ekonomija / Svetovni proletariat ali skupnost potrošnikov?

Ikonografija prvega maja kot delavskega praznika se je v Sloveniji ohranila kot del stare politične mitologije in nenavadnega uravnoteženja prazničnih dni med desnimi (krščanskimi) in levimi (delavsko revolucionarnimi) prazniki. Ljudje so zadovoljni z vsem, kar jim prinaša proste dneve in omogoča, da delajo manj. V potrošniški mrzlici vsakdanjega življenja so že zdavnaj pozabili na izvorne ideje delavskih in cerkvenih praznovanj. Ali ohranjamo praznične mite, ker smo zanje v bistvu plačani? So delavski prazniki v postindustrijski družbi predvsem del političnega marketinga sindikatov? Se pod krinko nove ekonomije in globalizacije skrivajo stara protislovja med delom in kapitalom?

Praznovanje prvega maja izhaja iz delavskih uporov in bojev za osemurni delavnik konec XIX. stoletja. Hiter razvoj industrializacije je tedaj spremljalo izjemno intenzivno in naporno tovarniško delo. Leta 1850 je v ZDA povprečen industrijski delavec delal od 3105 do 3588 ur, 150 let kasneje pa povprečni delavec v EU dela le še polovico tega časa. Delavski upori, politično organiziranje delavcev, pa tudi spoznanja podjetnikov glede revolucioniranja tovarniškega dela so obrodili sadove. Delovni dan in delovne razmere so postali znosni, slavljenje zmage dela nad kapitalom pa je v vseh tradicionalnih industrijskih državah postal del uradnega državnega praznovanja, nekakšnega vnebovzetja delavskega razreda.

Sredi devetdesetih je futorolog in ekonomist Jeremy Rifkin analiziral sodobne globalizacijske trende na trgu dela. Rifkinov sklep v knjigi Konec dela (The End of the Work) je navidezno presenetljiv. Sodobna tehnologija zamenjuje tradicionalno tovarniško delo z intelektualnim kapitalom. Podjetja pod globalnimi konkurenčnimi pritiski krčijo zaposlitve, reinženiring delovnih in poslovnih procesov izrinja delavce iz delovnega procesa. Strukturna in tehnološka brezposelnost postaja stalnica postindustrijske družbe, njuno servisiranje pa osrednja težava sodobne socialne države. Delo v neposrednem proizvodnem procesu izgublja pomen, toda socialni problem dela ostaja. Danes imamo na globalni ravni svetovnega gospodarstva brezposelnih okoli 800 milijonov ljudi. Hkrati pa samo na Kitajskem vsak dan odide na delo 740 milijonov ljudi.

Spremenila sta se torej narava dela in položaj delavcev v industrijskem tovarniškem svetu. Problem dela se je v središču kapitalizma v bistvu socializiral s pritiskom na socialno državo, na periferiji pa globaliziral s podzaposlenostjo v revnih državah. Politiki in vodilni menedžerji korporacij so zadnja leta veliko stavili na novo ekonomijo, ki naj bi z novimi tehnologijami ustvarila nove dejavnosti, trge in zaposlitve. Toda ekonomske analize so prinesle drugačne dokaze. Vpliv novih tehnologij na ameriško rast je bil veliko manjši od pričakovanj, nekje od 0,3 do 0,4 odstotne točke. Razlage za rast so torej drugje, v starih dejavnikih in dejavnostih. V ospredju gospodarskega razvoja držav OECD so nižja rast realnih plač glede na produktivnost, nižje obrestne mere, fleksibilnost trga dela, manj socialnih ugodnosti, najhitreje pa je raslo tradicionalno področje trgovine in financ.

To pa so lastnosti, ki bi jih zlahka povzela Marxova analiza kapitalizma s permanentno brezposelnostjo in rezervno armado delavcev. Toda ali je delna ponovitev stare zgodbe o protislovjih med kapitalom in delom dovolj za ohranjanje tradicionalne komunistične retorike in ikonografije prvomajskega praznovanja? Da in ne. Nedvomno je v osrčju kapitalizma konec tradicionalnega obdobja dela in klasičnih mezdnih delavcev. Hkrati pa na ravni podjetij, socialne države in globalizacije trgov še vedno najdemo dovolj ekonomskih protislovij in socialnih napetosti. Toda "svetovni proletariat" danes bolj združuje globalna potrošnja kot pa skupna revolucionarna zavest o boljši družbi prihodnosti. Zato je stara mitologija klasičnega sindikalnega boja in razredne retorike na prvomajskih shodih dejansko napačna politična predstava. S svojim psevdorevolucionarnim pristopom bolj zamegljuje, kot pojasnjuje položaj sodobnega dela in zaposlenih.

Tudi v Sloveniji prvomajsko praznovanje ostaja podobno nekakšnemu mitološkemu čaščenju dela, političnemu obredu levice, ki razkriva vse bolj iracionalno predstavo o želenem družbenem stanju. Tradicionalni delavski simboli s plakatov in govori na prvomajskih proslavah dejansko dokazujejo, kako sindikati in nekateri politiki doživljajo v novih časih staro stvarnost industrijskega kapitalizma. Delavski miti dejansko ustvarjajo lastne podobe delavskega izkoriščanja, skrajni domet njegove ideologizacije pa je politično legitimiranje obstoječega stanja. In prav to se je zgodilo sindikatom v Sloveniji. Njihov največji domet, da so ustavili Janševo vlado s pomočjo brezkompromisne kritike reform, se je tako izrodil v vsebinski neuspeh. Ekonomske reforme so dejansko zaustavljene, politizacija gospodarstva se nadaljuje, socialne nevarnosti na trgu dela pa niso nič manjše. Napaka je dvojna. Sindikati podobno kot vlada ne razumejo partnerske narave sodobnega kapitalizma, še manj pa podpirajo metode sodobnega prestrukturiranja trga dela in poslovne prenove podjetij.

V Sloveniji je trg dela izkrivljen. Delamo manj, kot smo plačani, hkrati pa narava dela in menedžment pogosto silita zaposlene, da delajo več, kot bi morali. Fleksibilne oblike dela imamo, toda prerazdelitev stroškov socialne varnosti med državo in podjetji je še vedno zaviralec konkurenčnosti. Sistem zaposlitvene varnosti, ki omogoča plačno fleksibilnost v podjetju ali večjo socialno vključenost brezposelnih, še vedno ne deluje. Rentniške vrednote socialne države, ki jih prisvajajo posamezniki, se na drugi strani mešajo s stresom in povečanim delovnim absentizmom ...

V takšnih razmerah praznikov čaščenja dela ni treba ukinjati, kot predlaga podjetnik Boscarol. Prihranki niso veliki, če sploh so, ko seštejemo bolj zamotana razmerja stroškov in koristi zmanjšanja prazničnih dni. Pred nami je čas sprememb, večje fleksibilnosti dela in delovnega časa, ki zahteva predvsem nov način razumevanja in praznovanja dela. Slepo ponavljanje starih proslav zato vse bolj spominja na slepost, ki ne razume pravih problemov sodobne ekonomike tržne družbe.