Sproščenost je za politične vernike

Desnica je doslej patentirala kar nekaj novih političnih konceptov - od pluralnosti in uravnoteženja do sprave. Zakaj mislite, da sproščenost na tem seznamu izstopa?

Razlogov je več. Očitno imamo opraviti z nepolitičnim konceptom, ki v sferi političnega učinkuje bizarno, tako rekoč po pomoti. Drugič, sproščenost je bila nič manj kot politični oziroma ideološki program desnice pri pohodu na oblast leta 2004. Prav zares so politiko želeli narediti sproščeno. In tretjič, sproščenost, kot so si jo zamislili, je koncept z univerzalno močjo, drugi na tem seznamu so precej partikularni, domnevno celo strokovni kriteriji, ki jih lahko uporabljaš le na nekaterih področjih, denimo glede medijev. Ne govorimo, da bi morala biti ekonomija uravnotežena ali pluralna, sproščenost pa je takšen vseobsegajoč označevalec, ki je bil že od začetka mišljen kot politično bodrilo, slogan, neke vrste narodnobuditeljska ideja. Potem so naredili še korak naprej, ko so želeli programsko čisto otipljivo sprostiti družbo in politiko. Noro. Govorilo se je celo o sproščeni zunanji politiki in ta cilj so zapisali med smernice, ki so jih nato tudi objavili na spletni strani zunanjega ministrstva. Sproščenost so želeli konkretizirati v šolstvu, medijih, ekonomiji itd.

Toda ali ni bistvena ravno praksa? Eno je ideološki program, drugo pa realizacija. Kako je politika na primer konkretizirala sproščenost v zunanji politiki?

To je že druga značilnost pojma. Seveda, sproščenosti ni mogoče realizirati, ker je apolitičen pojem, ki ga ne morete prenesti na družbo, razen če predpostavite nekakšen organicizem, podobo družbe kot organskega bitja. Pač pa je njegova naloga, da iz nas naredi politične vernike, ki slepo verjamejo, da je nekaj uresničeno. Zato tudi mora biti tako zelo izpraznjen, da lahko uresničenje vidimo v čemerkoli. Na nedavnem Zboru za republiko se je pokazalo, da je sproščenost zgolj legitimacija za podaljšano vladanje. Jambrek je v Janševem imenu jasno prosil za vsaj še en mandat, da bo sprostitev popolna. Sproščenost je sicer čudovita in vsi je imajo polna usta, toda ima ontološko hibo: njenega družbenega obstoja ne moremo izmeriti. Če se seriozno pogovarjamo o nečem, kar ne obstaja, je to približno tako, kot če razpredamo o pošasti v Loch Nessu. Eni so jo videli, drugi ne. Trdim, da bi se zato morali v javnosti temu pojmu odpovedati. Ker gre za ideologem, je njegova edina funkcija, da državljane interpelira v neko politično pozicijo. Se pravi, s tem, ko izražaš pripadnost konceptu sproščenosti, pravzaprav dokazuješ, da verjameš v neko politično silo, v tem primeru v Janševo oblast.

A če se pogovarjamo o svobodi, človekovih pravicah ... Ali niso ti termini, ki jih pogosto uporablja levica, podobno ideološki?

Ne, niso ideološki na način, kot je sproščenost, ki za nameček nima definicije in jo lahko zlorabljamo za karkoli. Diskurz o njej je že zdavnaj postal iracionalen in absurden, zaradi česar ima slabe posledice za duhovno klimo, kot ji pravijo, saj lahko prek nje vse spolitiziramo. Drugi pojmi, ki jih naštevate, to so svoboda, enakost, odprtost, pluralizem in podobno, so veliko jasneje opredeljeni, imajo konkretno vsebino in jih je po svoje mogoče preveriti, pri sproščenosti moramo vedno znova ugibati, sinonim ali metafora česa je. Denimo odprtosti, svobode, sprave ali demokratičnosti. Sinonime iščemo, da bi jo sploh lahko mislili, ker je sama po sebi prazna.

Boste sedaj rekli, da politični nasprotniki, ki temu novemu pristopu nasprotujejo, govorijo v prazno?

