dosjeji / Obveščevalne igre

Na dan upora proti okupatorju se je premier še enkrat odpravil v hribe. Če smo lani dan ustanovitve pozabljene Osvobodilne fronte praznovali na Nanosu, leto poprej na Mali gori, je tokrat Janeza Janšo odneslo na Roglo. Slavnostni govor o domovini in puberteti je vseboval tudi nekaj besed, namigov o aktualni politični realnosti, ki po Janševem mnenju odslikava nekdanje, seveda napačne, nedemokratične delitve.

Kaj je dejal slavnostni govornik? Narobe je, kadar svojo prihodnost vidimo v politični razcepljenosti. "Zelo narobe je, kadar se zaradi nje sodržavljanom kratijo temeljne človekove pravice. Zadnji tak, vsega obžalovanja pa tudi obsodbe vreden primer, je dolgoletno skrivanje arhivov, ki jih tisoči potrebujejo za popravo krivic, ki so jim bile prizadejane v času totalitarnega sistema."

Ko je Janša govoril o skritih arhivih, je imel v mislih neurejene papirje, ki so še na Sovi. Gre za arhive nekdanje Službe državne varnosti, ki bi morali biti že nekaj let v Arhivu republike Slovenije, pa zaradi različnih vzrokov tam še niso. Vladni politiki pravijo, da je za zamudo selitve krivo pomanjkanje politične volje, in namigujejo, da se morda sporni zapisi še vedno uničujejo, druga stran pa trdi, da so pravi vzroki strokovne in tehnične narave. Vlada ima gotovo prav, ko pravi, da bi morali biti arhivi SDV o letih 1980-1991 že zdavnaj preseljeni, veliko bolj nenavadno pa je dejstvo, da je selitev arhivskega gradiva, navadna logistična operacija, nekaj tako pomembnega, da se z njo ukvarjajo parlament, vladni nadzorniki, pravniki, obveščevalci, v zadnjih mesecih skoraj vsa Slovenija. Arhive bi morala preseliti že prejšnja Ropova vlada, v zadnjih dveh letih in pol pa bi lahko to storila tudi Janševa. Arhiv Slovenije je sicer dobil okoli 15.000 vlog ljudi, ki so bile žrtve povojnega sistema, kakšnih tri četrtine teh pa je bilo pozitivno rešenih. Očitki o arhivih so pač samo eden izmed množice derivatov v nejasni zgodbi o vladnem nadzoru Sove, ki pa niso nič novega, saj je o tem že pred leti govoril Jožef Jerovšek.

Kakorkoli, slovenska politika se je v zadnjih mesecih spet zapletla v igro političnih govoric netočnih informacij, izsiljevanj, podtikanj, v igro uporabe (zlorabe) obveščevalnih služb in njihovih metod.

Takšne igre Sloveniji že pozna. Ne samo takrat, "kadar v Sloveniji nimamo velikih projektov, ki bi napenjali lok slovenske politike", kakor je v intervjuju za Mladino nekoliko naivno razmišljal Borut Pahor, pač pa tudi takrat, ko se del slovenske politike počuti zapostavljen, ko pač misli, da ima premalo moči in vpliva. Dogaja se politični deja vu. In da bi lahko bolje razumeli njegove morebitne izpeljave in prihajajoče politične pretrese, moramo poseči v pestro zgodovino obveščevalnih afer. V čas rojstva slovenske države, čas trgovine s pravimi in ponarejenimi dokumenti, v čas premikov in okopavanja.

Pogovor z veleposlanikom

Ena izmed prvih obveščevalnih iger nosi ljubkovalno ime Halogate. Kaj se je pripetilo? Na samem začetku slovenske državnosti je Sloveniji poveljevalo kolektivno predsedstvo. Eden izmed članov predsedstva je bil tudi Ciril Zlobec, primorski pesnik, ki je ponosen na svojo partizanščino. Janez Janša je v svoji knjižni uspešnici Premiki namignil, da je Zlobec italijanskemu veleposlaniku sčvekal nekaj pomembnih podatkov. Recimo datum osamosvojitve in vsebino ustavnih aktov. Polemika med tedanjim obrambnim ministrom in članom predsedstva je dosegla vrhunec, ko so Slovenske novice objavile zapisnik spornega, na skrivaj posnetega razgovora. Časopis je pogovor objavil deset dni pred volitvami leta 1992. Za zdaj pustimo ob strani vprašanje, ali je Zlobec Fabiu Cristianiju resnično izdal državno skrivnost, gotovo pa je nenavadno, da je Janez Janša za notranjepolitičen obračun uporabil prisluhe, ki so jih delale slovenske obveščevalne službe. Prav tako ni jasno, kdo je komu prisluškoval. So slovenski obveščevalci prisluškovali tujim veleposlanikom, so prisluškovali članom predsedstva Slovenije ali kar vsem po vrsti?

