stranke aktivnosti, povezane s predsedovanjem EU, neprestano obremenjevale z notranjepolitičnimi zadevami, hkrati pravijo, da takšna omejitev lahko velja le, če bi bila prekomerna. "V poslanski skupini SNS se ne moremo zavezati, da bomo v primeru, da bi bila slovenska vlada pripravljena kazati preveliko prijaznost do sosednje Hrvaške, enostavno zaradi podpisanega sporazuma morali molčati, ne pa opozarjati na morebitno napačno delovanje vlade. Nesporno dejstvo namreč je, da je vprašanje vstopa sosednje Hrvaške, najbolj severne izmed držav Zahodnega Balkana, tako notranjepolitična kakor tudi zunanjepolitična tema," pojasnjuje predsednik SNS Zmago Jelinčič Plemeniti.

Za zdaj podpis sporazuma kategorično zavrača le enajst poslancev LDS. Po njihovem mnenju namreč pomeni obglavljanje demokracije in spodkopavanje parlamentarizma. "Slovenija se bo veliko lažje in bolje dokazovala kot enakovredna država Evropske unije s polno delujočim parlamentom in živo demokracijo. V LDS se zavedamo pomembnosti in zahtevnosti obdobja, zato bomo lahko brez kakršnega koli sporazuma pomagali vladi pri predsedovanju EU in hkrati ohranjali opozicijsko vlogo," pravi poslanec LDS Aleš Gulič. Soglasje k sporazumu, ki bi zavezoval le vse parlamentarne akterje, ne pa tudi vlade, bi po Guličevem mnenju pomenil nenačelno držo, ki se lahko obrestuje le na kratki rok. Predsednik LDS v odstopu Jelko Kacin pa je šel v kritiki še dlje, saj je sporazum primerjal kar z dolomitsko izjavo: "Če sporazum podpišemo, je to enaka zgodovinska napaka, kot so jo naredili predstavniki Sokola in krščanskih socialistov leta 1943, ko so pod pritiskom komunistične partije podpisali dolomitsko izjavo, v kateri so se zaradi vojnih razmer odrekli politični identiteti."

Kdo bo nagrajen?

Ključno vprašanje seveda je, ali bo volilno telo kooperativnost večinskega dela opozicije nagradilo na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Vlado Miheljak pravi, da brezciljno nagajanje vladi v času predsedovanja EU na volitvah ne bo nagrajeno. A hkrati upa, da volilci ne bodo nagradili niti odpovedi demokratičnim načelom. Po njegovem mnenju v tem trenutku ni nobenega razloga za to, da bi se morala opozicija v svoji kritiki omejevati: "V parlamentarni demokraciji imata vladna koalicija in opozicija dokaj jasno zastavljeni vlogi. Vladna koalicija s svojo parlamentarno večino omogoča vladanje izvršni oblasti in zagotavlja večino pri sprejemanju odločitev, opozicija pa ima vlogo nadzora, gledanja pod prste vladni koaliciji in izvršni oblasti. Odstopanja od tega so do neke mere razumljiva v izrednih razmerah. Razmere v Sloveniji pa niso izredne. Predsedovanje EU bo znak maksimalne normalizacije razmer. Gre za potrditev realizacije ciljev, ki so bili pred mnogimi leti zastavljeni, z referendumom preverjeni kot večinska volja državljanov in z vstopom v EU tudi doseženi." V času predsedovanja EU torej nihče nima pravice ožiti polja demokracije in parlamentarnega delovanja. In nihče ne more zahtevati, da se bodo stranke odpovedale predvolilnemu boju. Takšno samocenzuriranje še posebej zbuja skrb zato, ker gre samo za enega od kamenčkov v nizu zmanjševanja moči opozicije. Naj spomnimo, da želi vladajoča koalicija v ključnih parlamentarnih komisijah, kot je komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, razmerje moči spremeniti tako, da bi se to prevesilo v korist koalicije oziroma v škodo opozicije.

Po Miheljakovem mnenju je ta trenutek še prezgodaj napovedati, kdo bo na volitvah nagrajen - tisti, ki se odpoveduje svoji parlamentarni nadzorni vlogi, ali tisti, ki pri njej vztraja. Dosedanje izkušnje kažejo, da kooperativnost na volitvah nujno ne prinaša bistvene prednosti. Poglejmo na primer volitve v evropski parlament. Julija 1997 so vse takratne parlamentarne stranke, torej LDS, SLS, SDS, SKD, ZLSD in DeSUS, ter poslanca madžarske in italijanske narodne skupnosti podpisali sporazum o sodelovanju pri vstopanju Slovenije v EU. "Mi smo bili takrat glavna opozicijska stranka in smo podpisali takšen sporazum. Bili smo konstruktivni na teh točkah in smo vlado podpirali," se danes hvali predsednik danes največje vladne stranke SDS Janez Janša.