Ujetniki ideologije lahko postanemo tudi, če jo kritiziramo. Zamislite si Pahorja, ki največ govori o sproščenosti, ko z njo zbada Janšo. Izjemno pogosto pravi, da je ta obljubil sproščenost, a tega še vedno ni izpolnil, ker Slovenija ni dovolj sproščena. Kaj pa, če bi denimo Janša obljubil rasno čisto Slovenijo? Potem prideta, leta 2007, Pahor in Kučan, priglasita se k besedi in pravita: Janša nam je obljubil čisto Slovenijo, ampak nimamo je. Slovenija še ni dovolj čistokrvna! Ne morete preprosto reči, da je prvo pozitiven in drugo negativen koncept. Oba sta kot ideologema enako nevarna. Na Zboru za republiko so celo primerjali stopnjo sproščenosti s konca osemdesetih let, ko smo živeli v povsem drugačnih in slabših razmerah, z današnjimi razmerami, in so potem radostno vzklikali, da je danes bolje. Primerjali so neprimerljivo in zelo simptomatično se sploh niso spomnili, da bi leto 2007 primerjali denimo s kakšnim letom pred 2004. To je približno tako, kot če bi kdo, ki ima manjvrednostne komplekse glede svoje inteligence, odšel v umobolnico in bi prišel ven pomirjen. Skratka, kritika sproščenosti, ki prihaja iz ust opozicije, Drnovška in Kučana, je sprejela napačen diskurz. S tem, ko pravi, da Slovenija še vedno ni sproščena, spodbija nekaj, česar ne moreš meriti, in sprejema ponujeni vatel. Politična opozicija ne najde orožja proti temu prijaznemu, benignemu, optimističnemu konceptu. Ga ne najde, ker se vanj zaletava, namesto da bi rekla: Janša, zatakni si to sproščenost nekam, in bi raje konkretno dokazovala, kaj je v državi narobe. Za nameček pa celo implicitno dodaja: ko bomo mi na oblasti, bomo pa Slovenijo zares sprostili!

Ali to pomeni, da se je opozicija ujela, je Pahor popustil novi ideologiji?

Da, morda lahko ta sprostitveni stadij na levici zares zaznamo. Najprej je Janša denimo tolkel po LDS in jo uničil, zdaj tolče po svojih partnerjih, po SD. Žal moram to reči, ker sem še pred dvema mesecema menil, da je LDS edina prava opozicija. Ampak zdaj je videti, da to noče več biti in je pripravljena privoliti v nenavadne sproščene scenarije. Da o Pahorju, njegovem imidžu in "kul politiki", sploh ne govorimo. A težava je, da v tej igri ne morejo zmagati. Kot se je zelo jasno videlo na letošnjem Zboru, je biti sproščen dovoljeno le eni politični grupaciji, enemu bloku. Drugemu to ni dovoljeno, kajti sproščenost je zdaj postala še politični identifikator, ljudi so ločevali na naše in druge, ki so nesproščeni in ki nam menda nagajajo. Te so potem diskreditirali v smislu: "Ja, vemo, kdo so tisti, ki so nesproščeni, to so te stare sile," kot je rekel Jože Snoj. Ali pa Matej Makarovič, nekdanji predsednik podmladka SDS, ki ni samo na podlagi sproščenosti diskreditiral nasprotnika, ampak je poskušal to celo dokazati na psihofizikalni ravni. Njegov argument je bil: danes vsi govorijo o strahu, ki se plazi po Sloveniji, s čimer je mislil na Kučanove in Drnovškove izjave, nato pa sklenil, da je tiste, ki to pravijo, same strah. Vanje se je naselila bojazen in oni so nesproščeni, torej je z njimi nekaj narobe. Sproščenost je zgolj za pogumne in za zmagovalce!

Izum pojma sega nazaj v krog Nove revije. Je mogoče določiti rojstni datum te inovacije?