Nekaj let kasneje je France Bučar v Mladini afero prisluškovanja komentiral z besedami, da je ta škodila mednarodnem ugledu Slovenije: "Seveda, take stvari se delajo malo bolj diskretno. Začelo se je še pred Sovo. S primerom Ciril Zlobec in prisluškovanjem njegovemu pogovoru z italijanskim veleposlanikom, ki ga je spravil na dan Janša. To je norost. Saj vsi točno vedo, da se prisluškuje, in vsi vedo, da so veleposlaniki, vojaški in trgovinski atašeji postavljeni predvsem zato, da zbirajo težje dostopne informacije. Ampak da sam poveš, mi smo jim prisluškovali. Ta je pa malo huda."

In Ciril Zlobec ter izdaja državne skrivnosti? Postopek zoper novinarsko hišo zaradi objave tajnega zapisnika ni dobil sodnega epiloga, prav tako pa se na sodišču ni znašel "izdajalec slovenskega naroda" Ciril Zlobec. V nedavnem intervjuju za Objektiv je Zlobec dejal, da se je "ob zadnjem incidentu z obveščevalno službo Sova spomnil, da sem bil sam, ko sem bil član predsedstva, obtožen skoraj vohunjenja. Zbirali so podpise za moj odstop in se z mano poigravali s tajnimi dosjeji. Igra skrivnosti je v politiki skrajno nevarna. V tej igri mora človek dokazovati svojo nedolžnost proti skrivnostnim papirjem ali pa priznati. Jaz sem zahteval, naj vložijo tožbo proti meni in me razkrijejo. Tožilca sem prosil, naj me po dolžnosti obtoži. Vprašal me je, na podlagi česa".

Novinarji in udbaši

Čas rojstva slovenske države je bil tudi čas borze tajnih dokumentov, pojavljali so se zapisi o politikih, objavljali so se dosjeji in udbovski fascikli. Eden takšen je bil recimo dosje o Zmagu Jelinčiču - Padalcu. Z njegovim privoljenjem ga je v začetku devetdesetih skoraj v celoti objavila Mladina, objavljeni zapiski pa so dokazovali, da je od Jelinčiča Udba imela bolj malo koristi, nekaj več pa jih je od Udbe imel Jelinčič. Tedanji državni organi so namreč sumili, da Jelinčič namerava organizirati skupino za izvajanje diverzantskih akcij, pri njem doma pa so našli tudi orožje. Namesto dolgoletnega zapora je Jelinčič pristal, da bo raje sodeloval z institucijo, zadolženo za varnost države.

A s propadlo Udbo niso imeli opraviti samo nekateri politiki, pač pa tudi novinarji. Janez Janša je decembra 1992 obtožil urednika Mladine Roberta Botterija, da je v času procesa JBTZ delal za državno varnost in da je bilo to dokazano, potrjeno na komisiji, ki je v skupščini preiskovala ozadje ljubljanskega procesa. Do podobne ugotovitve naj bi se prebili tudi na Bavčarjevem Odboru za človekove pravice.

