politika / Napad na svobodnjake

V Sloveniji je samozaposlenih dobrih 83 tisoč državljanov. V to skupino spada tudi 1470 samostojnih kulturnih delavcev in ustvarjalcev, vpisanih v razvid pri ministrstvu za kulturo, 343 samostojnih in svobodnih novinarjev ter mnogo samostojnih podjetnikov s področja kulture, znanosti in umetnosti, kot so fotografi, prevajalci, lektorji, oblikovalci, plesalci, koreografi, skladatelji, arhitekti, glasbeniki, inštrumentalisti, igralci, stilisti, pisatelji, slikarji, ilustratorji, animatorji, režiserji, scenografi in drugi. Vsak samostojno zaposleni delavec mora za socialno in zdravstveno varnost na mesec plačati najmanj 220 evrov. To pomeni, da vsak samozaposleni z letnim bruto dohodkom do višine 5990 evra v državno blagajno na leto nameni skoraj polovico svojega bruto dohodka. In koliko socialne varnosti dobi v zameno? Malo.

Ker je sam svoj delodajalec, za prvi mesec odsotnosti z dela v primeru bolezni ali poškodbe ne dobi poplačila bolniške. Če želi samozaposlena ženska imeti otroka, si lahko obeta tolikšno bruto porodniško, kakšna je njena bruto zavarovalna osnova. Najnižja porodniška tako znaša 320 evrov neto, v višjem razredu pa 525 evrov neto. Samozaposleni nimajo plačanega niti enega dneva dopusta, kar pomeni, da morajo svoje delo narediti vnaprej ali pa se za čas dopusta odpovedati honorarju. Malica, prevoz, oprema in drugi materialni stroški samozaposlenih v primerjavi z redno zaposlenimi niso posebej obračunani. Samozaposlenim tudi ne pripada nobena od bonitet redno zaposlenih, kot so trinajsta plača, regres, božičnica ali stimulacija. Še več. Zaradi svojega statusa imajo težave z najemanjem kreditov.

Čeprav je očitno, da so samozaposleni ena bolj socialno ogroženih skupin v državi, so se na ministrstvu za zdravje odločili, da jih še dodatno privijejo. Novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tako predvideva zvišanje prispevka samozaposlenih za obvezno zdravstveno zavarovanje ter uvedbo plačevanja novega zdravstvenega prispevka na avtorske in podjemne pogodbe. Ukrepa bi najbolj prizadela tiste, ki živijo izključno od avtorskih pogodb in so glede na dohodke že zdaj uvrščeni v najnižji zavarovalni razred. Lahko se celo zgodi, da bodo tisti, ki delajo izključno na podlagi avtorskih pogodb, poleg osnovnega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje plačevali še prispevek od avtorskih pogodb. To bi pomenilo, da bi zdravstveni prispevek od istega dohodka plačevali dvakrat! Minister za zdravje Andrej Bručan sicer pravi, da naj bi to napako odpravili, a človek se ob tem vpraša, zakaj na ministrstvu na past dvojnega zaračunavanja niso pomislili že ob pisanju novele. Ker je novela za zdaj še v usklajevanju in širši javnosti še ni dostopna, je težko napovedati, kakšna bo njena končna vsebina. Neuradno pa sta v igri dva scenarija.

Črn in malo manj črn scenarij

V prvi različici novele je bilo predvideno, da najnižja osnova za plačevanje prispevkov ne bi več temeljila na minimalni plači, pač pa na najnižji bruto pokojninski osnovi. Sprememba bi veljala za vse samostojne zavezance, torej tako obrtnike, podjetnike, samozaposlene novinarje, kulturnike, vrhunske športnike, kmete in druge. V praksi bi to pomenilo, da bi samozaposleni z bruto dohodkom do višine 5990 evra za obvezno zdravstveno zavarovanje morali prispevati kar 34,3 odstotka več denarja kot sedaj. Ali še bolj konkretno: zdravstveni prispevek po najnižji osnovi bi se s sedanjih 67,44 evra dvignil na 90,56 evra. Samozaposleni v najnižjem zavarovalnem razredu bi torej moral v zdravstveno blagajno vsak mesec prispevati dodatnih 23 evrov. Sliši se malo. Pa ni. Postaviti se je treba v kožo človeka, ki na mesec v povprečju zasluži manj kot 500 evrov. "Mnogim samozaposlenim ne bo preostalo drugega, kot da spet postanejo navadni honorarci, saj si prispevkov ne bodo mogli plačevati," opozarja samostojna novinarka Marta Pirnar. Ironično je, da posledice zvišanja prispevka ne bi občutili le samozaposleni, pač pa tudi ministrstvo za kulturo, ki skoraj tisoč samostojnim kulturnim delavcem prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje plačuje iz proračuna.

