Še spomenike si, za živa, postavite!

Takoj na začetku opozarjam spoštovano bralstvo, naj tole moje pisanje bere z distanco, z zadržkom, kajti sama sem bila soavtorica 57. št. Nove revije (NR); moje pisanje je torej lahko in je le osebno, subjektivno, če hočete. Menim namreč, da načelno nihče nima pravice ocenjevati lastnega dela na nekakšen "objektiven", nekako moralno ali celo politično zavezujoč način - kakor so lastno delo in revolucijo kot nekaj absolutno pozitivnega ocenjevali nekdanji komunisti, si postavljali spomenike itd. Moralno pravico do ocene tvojega dela imajo le dediči oziroma tisti, ki nosijo pozitivne ali negativne posledice tvojega dela! Seveda pa imam pravico do osebnega pričevanja o lastnem delu in tudi do njegove ocene - ob predpostavki zgoraj omenjenih omejitev in opozorila, seveda.

Bilo bi preveč pretenciozno, če bi hotela celo samo predstaviti prispevke svojih kolegov! Bogastvo analiz v prispevkih po mojem mnenju še ni bilo dojeto, kaj šele izpostavljeno neki strokovni kritiki ali analizi s časovne distance. Zato se mi res zdi za malo, da nekateri kar z levo roko opravijo s to posebno številko NR! Kaj je pomenil njen izid, kakšen tektonski premik je bil glede na prevladujoč način političnega mišljenja in tehnologije tedanje oblasti, ni razvidno iz samih objavljenih tekstov v njej, saj se nam danes tak način razmišljanja zdi samoumeven - recimo o svobodi političnega združevanja, o strankah, svobodnih volitvah, lastni državo itd. -, ampak iz logike mišljenja njenih takratnih kritikov. Tisti, ki imajo danes že volilno pravico, so bili ob osamosvojitvi stari tri leta in o tej metuzalemski, srednjeveški "socialistični" logiki mišljenja nič ne vedo, zato naj navedem le nekaj "cvetk" - še ko jih berem sama, se čudim in ne morem verjeti, kaj vse smo včasih morali poslušati in brati! Recimo očitek, da pisci "prek civilne družbe in alternativnih gibanj ponujajo večstrankarski sistem, odpravo prednosti in idejne vloge Zveze komunistov, osamosvojitev Slovenije in njeno vključitev v srednjo Evropo oziroma Evropo" - in vse to kot očitek! In dalje, da je pravzaprav "naravnost smešno, kako naša skupnost uspešno financira ves ta napadalni tisk"! In dalje: "Naša pravica pa je, da damo splošno oceno negativnosti takega pisanja, da postavljamo vprašanja odgovornim, če je treba, tudi o zahtevanih sredstvih za tak tisk." Načelno sicer velja, da je potreben dialog: "Vendar tudi v dialogu so meje. So stvari, o katerih razpravljati ni mogoče, če nočemo odžagati veje, na kateri sedimo. Ali, če nočemo, da bi nas bilo sram." Veja, na kateri sedimo, je važna!