Resnica je seveda drugačna. Botteri ni nikoli delal niti za Udbo niti za vojaško kontraobveščevalno službo, sklepa o tem, da naj bi urednik Mladine Botteri delal za Udbo, skupščinska komisija ni sprejela. Ugotovili so sicer, da se je Botteri srečeval z Miranom Furmanom, človekom, ki je zaprl Janeza Janšo, a kot je potrdil Aleksander Ravnikar, predsednik skupščinske komisije, ki je preiskovala ozadje procesa, to še ne pomeni, da je bil njihov sodelavec. Botteriju so takrat v bran stopili tudi drugi člani skupščinske komisije, Vika Potočnik, Franc Zagožen, Spomenka Hribar. Leta 1992 je obtoženi urednik v Mladini zapisal, "če gospod minister Janša meni, da je Mladina v tem času kakorkoli škodila boju za demokracijo, bo moral dodatno revidirati zgodovino. Sicer pa so njegove obtožbe brezpredmetne, saj bi to, tudi če predpostavimo nezmotljivost ministrovih trditev, pomenilo, da je bilo moje delo za Udbo in KOS popolnoma neuspešno, delo za Mladino pa, ravno nasprotno, uspešno". Mimogrede, Janez Janša je z napadom na novinarski kolektiv Mladine začel, ko je Mladina razkrila ozadje ponesrečene celovške ugrabitve, dogodka, ko je želela ekipa z obrambnega ministrstva v Slovenijo na silo odpeljati grškega trgovca z orožjem, vendar so jim dejanje preprečili avstrijski policisti.

Kljub Janševi laži je bila resnica o udbaših in Mladini zapisana še nekajkrat. Šef Dela Danilo Slivnik je tako še leta 1999 v Potnikovem poročilu pisal o dobri novinarski alternativi, ki je bila konec osemdesetih doma v Mladini in Tribuni. Vendar se je "še veliko let kasneje pokazalo, da je bil največji del novinarske alternative v Mladini partijsko spodbujen in nadzorovan in da so bili skoraj vsi glavni pisci v navezi z Udbo". Jasno, partija je sama spodbujala Mladino, da je pisala tekste proti partiji, da je potem ta partija lahko Mladino zaplenila. Poleti 1993 se je pojavil tudi dokument Kosa, na katerem so bili kot morebitne veze vojaških agentov omenjeni nekateri slovenski novinarji. Objavljena imena sama po sebi niso dokazovala ničesar.

Paraobveščevalci prvič

Leta 1993 se je na črni borzi informacij pojavila anonimka o življenju in delu Hermana Rigelnika, tedanjega predsednika državnega zbora, ki danes vodi družbo ACH. Trinajststranski tekst je podpisala Civilna inicijativa. V literarni stil prevedeni obveščevalni podatki, mešanica dejstev in fikcije so vzpostavili tezo, da je Herman Rigelnik v samem vrhu udbomafije, da je zelo blizu Milanu Kučanu in preoblečeni partiji, ki se še ni spustila iz oblasti. V anonimki je omenjeno skoraj 100 ljudi, ki naj bi sodelovali s partijsko pošastjo, vsebuje pa tudi nekaj podatkov, ki so bili lahko pridobljeni samo z obveščevalno metodologijo. Recimo z zalezovanjem politikov. Tako je bilo npr. napisano, kdaj Rigelnik na domu obiskuje Milana Kučana in kdaj Staneta Dolanca. V kabinetu predsednika državnega zbora anonimke sicer niso komentirali, češ da gre za čisto laž.

Preiskava, ki so jo zaradi žaljivih obdolžitev začeli na policiji, ni prinesla rezultata. So pa nekateri indici policiste pripeljali na obrambno ministrstvo k Jožetu Zagožnu, danes uglednemu članu SDS, ki je bil takrat na Janševem ministrstvu zadolžen za logistiko. Zagožna so sumili, da naj bi bil eden od (so)avtorjev anonimke. Zagožna so preiskovalci povabili na pogovor in izrazili željo, da bi ga priključili na poligraf, vendar v to ni privolil. Vpletenost v pisanje anonimke je vedno zanikal. Zagožen je sicer nekoč kot eden izmed direktorjev Gorenja že sodeloval s Hermanom Rigelnikom, ko je bil ta še v Gorenju, Rigelnik pa je v času izbruha afere Civilne inicijativa za Večer potrdil, da so ga v Gorenju nadzirali trije sodelavci SDV-ja, s tajnimi imeni Napoleon, Dunja in Ahil. Kaznivo dejanje je sicer zastaralo in pravi avtorji niso bili nikoli razkriti.

Kakšno leto po pojavi anonomke je Herman Rigelnik zapustil politiko in se vrnil v gospodarstvo.

