komentar / Ob koncu nekega življenja

Redkokdaj se zgodi, da si večina ljudi oddahne ob samomoru nekega človeka. A priznajmo si, da je kljub moralnim, tudi družbenim imperativom, ki narekujejo drugačne občutke, sem ter tja pač tako in nič drugače. Množice, ki bi točile solze za Trobcem ali Plutom, bi najbrž razkazovale neke vrste neuravnovešeno razčustvovanost. Ta sicer ni nemogoča, saj poznamo iskreno prelivanje solza ob smrti diktatorjev, ki niso zgolj odrejali pobojev z navidez varne predsedniške oddaljenosti kot na primer Bush. Globoka žalost je prevevala marsikoga, ko je umrl Sadam, ki je kri prelival z lastnimi rokami.

Pred kratkim sem prebiral knjigo Ljubomirja Crnkoviča Babilona in Mojzes, kjer se mi je utrnila asociacija, da toliko bolj častimo politike, kolikor bolj so krvavih rok, ker ne sprevidimo, da jih častimo iz strahu, ne pa zaradi njih moralnosti. Prav tako je tudi s čaščenjem bogov.

Trobec in za njim Plut si nista delila prostora ne med politiki ne med bogovi. Če bi živela v (še) bolj sprijenem okolju, v Ameriki, bi oba dobivala v zapor številne resne ženitne ponudbe. Moč, ki sta si jo vzela in z njo odločala o življenju in smrti, je nekaj, kar ne tako redki - redke občudujejo in jih neustavljivo privlači.

Pretežni del prebivalstva, zlasti ženskega, pa je bil ob omenjanju teh imen prestrašen. V neki TV-oddaji o kriminalu je gledalka povsem iskreno priznala, da jo je strah ob misli, da bo Trobec čez nekaj let izpuščen. Moja kratka pojasnila o neznatni nevarnosti, da bi si prav njo izbral za naslednjo izmed žrtev, je niso čisto nič pomirila. Govoril sem suhoparno, znanstveno, skratka v tistih razmerah vse prej kot učinkovito. Ob tem sem vedel, da je njen strah pristen, saj ni bila prva, od katere sem doživel tako izpoved, ne da bi katera koli od ogroženih imela kakršno koli povezavo s storilcem. Ko sem zvedel za Trobčev konec, sem pomislil tudi na vse tiste, ki so si oddahnili. Tudi njim ni pomagala puščobna statistika, da je v desetih letih verjetnost, da bi Trobec komu stregel po življenju ena proti tristo, da prav najbolj prestrašeni slovenski gledalki, pa ena proti 600 milijonov.

Kdo naj si oddahne ob Plutovi smrti in kdo naj žaluje? Življenje kot družbeno zaukazana vrednota se je potrdila ob napadu nanj, ko v zaporih niso preprečili obračuna soobsojencev z njim. Ta dogodek je rabil prejšnjemu vodstvu za obračun z direktorico zaporov, ki je v skrbi za Plutovo življenje, če bi si ga skušal vzeti sam, poskrbela, da je bil v družbi. Družba pa je bila slaba in je Plutu po življenju stregla, namesto da bi ga varovala. Upam, da sedanje vodstvo ne bo pomislilo na podobne skušnjave. Pri tem nikakor ne mislim, da bi bil nepomemben malomaren odnos do obsojencev in temu ustrezno stališče, da česa boljšega morilec Plutovega kova tako ne zasluži. Da je življenje vrednota, se mora potrjevati zlasti na kočljivem robu naših občutkov. Ne tako redko nas spreleti mnenje, da nekdo pač ni vreden, da živi. Odprava smrtne kazni je po tej logiki nujno zlo, ki ga občasno lajša dejstvo, da "je še pravica na svetu" in da ta doleti koga, ki mu te "pravice" družba ne more podeliti. "Sodil si je sam."