Nasploh pa je treba poudariti, da razen nekaj izjem pri nas ni bilo slišati zahteve po represiji nad avtorji prispevkov. Izjava predsednika Zveze komunistov Milana Kučana (ki je bila potem sprejeta kot uradno stališče CK ZKS) - da ZK "ne poziva k pogromu zoper revijo", ker da bodo ljudje že ločili zrno od plev, bo pa "ZKS s svojo aktivnostjo in skupaj z vsemi socialističnimi silami storila vse, da se stališča nekaterih piscev 'prispevkov za slovenski nacionalni program' in druga podobna stališča, ki niso skladna s programskimi načeli SZDL, ne bodo uveljavila v družbeni praksi" - je pomenila zaščito piscev prispevkov pred sodnim pregonom. Zagrebška zveza borcev je namreč podala kazensko ovadbo zoper pet piscev prispevkov (Jožeta Pučnika, Ivana Urbančiča, Spomenko in Tineta Hribarja, Marjana Rožanca). Zvezni tožilec Bakić je zagrozil, da bo sam uvedel kazenski postopek, če republiški tožilec zadeve ne bo vzel v svoje roke. Spominjam se, da smo bili - družina - na morju in je bila moja mama doma vsa prestrašena, ko je po radiu poslušala poročilo o Bakićevi zahtevi za sodni pregon zoper naju z soprogom. No, ampak slovenski javni tožilec Car - zagotovo v soglasju s slovenskim političnim vrhom - kazenskega pregona zoper imenovane ni sprožil, s čimer je nastal spor tudi med republiko in zvezo. Menim, da je šele tedaj slovenska politika počasi prihajala do spoznanja, za kaj gre. In da bo ona morda prva na vrsti v resnični uri obračuna s kontrarevolucijo ... Kako naj si drugače razlagam dejstvo, da je opustila svojo prvotno namero, da sama začne kazenski postopek zoper nekatere pisce, kakor sledi iz naslednjega dokumenta: "Poleg usmeritve na ugotavljanje politične odgovornosti uredništva, družbenih organov revije in Cankarjeve založbe javno tožilstvo Slovenije proučuje pravne možnosti za uvedbo kazenskega pregona zoper nekatere avtorje spornih prispevkov (Urbančiča, Pučnika, Bučarja) po 114., 133., 134., in 157. členu KZ, proučuje pa tudi smotrnost takojšnjega ukrepanja po 3. tč. 10. čl. Zakona o prekrških, kar bi omogočilo, da bi se v času prestajanja kazni pripravilo prekvalifikacije za kazenski delikt po navedenih členih KZ". Z drugimi besedami: ali bi bilo smotrno te ljudi takoj zapreti, potem pa šele ugotoviti njihovo možno okrivljanje po navedenih členih KZ. Zapis je datiran z dnem 4. februar 1987 - torej še pred izidom 57. številke Nove revije! No, pa je tudi ta zadeva odpadla.

Z navajanjem vseh teh kritik sem želela opozoriti na to, kako prepadno različen je bil način mišljenja naših prispevkov od komunistično/samoupravne logike. Razumem, da je bil za nekatere, predvsem za borce, tak način tematiziranja revolucije in socializma nekaj nepojmljivega, nekaj strašnega, kar jih je osebno prizadelo. Pač tiste, ki so verjeli v revolucijo, v svoj pozitivni prispevek za svoj narod. Ki so ne nazadnje za to tudi kaj tvegali. In si tudi marsikaj naložili na svojo vest. Žal mi je, da smo jih prizadeli! V mislih imam osebno prizadetost in solze Lidije Šentjurc. Naše pisanje je bilo zanjo, kot bi se jim podrl svet.

Sedeminpetdeseta številka je - gledano kot celota - izrazito notranje diferencirana. Posamezna stališča si tudi nasprotujejo. Posamezni teksti imajo tudi različen miselni domet. Naj mi bo dovoljeno izpostaviti tri tekste, za katere menim, da so aktualni tudi danes, ker vsebujejo opozorila, ki smo jih "preslišali". Prvi prispevek, na katerega bi opozorila, je tekst Alenke Goljevšček Arhaičnost: civilnost, v katerem je opozorila na nevarnost arhaičnosti. Arhaičnost ji je pomenila zbirni pojem za reakcijo sistema (nacije), ki "na izzive okolja odgovarja z regresijo v stare obrazce, odgovarja nefunkcionalno, na neustrezen, neučinkovit način", civilnost pa ji je pomenila "edino možnost za preživetje slovenske nacije v modernem smislu". Skupaj z njo lahko ugotovim, da se je ta regresija v arhaičnost dogodila in se še dogaja in da še vedno velja: "Ne le da tega izničevalno samomorilskega odnosa nismo spremenili, še obogatili smo ga. Vsaka grupa na Slovenskem, ki se ima za elito, začenja na novo. Za Partijo se je slovenska zgodovina začela okrog leta 1940, za bivše udeležence študentskih nemirov leta 1968, za upornike zoper zloglasna šolska jedra v začetku 80. let, za navdušence na Roški leta 1988, za ' veterane' desetdnevne vojne celo leta 1991. Te preklicane zgodovine je vedno manj ..." Ker svojo tradicijo brišemo, nas pogosto zanaša v predcivilnost, arhaičnost, tj. v model bratovstva-terorja. "Logika arhaično-mitskega bratovstva se neusmiljeno ponavlja: ukinitev različnosti, zlitje v skupni organizem, nasilje navzven in navznoter. (...)". Menim, da smo zdaj tukaj! Prav s sedanjo vladno politiko. S tem, da je to arhaično obarvano in vse bolj nasilno ukalupljeno v katoliško preobleko: slovenski narod naj bi bil kot tak in v celoti katoliški narod. Kdor ni katolik, naj ne bi bil Slovenec! (?) Kot rečeno, opozorilo pred možno duhovno regresijo je bilo dano, ni pa bilo "slišano"; nevarnost se je uresničila. Naj priznam, da se tedaj tudi sama nisem zavedala te možne regresije. Zavedala pa sem se nevarnosti novega, poglobljenega razkola in nevarnosti protikomunističnega sovraštva, zato sem tako vztrajala pri spravi.