Na srečo vsaj za zdaj kaže, da do tako črnega scenarija ne bo prišlo. Na ministrstvu za zdravje so namreč zaradi pritiska ogorčenih kmetov ta del novele popravili tako, da bi pri samozaposlenih, katerih letni bruto dohodek ne presega 7500 evrov, osnova za izračun še naprej ostala minimalna plača. Če bo ta rešitev obveljala, bo to pomenilo, da se samozaposlenim v najnižjem zavarovalnem razredu znesek prispevka v resnici ne bo povečal. Novela na ostale samozaposlene, ki so že zdaj v višjih zavarovalnih razredih, pa tako ali tako ne bo vplivala. Da gre za dobro rešitev, priznavajo tudi v Društvu novinarjev Slovenije. "Po naših izračunih bi to celo izboljšalo položaj samozaposlenih, saj je po veljavnem zakonu zavarovalna osnova minimalna plača, če dosežena davčna osnova ne preseže minimalne letne plače, ta pa je v letu 2005 znašala 5.990 evrov. Vendar smo v amadmajih, ki smo jih posredovali ministru za zdravje, predlagali, da se omenjeni cenzus v višini 7.500 evrov valorizira vsako leto z rastjo povprečne plače v Sloveniji," pravi Špela Stare iz novinarskega društva. Toda Staretova opozarja, da gre pri višjem cenzusu le za ustni dogovor. Še vedno se torej lahko zgodi, da bo v uradni predlog zakonske novele zapisana manj ugodna različica.

Medtem ko so predstavniki novinarskega ceha z zadnjo verzijo dokaj zadovoljni, pa tega ni mogoče reči za kulturnike. Denis Miklavčič, koordinator Kulturnega foruma - civilnodružbene pobude, ki združuje pisatelje, likovne umetnike, založnike ter filmske in druge ustvarjalce s področja kulture, pravi, da bi morali cenzus s 7.500 evrov dvigniti na 9.800 evrov. Tak predlog nameravajo predstaviti Bručanu, ko jih bo ta blagovolil sprejeti.

Višji prispevki, nižji honorarji

Če je problematičen dvig prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje

samozaposlenih, je še toliko bolj problematična uvedba plačevanja zdravstvenega prispevka iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. V prvi različici novele je bilo predvideno, da bi se na vsak izplačan avtorski honorar po novem dodatno zaračunalo 6,36 odstotka prispevka, pozneje pa je bila ta številka zmanjšana na 5,35 odstotka. Pri neto honorarju 500 evrov bi to pomenilo plačilo v višini 26,75 evra. Ta ukrep bo prizadel vse, ki delajo prek avtorskih pogodb, še posebej pa tiste, ki se preživljajo izključno z avtorskimi honorarji. Novela sicer predvideva, da znesek prispevka poravna izplačevalec honorarja, toda nikjer ne piše, da je to njegova dolžnost. Kaj bo to pomenilo v praksi, je jasno. Založniške in medijske hiše bodo breme dodatne obdavčitve delno ali pa kar v celoti prevalile na izvajalce avtorskih pogodb, to pa pomeni, da se bodo avtorski honorarji znižali. "Če bo sprejeta dodatna obdavčitev zaradi zdravstvene blagajne, bodo avtorji, ki niso samozaposleni, obdavčeni skoraj dvojno v primerjavi s stopnjo davka pred nekaj leti. Njihovo plačilo za intelektualno delo bo tako še skromnejše, saj ni pričakovati kompenzacij s strani medijev ali založb. Zavedati se moramo, da kapital praviloma enači avtorsko delo z običajnim mezdnim delom. Neprofitne institucije pa ob relativno skromnih subvencijah težko najdejo manevrski prostor za povečevanje honorarjev," opozarja publicist in urednik Mitja Čander.

