komentar / Ob koncu nekega življenja

Redkokdaj se zgodi, da si večina ljudi oddahne ob samomoru nekega človeka. A priznajmo si, da je kljub moralnim, tudi družbenim imperativom, ki narekujejo drugačne občutke, sem ter tja pač tako in nič drugače. Množice, ki bi točile solze za Trobcem ali Plutom, bi najbrž razkazovale neke vrste neuravnovešeno razčustvovanost. Ta sicer ni nemogoča, saj poznamo iskreno prelivanje solza ob smrti diktatorjev, ki niso zgolj odrejali pobojev z navidez varne predsedniške oddaljenosti kot na primer Bush. Globoka žalost je prevevala marsikoga, ko je umrl Sadam, ki je kri prelival z lastnimi rokami.