Moj razmislek gre v drugo smer. Razmeroma vseeno mi je za tožilce take vrste, kot je Carla Del Ponte, in sicer v tistem delu, ko ji je žal, da se je Milošević s smrtjo izmuznil nadaljnjemu sojenju, saj zdaj pravici ne bo zadoščeno. Kaj pravzaprav pravica pričakuje več od obtoženčeve smrti? Tudi žrtve se ne bi smele napajati z obsojenčevo krvjo, ki jo preliva sodišče. V tem ni nobene pravice, le perverznost, ki pa se z vse večjo (neustrezno) vlogo žrtve v kazenskem postopku zgolj stopnjuje. Moje premišljevanje je predvsem v tem, ali koga kriviti za Plutov samomor. Ali se v takem postopku ne kaže morda naša patološka prikrajšanost za užitke, ki bi jih bili deležni ob sojenju, ob razgaljanju storilčevega početja z žrtvami, ob napetem pričakovanju, ali mu lahko izrečemo še kaj hujšega kot trideset let v Sloveniji, štirideset v Srbiji? Ali to pomeni, da bi bili, z nekaj pravniške telovadbe, pred Plutom varni naslednjih sedemdeset let, tako kot smo bili pred Trobcem dlje kot dvajset, kar bi bila sicer najdaljša mogoča kazen, če bi združili vse postopke?

Plut nas je prikrajšal za vsa ta ugibanja. Ali mora zdaj kdo plačati za to?

V znamenitem stanfordskem eksperimentu, kjer so prostovoljci igrali zapornike in paznike, se je zgodilo tole. Paznikom je prišlo na uho, da obsojenci pripravljajo pobeg. Svojo vlogo so vzeli več kot resno in podvojili straže, vpoklicali okrepitve in bedeli noč in dan. Potem ni bilo nič, ker vest ni bila resnična. Odločili so se, da bodo ničesar krivi obsojenci krepko plačali za njihovo - namreč pazniško - zmoto.

Morebitno "plačilo" za Plutov samomor se mi zdi povsem neprimerno. Ponavljam, ne zaradi tega, ker bi bilo njegovo življenje kakor koli manj vredno - ne glede na to, da je povsem jasno, da imamo do različnih življenj in njihovega konca različen odnos. Iz drugih razlogov. Spominjam se namreč ljudi, ki so bili v zaporu zaradi dosti manj hudih stvari kot Plut, pa jim vest ni dala miru in je bil vsak njihov korak usmerjen v konec lastne poti. Ker smo dobro vedeli za njihovo počutje, smo pazili nanje noč in dan. Bili so celo v dobri družbi soobsojenih, ki jim niso nalagali dodatnega kaznovanja, pač pa so enako kot osebje skrbeli, da si ne bi sodili sami. Kljub temu se je po več mesecih našel droben trenutek samote, ki je bil, navkljub pozornosti vse okolice, dovolj za končno odločitev o samem sebi.

Dokler je bil tak človek pod stalnim psihiatričnim nadzorom, morda celo v zamreženi kletki, poln pomirjeval, fizično ni zmogel dvigniti roke nadse. Ko se nam je zdelo, da tako, komajda še človeško omejevanje lahko zamenjamo za podporo in pomoč z besedo, je nekje globoko v njem že vzklila moč za že zdavnaj izoblikovano, a z zdravili zatrto odločitev o koncu. In potem je bilo le še vprašanje časa, v katerem se zunanjemu opazovalcu zdi, da zmaguje življenje, njemu pa je vse bolj jasna druga pot.

Takih procesov tudi pri nekom, za katerega se nam zdi, da je vajen le razpolaganja s tujimi življenji in mu je lastno že zaradi tovrstnih zblojenih užitkov sveto, ne moremo zanikati. Pokaže se, da zanj ne tuje ne lastno življenje ni vrednota.

Namesto iskanja krivcev, skupaj z njim samim, ki nas je s smrtjo prikrajšal za marsikatero naslado, in namesto razmišljanja, kako strogo kaznovati njega, če bi nam to dopustil, bi se morali posvetiti tehtnejšemu vprašanju. Kakšno družbo ustvarjati, da bo v njej manj Trobcev, Plutov in podobnih, in kaj smo narobe počeli, ko smo dopustili, da so se razrasli prav taki. Ta razmislek je nelagoden, ker se krog odgovornih neprijetno razširi. Je pa edini mogoč, če želimo drugačen svet, četudi je naš svet le tisti majhen prostor okoli nas. V njem pač živimo in smo zanj neizogibno odgovorni.