Nezakonite odpovedi in koruptivna dejanja

Primer Domen Zavrl se je najprej preimenoval v primer Đorđe Perić. Kot kažejo zadnji dogodki, pa smo dobili primer Ivan Simič. Vse skupaj se je začelo že decembra lani, ko je bilo davčnemu inšpektorju Periću preprečeno, da bi vložil ovadbo zoper podjetnika Domna Zavrla, ki ga je javnost pred leti spoznala kot člana strokovnega sveta SDS.

Davčni inšpektor Đorđe Perić je v davčnem postopku odkril, da je bil Zavrlu in njegovim poslovnim partnerjem večkrat izplačan zgolj na papirju preveč plačani DDV. Šlo je za več sto milijonov tolarjev. Davčni inšpektor se je že na začetku postopka znašel v nerodnem položaju, saj je Zavrl skušal preprečiti davčni pregled z argumentom, da plačuje 10.000 evrov na mesec za davčno svetovanje podjetju Simič & partnerji, katerega lastnik je generalni direktor Dursa Ivan Simič. Isti argument je Zavrl uporabil tudi pri drugem davčnem postopku, ko ga je inšpicirala druga davčna inšpektorica. Vendar se davčni inšpektor Perić ni ustavil niti takrat, ko nadrejeni ni hotel podpisati ovadbe zoper Zavrla, ampak je ovadbo zaradi domnevne nezakonite pridobitve javnih sredstev vseeno vložil na svojo roko, brez podpisa nadrejenega. Za kazen je dobil od generalnega direktorja Simiča izredno odpoved delovnega razmerja. Ker je vladna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ugotovila, da je bil odpust nezakonit, mu je Simič s sodelavci pripravil še drugo odpoved, tokrat zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja davčne inšpiciranke. Pri tem spet izstopa, da je prijaviteljici v času davčnega pregleda, ki ga ni opravljal Perić, davčno svetovanje zagotavljalo podjetje Ivana Simiča. Tudi to odpoved je vladna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja razveljavila.

Kot kažejo zadnji dogodki, pa se je Periću pripravljala še tretja odpoved, ker naj bi bil od podjetnikov jemal denar za davčno svetovanje, čeprav davčni inšpektor tega ne sme početi. Ker ni hotel nihče pričati o tem, v medijih objavljeni rokopis pa ni Perićev, je tretja odpoved padla v vodo, Perić pa se je vrnil v službo. V zvezi s poskusom tretje izredne odpovedi je na okrožno državno tožilstvo podal ovadbo zoper Ivana Simiča in podjetnika Pavla Omahna, ki naj bi bila režirala lažne razloge za izredno odpoved.

Z načelnim mnenjem pa se je oglasila Komisija za preprečevanje korupcije in ugotovila: „Z gotovostjo lahko na podlagi zbranih gradiv ugotovimo, da je generalni direktor DURS z neposrednim posegom v postopek s kazensko ovadbo v danem primeru kršil dolžno ravnanje predstojnika državnega organa. Ker je na internem sestanku dosegel inšpektorjevo privolitev, da se iz ovadbe izločijo navedbe o pritiskih na uradne osebe, je pristojne organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj onemogočil, da sami presodijo vpliv teh navedb na kazenski postopek in pravice osebe v tem postopku. Po drugi strani je tako omogočil ovadeni osebi izboljšanje njenega položaja v postopku, kar predstavlja obliko pridobivanja nepremoženjske koristi.“ Na podlagi tega je komisija sklenila: „Komisija meni, da takšno ravnanje predstojnika, ki nedovoljeno vpliva na podrejeno uradno osebo, da ta v uradnem postopku stori ali opusti določeno dejanje na način, ki privede do izboljšanja položaja stranke v tem postopku, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije.“ Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos je na vprašanje, ali bi moral Simič po teh ugotovitvah komisije odstopiti, odgovoril: „Če bi ugotavljali individualno in subjektivno odgovornost posameznika, bi lahko odgovoril na to vprašanje, tako pa smo se osredotočili na pojav sam. Je pa to zelo nerodno vedenje.“

Na mnenje se je užaljeno odzval Ivan Simič: „Presenečen sem nad dejstvom, da je Komisija za preprečevanje korupcije izdala načelno mnenje, ne da bi me predhodno zaslišala ali se kakorkoli pogovorila z mano ali mojimi sodelavci, ki so bili prisotni na vseh sestankih. Komisija je iz dokumentacije povzela le prirejena dejstva, ki opravičujejo njeno načelno mnenje, ne pa tudi drugih dejstev, iz katerih je razvidno, da ni bilo nobenih pritiskov in osebnih interesov. Po vsem tem lahko povem le, da sedaj končno vem, kako so se počutili nekateri Slovenci v sodnih postopkih po drugi svetovni vojni.“

Simiča torej to, da ga niso zaslišali, moti, čeprav je komisija pri svojem delu uporabila magnetograme sestankov pred izredno odpovedjo. Ko pa je bil vabljen pred parlamentarno Komisijo za nadzor proračuna in drugih javnih financ, kjer bi se lahko soočil z davčnim inšpektorjem Đorđem Perićem, je le uro pred zaslišanjem ugotovil, da ima nujnejše službene obveznosti. Mimogrede povejmo, da Perića tudi ni nihče nič vprašal, ko so mu pisali izredne odpovedi delovnega razmerja, ki so se izkazale za nezakonite.

Glede na vse dogodke, ki so se zgodili v zadnjem času v Dursu, bi od generalnega direktorja Simiča pričakovali, da bo sam dal odpoved, saj je tudi vladna komisija ugotovila, da je neupravičeno odpustil davčnega inšpektorja, da bi zaščitil svojega klienta oziroma klienta svojega podjetja - da bi namreč s tem zavaroval ugled pomembne državne institucije. Po zadnjih izjavah sodeč pa se Simič ne čuti odgovornega. Zato smo se z vprašanjem o odgovornosti direktorja Dursa obrnili na predsednika vlade Janeza Janšo. Iz premierovega urada smo dobili takle odgovor: „Prosimo vas, da se za odgovore na vaša vprašanja obrnete na Ministrstvo za finance. Davčna uprava Republike Slovenije je namreč organ v sestavi Ministrstva za finance. Davčno upravo Republike Slovenije vodi generalni direktor, ki vodi tudi Generalni davčni urad, za svoje delo in delo službe pa je odgovoren ministru, pristojnemu za finance.“ A tudi ministrstvo za finance ne dvomi o Simičevem ravnanju: “Davčna uprava Republike Slovenije v času, ko je direktor Ivan Simič, deluje v skladu z zakonodajo, pri čemer je še posebej pomemben njen prispevek k poenostavitvi davčnih postopkov in k prijaznejšemu odnosu do davčnih zavezancev.”