Paraobveščevalci drugič

V drugo so paraobveščevalci udarili leta 1996. Če je bila prva anononimka namenjena samo enemu človeku, je bila druga bistveno obširnejša. Disketa s podrobno razčlenitvijo "mafijskega lobija" je vsebovala dosjeje o več kot 200 pomembnih posameznikih in še nekaj sto statistih. Zapisani so bili njihov mafijski čin, njihove slabosti, možnosti napredovanja. V njej so bili omenjeni politiki, pa gospodarstveniki, akademiki in jasno tudi kakšen pisec Mladine. Zapisane so bile takšne podrobnosti, kot je recimo, da je nekdo len, ali da kdo drugi boleha za ksenofobijo, ali pa da tretji ženi kupuje krznene plašče. Vsi skupaj so bili povezani v mafijsko združbo, ki vlada Sloveniji, njen glavni boter naj bi bil seveda Milan Kučan, njegov mentor pa Stane Dolanc. Nekatere zbrane informacije so bile zapisano pravilno. Recimo kakšno ime in priimek posameznika ali pa njegova politična funkcija. Vse informacije z diskete pa seveda niso bile točne. "Krožeče anonimne diskete in fotokopije kažejo enega resnejših političnih problemov te države. Država ima očitno težave z ljudmi, ki so za orodje političnega boja uporabili informacije. In to ne navadne, javnosti dostopne informacije, pač pa informacije, ki so bodisi ponarejene bodisi pridobljene nezakonito in nelegitimno," je o dosjeju disketa v Mladini takrat zapisal Ali H. Žerdin.

Avtorji zapisov na disketi sicer niso bili nikoli odkriti. Način zbranih podatkov in zapis sta dopuščala dvom, da so pri sestavljanju gradiva sodelovali ljudje, ki so imeli izkušnje z obveščevalnimi službami. Miha Brejc, nekdanji direktor varnostne službe, ki je nekaj časa pri sebi hranil dva kovčka obveščevalnega gradiva, je avtorstvo disketnega dosjeja sicer zanikal. Enako je storila tudi SDS.

Zanimivo pa je še nekaj drugega. V dosjeju z diskete načeloma ni ljudi, ki se uvrščajo v t. i. pomladne stranke, Janez Janša pa je praktično edini, ki na disketi nastopa kot pozitivec. Idejo o mafijskem lobiju ali pa udbomafiji, ki obvladuje Slovenijo, je sicer v svoji knjigi Okopi podrobno razčlenil tudi Janez Janša. Le da je sistem mafijske hobotnice poimenoval kot Organizacija, ki ji je uspela velika zgodovinska prevara sestopanja z oblasti.

Udba.net

Zadnji izmed izbranih obveščevalnih iger je že del nove informacijske družbe. Na internetu se je pomladi 2003 pojavil seznam sodelavcev obveščevalne službe socialistične Jugoslavije. Pravzaprav ni šlo za seznam sodelavcev, pač pa imenski katalog ljudi, ki so bili s SDV povezani na kakršenkoli način. Nekateri so bili res sodelavci, tajni agentje, druge je obveščevalna služba zgolj nadzorovala ali preverila, tretji so bili njihov vir, ne da bi sami vedeli za to. Objavljeni katalog je nosil ime Centralna aktivna evidenca, nastal je okoli leta 1988, na internet pa ga je postavil Dušan Lajovic, politični somišljenik in sodelavec Janeza Janše.

V objavljenem dosjeju je imela svoj zapis večina vidnejših slovenskih politikov: Janez Drnovšek, pa Borut Pahor, Barbara Brezigar, Miha Brejc, Dimitrij Rupel, tudi Ivan (Janez) Janša in še kopica drugih. Za razumevanje objavljenega gradiva je bilo treba brati šifrant, legendo, ki je pojasnjevala, kaj je kdo delal. In prav pri interpretaciji številk se je zapletlo. Ni se namreč vedelo, ali je priložena interpretacija šifranta, ki naj bi ga razvozlal prav Lajovic, natančna. Ali je bil torej Drnovšek, voden pod številko dosje SDV: -0055000, resnično (opuščeni) redni sodelavec SDV, ali pa je šlo pri pojasnjevanju zgolj za zavajanje? Drnovšek, ki takrat ravno prevzel predsedniški mandat, je kakršnokoli sodelovanje s SDV sicer ostro zavrnil. "V stik z varnostnimi organi nekdanje države je prihajal le po uradni dolžnosti kot član in predsednik nekdanjega predsedstva SFRJ," so takrat zapisali v njegovem uradu, pojavili pa so se tudi namigi, da je bila baza podatkov naknadno spremenjena, dopolnjena in prirejena.