Zanimivo je, da sta o njej, sicer ne kot o ideologemu, govorila že Dušan Pirjevec in Edvard Kocbek. A prava poplava se je začela šele konec devetdesetih let, še zlasti malo pred izidom zbornika Sproščena Slovenija leta 1999 in po njem. V tem zborniku, ki ima 400 strani, najdemo besedo omenjeno le petkrat in vsakokrat v popolnoma poljubnem kontekstu. Predvsem Dean Komel in Tine Hribar sta pojem vpeljala v našo javnost in nekje okrog leta 1995 so slovenski heideggerjanci izvorno Heideggerjev koncept Gelassenheit začeli prevajati kot sproščenost. A dejstvo je, da Hribar članka v zborniku Sproščena Slovenija ni objavil, ker so mu ga zavrnili (objavljen je bil potem v Mladini - op. a.). Kot piše Hribar kasneje, pa je Janša nekaj dni za tem z njim polemiziral na televiziji. Zbornik je izšel leta 1999 in je bil verjetno mišljen kot politični program desnice za volitve leta 2000. Nato so isti program, bolj ali manj nevsebinski in osredinjen okoli gesla sproščenosti, ponudili leta 2004. In postal je zmagovit. Omenjeni Zbor za republiko pred nekaj tedni pa je poskrbel za množično histerijo sproščenosti. Njeno praznost so hiteli zakrivati z nenehnim zatrjevanjem.

Kaj pa naj bi izvorno Gelassenheit sploh pomenil?

Heidegger je ta koncept razvijal na stara leta in leta 1959 izdal tudi knjigo s tem naslovom. Umestil ga je v tako imenovano eksistencialno analitiko tubiti in predstavlja stanje človekove duhovne odprtosti, če povem zelo grobo. A zanimivo ima Gelassenheit tudi religiozne konotacije, ker je prevzet od srednjeveškega mistika mojstra Eckharta, pri katerem pomeni notranjo spokojnost, predanost bogu, dopustitev boga k sebi in podobno. Heidegger je to omehčal v smeri dopuščanja česarkoli. Sproščenost pri njem tako pomeni pustiti - biti in dopuščanje vsega k sebi. Je pa Gelassenheit pomembna koncepcija pietizma, pri amiših osrednji družbeni in religiozni organizacijski model; kakšna primerjava med njimi in Slovenci bi lahko dala zanimive rezultate.

Pomeni torej tudi, da sprejmeš oblast, da je ne problematiziraš, pustiš, da te prevzame ...

V nekem smislu je žal posledica tega izvirnega filozofema lahko tudi pasivizacija. Če si sproščen, hitro razumeš stvari kot dane, nespremenljive, usodnostne in imaš zato do njih pasiven odnos.

Za konservativno miselnost je značilno upoštevanje discipline in reda. Konservativci denimo poleg človekovih pravic govorijo o človekovih dolžnostih, borijo se proti tako imenovani permisivnosti sodobne družbe. Ali ni paradoksalno, da v tem smislu slovenska desnica propagira prav sproščenost?

Obstaja neka dvojnost sproščenosti: eno je vaše psihofizikalno stanje sprostitve, drugo je duhovno stanje pripustitve. Prvi element je aktiven, drugi pasiven. Težava je v tem, da protagonisti sproščanja o tem sploh ne razmišljajo in do te ravni pojmovnih protislovij ne pridejo. Sproščenost so pograbili kot priročen slogan ali celo kot program zato, ker je zvenel tako nepolitično, pozitivno in optimistično, da se jim je zdel zelo prikladen. Gotovo ti akterji ne vedo nič o Heideggerju in prav tako nič o tem, da bi morala sproščenost, če že, v družbeni realnosti domovati na strani splošnega liberalizma. Skratka, to notranje protislovje se politike preprosto ni dotaknilo. A pravzaprav funkcija sproščenosti ni v tem, da se vprašamo, kaj nam sproščenost lahko prinese. Je prej v obnavljanju kulturnega in političnega boja med sproščenimi in nesproščenimi in v legitimaciji vladajoče politike. Vsebinska raven je nepomembna.

Morda pa akterji vseeno vedo, o čem govorijo. Del slovenskih politikov ima precej bolj pozitiven odnos do vina. Radi nazdravljajo, pojejo zdravice, ta koalicija je vino ponovno uvedla v parlament in konec koncev krog Nove revije ne prakticira ravno alkoholne vzdržnosti. Je ta povezava naključna?