V svojem tekstu Avantgardno sovraštvo in sprava sem spravo opredelila kot alternativo avantgardnosti kot izviru sovraštva; sprava naj bi bila alternativa, ki ne podira, ampak gradi. "Sprava nikomur ne odreka domovine, nikogar ne ekskomunicira, ne živega ne mrtvega, temveč zbira ljudi v dopuščanje in tolerantno medsebojnost. Tudi komunistom, tudi tistim, ki so bili v krutem času sami kruti." Izrecno sem, s poudarjenim tiskom, zapisala: "Sovraštvo do komunistov bi bilo prav tako pogubno za občestvo kakor katero koli drugo sovraštvo." Po svobodnih volitvah in še posebej po osamosvojitvi se je sovraštvo (ne le zoper komunistični sistem, ampak) zoper komuniste, sodržavljane razbohotilo; "zgodba" našega "ločevanja duhov", ki ga je pred več kot sto leti začel škof dr. Anton Mahnič, se je nadaljevala in morda še potencirala. Vsaj na verbalni ravni. In zapadli smo - po Alenki Goljevšček - nazaj v arhaičnost, v milenarizem in v bratovstvo-teror. Žal je današnji ožji krog novorevijašev sam do neke mere sam zapadel v arhaično mitsko paradigmo bratovstvo-teror - tisti hip, ko si je nehal prizadevati za spravo in je sam začel "nabijati" sovraštvo do "kontinuitete".

Zakaj? Tine Hribar je v svojem prispevku razločil človeka kot človeka od subjekta in na drugi ravni nacijo od naroda kot naroda, kar pomeni: Nacija, narod kot subjekt bi za doseženje svoje nacionalnosti (države) ravnal po principu: "Biti (postati) nacija, pa četudi v tej borbi za nacionalno moč žrtvujemo ves narod!" To bi bila, pravi Hribar, "ista identiteta, nerazločenost človeka in subjekta, naroda in nacije, ki vodi v pogubo in samopogubo, v uničenje in samouničenje".

Naj citiram strnjeno tedanje Hribarjevo opozorilo: "Na prehodu v postmoderno dobo bi bilo katastrofalno, če se nevarnosti Subjekta ali Nacije, brezobzirnega subjektivizma ali nacionalizma, ne bi zavedali." To bi pomenilo tudi to, "da se iz svoje moderne zgodovine, zgodovine historičnega subjekta - s subjektno voljo do moči, a brez razsvetljenske samokontrole - nismo nič naučili. Nasilju v imenu Ideje se moramo odpovedati. Subjekt je svoboden, a meje človečnosti ne sme prestopiti. V skrajnem primeru je treba popustiti tudi glede svojih želja. V njihovi kategoričnosti, ne v orientacijski razsežnosti. Nepopustljivi, uporni moramo biti le v pravici do izpovedovanja svojih želja." Z drugimi besedami: ne smemo se odpovedati pravici, da se zavzemamo za osamosvojitev, toda če naj bi šlo za njeno uresničitev na krvav način, se ji moramo odpovedati! Se bi ji morali odpovedati! Žal ima dejanskost svojo moč, svojo lastno (epohalno?) nujnost - ali kaj?

Kako smo se osamosvajali in osamosvojili? "Osamosvojili smo se na krvav način, danes pa smo nekje med tradicionalizmom in moderno strukturo moči in oblasti." Tudi "generacija" osamosvojiteljev ima svojo neizbrisno krivdo ali vsaj odgovornost! "Nikoli, vsaj tisti, ki smo neposredno (sprejemalci odločitev) ali posredno (vsi programerji) odgovorni, ne smemo pozabiti, da smo krivi za smrti. Ni bilo veliko ubitih, ne na strani napadalcev ne na strani branilcev, toda ubiti so bili. In če bi bil ubit samo eden v luči ali senci osamosvajanja, bi ta smrt padla na nas. Bi jo imeli na svoji vesti. Nismo morilci, smo pa ubijalci. Na nasilje smo odgovorili z nasiljem. Na smrti s smrtjo. Prav to pozabljamo in iz te pozabe se lahko skoti uničevalci nacionalizem." (Tine Hribar: Slovenska državnost, Ampak, Zadeva 57)