Stvar je postala še bolj nenavadna, ko je Dušan Lajovic objavil svojo knjigo o Udbinih dosjejih. V knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo so nekatera imena, ki so bila objavljena na internetu, izpuščena. Tako se je nekje izgubila beležka o Brejcu, pa Peterletu, pa o Brezigarjevi in tudi o Janši.

Nadzor Sove

Lajovčevi dosjeji bi izginili v pozabo, če se nanje ne bi spomnil novinar Vladimir Vodušek, ko je na nacionalni televiziji pred dnevi poročal o delu parlamentarne službe, ki jo zanima, kaj je vlada v zadnjih mesecih počela na Sovi. Novinarjeva teza je bila drzna. Po njegovem naj bi bil Dušan Kumer povezan z nekdanjimi varnostnimi službami, podobno naj bi bilo tudi z Rudolfom Mogetom, Zmagom Jelinčičem in Davorinom Terčonom. Neizrečeni sklep poročanja je jasen: kako lahko ljudje, ki so nekoč sodelovali z obveščevalnimi službami totalitarističnega sistema, danes postavljajo neprijetna vprašanja vladnim predstavnikom, ki na demokratičen način nadzirajo obveščevalno službo? Kumer, Moge in Terčon so novinarjeva ugibanja ostro zanikali, Jelinčič pa se je iz njih tudi malo ponorčeval.

Dan po novinarjevem prispevku je v parlamentu na vprašanje napadenega Kumra odgovarjal tudi Janez Janša. Razlog za manipulacije o tem, kdo je bil in kdo ni bil sodelavec Udbe, naj bi bil po Janševem mnenju posledica dejstva, da to vprašanje ni bilo nikoli razčiščeno in je zato "možnost manipulacij vedno odprta".

Janez Janša ima prav, ko pravi, da se je v preteklosti na veliko manipuliralo z različnimi stvarmi, tudi dosjeji Udbe. S takšnimi dejanji ima sam nekaj izkušenj. A točno tam, kjer ima prav, se tudi moti. Tudi razgrnitev sedaj že delno uničenih dosjejev Udbe ne bi zmanjšala možnosti političnih manipulacij. Udba.net jih je recimo samo podžgala. In z nenavadnim brskanjem po Sovi je enako. Od trenutka, ko je novinar Dnevnika Rok Praprotnik vlado ujel na Sovi, se njeni predstavniki zapletajo v neprepričljive izgovore o tem, kaj so počeli na Sovi in kaj so tam našli. So morda našli dokaze o pretirani potrošnji tajnih agentov, so izbrskali podrobnosti o razbrzdani promiskuiteti Sovinih uslužbencev ali pa so, kar se zdi strašljivo, iskali informacije za bodoče politične obračune, vendar so jih pri tem zasačili? Ker so se takšni dogodki v Sloveniji že dogajali in ker so na njih prstni odtisi posameznikov, ki so v Sovo pogledali tokrat, se ta strašljiva možnost ne zdi neverjetna.

Kaj nas torej uči zgodovina? Prvič, afere z objavljanjem obveščevalnih in paraobveščevalnih podatkov so praviloma prihajale z desnega roba slovenske politike. Drugič, objavljene informacije niso bile nikoli popolnoma dokazane, država pa ni kaznovala tistih, ki so ali klevetali posameznike ali razkrivali tajne podatke. In tretjič. Takšne informacije so praviloma prišle v javnost pred volitvami ali pa v času priprav na večje politične pretrese. Vendar pa med zadnjim primerom in prejšnjimi obstaja pomembna razlika: tokrat so namreč podatki prišli v javnost tako, da se je razvedelo, da nekdo - svetovalec predsednika vlade - tovrstne podatke v Sovi šele išče.

Zelo težko je živeti v državi, kjer se politika vtika v delo obveščevalnih služb, kjer tajni dosjeji krojijo dogajanje v politični realnosti in kjer ljudje niso več prepričani, komu služijo obveščevalne službe - državi, vladi, strankam ali posameznim politikom. Da bi živeli lažje, mora politika razjasniti, kaj je njena komisija našla na Sovi, Miro Petek pa mora predstaviti dokaze o zlorabi tajnega Sovinega fonda.