V svoji knjigi sicer govorim tudi o takšnem dogodku, ko je Ivan Štuhec leta 2005 k sebi domov, v svoj vinograd, povabil somišljenike iz Zbora. Tam so se potem veselo dogovarjali o podrobnostih novih nastopov. A vaše vprašanje odpira neko drugo dimenzijo: diskurzu o sproščenosti se že nekaj časa postavlja nasproti drug, ironični diskurz, ki sproščenosti ne jemlje resno. Pravzaprav, če natančno opazujemo dogodke, vidimo, da je ob razlikovanju med sproščenimi in nesproščenimi vzniknilo še eno spontano razlikovanje: med tistimi, ki v sproščenost verjamejo, in drugimi, ki se na ta račun skorajda zabavajo. V Zboru prav zares pravijo, da so njihovi kritiki nesproščeni. Na drugi strani pa denimo stojijo novinarji in levi intelektualci ter del leve politike, ki meni, da tega pojma nima smisla jemati resno. Po mojem je to pravilen pristop. Zabavna plat zgodbe je, da prek razlikovanja obeh diskurzov lahko ljudi precej enostavno politično umestimo. Tisti, ki verjamejo v prvi diskurz in sproščeno navijajo, so republikanci - Janko Kos, Peter Jambrek, Niko Grafenauer in večina desnih politikov, pa tudi, denimo, novinarjev. Zabavnost je v tem, ker lahko tako hitro prepoznamo provladne, prorežimsko naravnane med njimi. Lepo in jasno, z minimalnimi sredstvi diskurzivne analize se lahko dokaže, kdo kam spada, kateri novinar je provladen in kateri ne. V Večeru bi denimo lahko za primer izbral zadnji komentar odgovornega urednika Tomaža Ranca, pred tem komentar notranje urednice Darke Zvonar Predan. Za oba je sproščenost pozitiven, politično afirmativen koncept. Pišeta nekako takole: če bomo naredili to in to, bomo šele zares sproščeni. Ironične rabe pojma pa so stalnica v Mladini, Dnevniku, Studiu City in seveda tudi pri nekaterih avtorjih, ki jim v Delu ali Večeru še dovolijo pisati. Recimo pri Matiji Stepišniku.

Vseeno pa je zanimivo, kako močno se je ta pojem prijel. Ali ni razlog za to kakšna objektivna kolektivna podlaga? Konec koncev naj bi bili v tej državi znani po zaprtosti, individualizmu, pretirani delavnosti. Je to mogoče?

To je vprašanje za psihologe. Ampak pravkar ste denimo sproščenosti pripisali stereotip o hlapčevski naravi Slovencev. Zdaj pa si predstavljajte vulgarne učinke diskurza o sproščenosti. V tovarni te zatirajo in potem si rečeš: od danes naprej bom sproščen. In pretepeš direktorja. Ker ljudem sproščenost nič ne pomeni, gotovo čutijo potrebo, da bi jo s čim zapolnili. Delavec lahko razume, da se mora upreti delovodji. In še huje: sproščenost lahko postane alibi, da v družbene prakse dopustimo stvari, ki jih sicer poskušamo držati na vajetih. To pa so predvsem ohranjanje človekovih pravic, dopuščanje drugačnosti in enakopravnost. In potem lahko nastopi sproščeni slovenski človek, ki je, kot pravi Jambrek, vstal iz teh okov stoletne zavrtosti, in se mu zazdi, da lahko nekaj realizira v imenu relaksacije svojih energij. Zelo prikladen apel za nacionaliste in tiste, ki imajo netolerantne predstave, bi rekel.

Vi se očitno uvrščate v skupino, ki pojma sproščenost ne želi jemati resno. A s tem ste se, kot kaže, tudi politično opredelili?

Mislim, da ne. Lahko preprosto v celoti zavračaš diskurz o njej, ker te dela za vernika. Če bi trdili, da sem vseeno vernik, potem bi bili podobni tistim teologom, ki nas, ateiste, posiljujejo z idejo, češ ateizem je verska pozicija. Pa ni. Za to, da verjameš v sproščenost, moraš biti vernik, za to, da vanjo ne verjameš, pa ti ni treba biti. Ko smo že pri veri vanjo: Peterle je na Zboru izrekel skorajda biblično misel, ki se glasi: "Sproščenost je kot ljubezen: je ali pa je ni." Imamo torej mistični koncept, ki vas razsvetli, če vam je dano zapopasti ga ... Ko vas zadene Amorjeva puščica, veste, kaj je ljubezen. Ko vas zadene Janševa, veste, kaj je sproščenost. Bizarno, kajne?