Minister Bručan vse to ve, a se spreneveda, češ da je plačilo tega prispevka stvar dogovora med izvajalcem in naročnikom avtorske pogodbe. Še več. Na ministrstvu za zdravje sploh nimajo podatka, koliko naj bi zdravstvena blagajna zaslužila na račun dodatne obdavčitve avtorskih honorarjev. Na zadnjem sestanku s predstavniki novinarjev so priznali, da nimajo narejenih izračunov, ker še vedno čakajo na podatke davčne uprave. Bručanova ekipa je novelo zakona pripravila, ne da bi prej sploh preverila, kakšne bodo njene finančne posledice. Čander je prepričan, da bi morali ob honorarjih za umetniške stvaritve zelo resno razmisliti ne le o znižanju obremenitev, pač pa tudi o umetniški davčni izjemi, saj ima ta lahko izjemno stimulativne učinke za umetniško ustvarjanje v celoti. Kot primer navaja Irsko, kjer avtorski honorarji niso obdavčeni. "Predlog o umetniški davčni izjemi ni od danes, toda vse dosedanje pobude Društva slovenskih pisateljev in Nacionalnega sveta za kulturo so bile neuspešne. Oblast se običajno izgovarja na poplavo izjem, če bi nekje popustila. To ni nevtralno stališče. Vsaka resna država mora prepoznati prioritete. Zakaj ne bi mi na področju davčne politike prepoznali kreativnosti kot dejanski potencial, ne le kot retorično folkloro?" se sprašuje Čander. Podobno razmišlja pisateljica Maja Novak: "Predlog zakonskih sprememb poskuša na videz 'odpravljati krivice' in 'uravnotežiti' položaj samozaposlenih v kulturi na temelju prepričanja, 'da je knjiga čevelj'. Vendar knjiga ni čevelj, to pa se da dokazati celo z metodami trde ekonomske šole. Čevlje izdelujemo v procesu, ki je optimiziran tako, da v izdelavo posamičnega čevlja vložimo minimum moči. Če te energije na primer pisatelju ne moremo vrniti z višjimi honorarji - ti bi podražili domnevno že zdaj predrago knjigo ali ogrozili dobičke založnikov - bi bilo torej prav, da ga na nek način, denimo skozi subvencioniranje prispevkov za zdravstveno zavarovanje, odškoduje država."

Toda vladajoča politika tovrstnim izjemam ni naklonjena. Dokaz za to je apatičnost ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ob predvidenih spremembah zdravstvenega zakona, ki bodo bistveno okrnile položaj samostojnih ustvarjalcev, bi od ministra za kulturo pričakovali ostro reakcijo. A nič od tega. Simoniti je od Bručana zahteval le pojasnilo, kaj bi dodatna obdavčitev avtorskih in podjemnih pogodb pomenila za samozaposlene v kulturi, hkrati pa je zaprosil za seznanitev s prispevnimi stopnjami, ki bodo določene s posebnim zakonom. Simoniti sicer upa, da obdavčitev avtorskih pogodb ne bo dodatno obremenila samozaposlenih v kulturi. A na tej točki se njegov angažma konča.

Trhli Bručanovi argumenti

Ključno je seveda vprašanje, čemu so spremembe sploh potrebne. Po interpretaciji ministrstva za zdravje je namen dosledneje uveljaviti načelo solidarnosti, po katerem mora vsak prispevati v skupno blagajno po svojih dohodkovnih sposobnostih. Kot dokaz nepravičnosti sedanjega sistema navajajo naslednje podatke: lani je zavezanec kmetijskih proizvajalec vplačal v povprečju 83 tisoč tolarjev prispevkov letno, upokojenec 132 tisoč, zaposleni pa 425 tisoč. Kljub različnim prispevkom so vsi trije koristili pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v povprečnem znesku 210 tisoč tolarjev. Na prvi pogled so razlike res velike. Toda treba je upoštevati, da samozaposlenih in zaposlenih ni mogoče metati v isti koš. Samozaposleni plačujejo tako prispevke za delodajalce kot prispevke za zavarovance, redno zaposleni pa plačujejo le prispevke za zavarovance, medtem ko jim prispevke za delodajalce plačajo delodajalci. Ko sta samostojni novinarki Maša Rener in Marta Pirnat v odprtem pismu na to opozorili Bručana, jima je odgovoril, da redno zaposlenim določen odstotek socialnih prispevkov ne plačuje delodajalec, pač pa zaposleni s svojim delom institucijam, v katerih delajo, zagotavljajo ta sredstva in si tako sami plačujejo strošek. Takšna Bručanova razlaga je pomanjkljiva. Upoštevati bi moral, da v teh institucijah delujejo tudi samozaposleni, ki jih delodajalci ne želijo zaposliti prav zato, ker bi jim zaradi plačevanja socialnih prispevkov pomenili prevelik strošek.

Še bolj problematičen je Bručanov argument, češ da so spremembe potrebne, ker se skupina zavezancev izogiba plačevanju prispevkov po dejanskem dohodku. Problem takšnega argumentiranja je dvojen. Prvič: Bručan za domnevne zlorabe ni predložil nobenega dokaza. In drugič: rešitev ni v pavšalnem kaznovanju vseh, tudi nedolžnih, pač pa v tem, da inšpekcijske službe opravljajo strožji nadzor in kaznujejo kršilce. Ali kot pravi Čander: "Nesprejemljivo je, da se država vseskozi sklicuje na zlorabe. Zlorabe so stvar nadzora, ne pa demagoški instrument za nadaljnjo marginalizacijo intelektualnega dela."