Toda čeprav so bile opozicijske stranke pri projektu vstopa Slovenije v EU z vladajočo koalicijo skrajno kooperativne, jim to na evropskih volitvah ni prineslo bistveno večje naklonjenosti volilcev. Zgodbo pa je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota. Vladajočim strankam predsedovanje EU nujno ne zagotavlja zmage na volitvah. Jasno je, da vsaka vlada predsedovanje izkoristi za pogostejše pojavljanje v domači javnosti, toda praksa dokazuje, da je učinek pogosto nasproten od želenega. Dober dokaz za to je Avstrija. Lansko predsedovanje EU namreč ni prispevalo k boljšemu izidu takratnega kanclerja Wolfganga Schuessla in njegove ljudske stranke na jesenskih parlamentarnih volitvah. Poraz vlade, ki se je šest mesecev ponašala s predsedovanjem EU, je napovedala že raziskava javnega mnenja, ki jo je ob koncu predsedovanja izvedel celovški Humaninstitut. V tej anketi je namreč velika večina vprašanih Avstrijcev odgovorila, da predsedovanje ne bo pozitivno vplivalo na volitve.

Slovenija kot evropski unikat

Čeprav poskuša Janša predlagani sporazum prikazati kot nekaj v evropskem prostoru povsem običajnega, je treba vedeti, da je Slovenija prva evropska država, v kateri želi vladajoča koalicija dogovor o nenapadanju med predsedovanjem EU v pisni obliki. Avstrija in Finska, ki sta EU predsedovali lani, takšnega pisnega dogovora nista imeli. Res pa je, da je v obeh državah med političnimi strankami veljala ustna politična zaveza oziroma nekakšen gentlemanski sporazum o njihovem medsebojnem sodelovanju v času predsedovanja. Finska opozicija je že pred predsedovanjem sama od sebe javno razglasila, da predsedovanja ne bo izkoristila za pridobivanje političnih točk in te obljube se je tudi de facto držala. Toda hkrati je vladi posredovala seznam nalog, ki jih mora ta izpolniti med predsedovanjem. Še več. Po koncu predsedovanja je preverila, če je vlada obljubljene naloge res izpolnila.

Tudi v Avstriji posebnega pisnega sporazuma ni bilo, a med političnimi strankami je veljala zaveza, da bodo sodelovale v smislu uspešnega vodenja in zaključka predsedovanja. To pa seveda ni pomenilo, da so opozicijske stranke v času predsedovanja prenehale nadzorovati vladajočo koalicijo. Poseben primer je Nemčija. Ker sta tam skupaj v vladi obe osrednji politični sili CDU in SDP, potrebe po posebnem dogovoru ni bilo. Ko je Kacin v evropskem parlamentu preverjal izkušnje nemških kolegov, je izvedel, da nemški liberalci niso podpisali nobenega sporazuma glede predsedovanja. Načelno sicer podpirajo prizadevanja vlade, da projekt predsedovanja izpelje pozitivno, pripravljeni bi bili celo podpreti kakšen ustni dogovor o načelnem sodelovanju, nikakor pa se ne bi strinjali z bianco menico, da v tem času opozicija ne bi izvrševala svoje vloge. Skratka, takšnega dokumenta, kot ga je Janša predlagal domači opoziciji, nemški liberalci zagotovo ne bi podpisali. Podobne informacije je Kacin dobil tudi od britanskih kolegov. Med britanskim predsedovanjem EU liberalna stranka ni podpisala nikakršnega sporazuma. Vlado so podprli pri projektih, ki so promovirali EU v Veliki Britaniji, vendar niso ničesar podpisali, saj jim vlada kakšnega takega dokumenta niti ni predlagala. Enako so se obnašali tudi britanski konservativci. Načelno so podprli posamezne projekte, niso pa se vnaprej z morebitnim sporazumom odpovedali svoji vlogi opozicije.

Zakaj bi bila torej Slovenija izjema? Je razlog za pisni dogovor res le nemoteno predsedovanje EU ali pa gre za to, da si želi Janša utišati opozicijo v ključnem obdobju pred parlamentarnimi volitvami? Sodeč po vsebini predlaganega sporazuma bi lahko sklepali, da gre predvsem za slednje. Sporazum namreč opozicije k sodelovanju ne zavezuje le za obdobje od 1. januarja do 30. junija 2008, ko bo Slovenija predsedovala EU, pač pa za bistveno dlje. Veljati bi začel takoj po podpisu, do katerega bo verjetno prišlo že prihodnji teden, in bi bil torej v veljavi dobro leto dni. Opoziciji bi tako za morebitno kritiko vlade pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo jeseni prihodnje leto, na razpolago ostal le skopo odmerjeni čas uradne predvolilne kampanje.