Za kakšen ukaz o obrambi je šlo? Ni šlo za pravni neprav ali zlo v moralnem pomenu, pač pa, nadaljuje Hribar, "čeprav sem ob slovenskem ukazu o streljanju na nasprotnika zatrepetal, kajti to je bil ukaz zoper svetost življenja, ne samo da nisem ničesar storil proti temu, ampak sem nanj pristal, celo soglašal z njim". "Strateško je bil ta ukaz pravilen, pravno upravičen, moralno v skrajni instanci v domeni dobrega", toda gre za globljo raven, raven, "ki je raven svetega, raven človeka presegajočega odločanja o življenju in smrti".

In kaj to pomeni za osamosvojitelje in ne nazadnje tudi za pisce prispevkov za slovenski nacionalni program - kolikor je ta revija zaslužna (ali kriva) za osamosvojitev? Hribar odgovarja: "Tisti, ki je najbolj zaslužen za osamosvojitev, je tudi najbolj kriv. Zato bi moral biti skromen v svoji nespokorjenosti, najbolj tiho o svojih zaslugah. Drugi z drugotnimi ali le z zagonskimi zaslugami bi mu morali slediti. Nasprotna pot je pot povečanja krivde, pot, na kateri v imenu nacije, ki se s tem bolj in bolj spreminja v vampirsko Nacijo, skušamo zbrisati svojo neizbrisno krivdo s tezami o domnevni permanentni ogroženosti naroda ali celo s hipotezami o nekakšnih višjih nacionalnih ciljih."

To je to! Pozaba naše neizbrisne krivde pred žrtvami je podstat napuhu nekaterih osamosvojiteljev, ki si prav na zaslugah, na "osamosvojitvenem političnem kapitalu", brez odgovornosti, brez sočutja z žrtvami utemeljujejo svojo vse bolj brezprizivno oblast. Ne le da niso skromni, ne le da ne molčijo o svojih zaslugah, na vsa usta, na vse zvonove jih obešajo, da je že skrajno neokusno, predvsem pa povsem neetično, nepietetno. Obsceno. Nobene človečnostne skromnosti, nobenega upogiba kolena pred dostojanstvom smrti, kaj šele pogled v lastno soodgovornost, krivdo! Še spomenike si, za živa, postavite! Prosim, mene izpustite!

Sedanja oblast se vede kot Subjekt, ki vnemar pušča za sabo ne le zgodovinsko nujne(?) in morda moralno dopustne žrtve, temveč na njih prav gradi svojo oblast. In hkrati "pozablja" tudi na to, da so za osamosvojitev zaslužni tudi tisti, ki so v svojem času tudi veliko tvegali in so bili na ravni epohalno nujnih ravnanj, da smo sploh prišli do možnosti za osamosvojitev. In to ni bila le 57. številka NR niti le Demos, stvari so zorele že tudi prej. Naša zgodovina, zgodovina naših bojev in (majhnih in/ali velikih) korakov je dolga!

Čeprav, to pa moram tudi poudariti zoper zanikovalce kakršnih koli zaslug Nove revije: res je bila 57. št. sestavni del "slovenske pomladi", res pa je tudi, da pa je nekdo moral in je ubesedil ta novum, to novo obzorje, eksistenicalni interes, interese - to je brez dvoma bila ta številka Nove revije. Še več; "pogledala" je tudi "čez", v današnji čas.

In ko že govorimo o današnjem času: poleg spregledovanja epohalne soodgovornosti in krivde smrti za našo osamosvojitev gre pri nekaterih osamosvojiteljih še za povsem "prozaično" krivdo (pre)prodaje orožja v ostale dele Jugoslavije (s katerim se je tudi ubijalo, mar ne?), pri čemer je šlo za izrabljanje imena slovenske države in za kopičenje denarja v lastne žepe oziroma za lastno politično moč. Vse to je podstat, vzrok težnje današnje oblasti po totalitarnem obvladovanju vse družbe - in s te perspektive je njeno ravnanje tudi bolj razumljivo. Pa zato nič bolj opravičljivo! Kvečjemu manj!