Predsednikov bojkot

Proslave, ki bodo posvečene vrnitvi Primorske k matični domovini, dnevu reformacije, dnevu Rudolfa Maistra ter dnevu samostojnosti in enotnosti, bodo, kot kaže, minile brez najvišjega predstavnika države. Predsednik države Janez Drnovšek se je odločil, da ne želi biti govornik na nobeni od državnih proslav, ki se bodo zvrstile do izteka njegovega mandata. Kot pravi, se je za bojkot odločil, potem ko naj bi se bil predsednik koordinacijskega odbora za proslave Aleksander Zorn, sicer državni sekretar v uradu predsednika vlade Janeza Janše, minule tedne do njega vedel žaljivo. A to je bila najverjetneje le kaplja čez rob.

Proslava

Vse skupaj se je seveda začelo že veliko prej. Drnovšek je že po lanskih odmevnih sporih z vlado napovedal, da ne želi več sodelovati na državnih proslavah. Tudi marca letos, ko mu je predsednik koordinacijskega odbora za proslave Zorn ponudil, da bi bil govornik na proslavi ob dnevu državnosti, je Drnovšek ponudbo zavrnil. A pozneje se je premislil. Vodja njegovega kabineta je s predsednikovo željo seznanila koordinacijski odbor za proslave. Ker pa do proslave ni bilo več daleč, se Zorn s tem ni strinjal. Medtem je bilo že dogovorjeno, da bo govornik na proslavi predsednik vlade Janša, zato je Drnovšku ponudil, da se lahko proslave udeleži le kot gost in ne kot govornik. Zorn bi takrat sicer lahko ponudil tudi bolj spravno rešitev. Navsezadnje sta bila leta 2000 govornika takratni predsednik države Milan Kučan in takratni premier Andrej Bajuk. Tako pa se je Drnovšek odločil, da se, ker ne želi biti le statist na proslavi in ker hkrati ne želi nikogar siliti, da mu dopusti govor, proslave iz protesta ne bo udeležil. Na Drnovškovo odločitev se je usul plaz kritik, predvsem predstavnikov vladajoče koalicije, podprl pa ga je nekdanji predsednik države Milan Kučan in je, ker najvišjemu predstavniku države kljub njegovi želji na proslavi niso pustili govoriti, tudi sam bojkotiral prireditev.

Zgodba bi najverjetneje dokaj hitro izginila iz medijev, če se ne bi odločil Drnovškovega ravnanja javno pokomentirati tudi prvi človek organizacije proslav Aleksander Zorn. Funkcionar iz Janševega kabineta, človek iz kroga Nove revije, izdajatelj Janševih knjig in v 90. letih "kulturni minister" vlade SDS v senci je Drnovškovo ravnanje označil za nezaslišano: „Saj je vendar rekel, da ne. Odgovor je bil tudi nenavaden: 'Si je pač premislil, kaj je pa to takega!?“ Poleg tega po njegovem mnenju za zamenjavo govornika ni bilo ne formalne, kaj šele moralne podlage, saj koordinacijski odbor „ne more vzeti besede kakšnemu predsedniku, da bi jo dal nekomu drugemu, ki si je premislil“. Dejal pa je celo, naj se Drnovšek, nekdanji predsednik totalitarnega režima, medtem ko žali demokratično državo, zamisli, koliko proslav se je udeležil v času totalitarizma.

Le nekaj dni zatem je Zorn Drnovšku poslal pismo, v katerem je zapisal, da so do konca njegovega mandata še največ štiri proslave in da je lahko govornik na njih. Drnovšek je pismo, tako kot Zornove prejšnje pripombe, razumel kot žalitev. Zato je odpovedal sodelovanje na državnih proslavah.

Zorn, tudi sam užaljen, pa je le še bolj zaostril položaj. Novinarjem je predstavil statistiko o tem, kolikokrat je Drnovšek doslej manjkal na državnih proslavah, in povedal, da ne ve, ali si ne bo Drnovšek spet premislil: „Moram povedati - ne da brez ciganke ne gre - a tega tudi ciganka ne bo vedela.“ Predsednika je označil za „posebne vrste človeka, ki je višje poslanstvo našel v pisanju knjig,“ ter dodal, da je bolje, da ne pove še mnenja o njegovih knjigah. V Demokraciji je pozneje še dejal, da mora položaj predsednika „zasedati takšna oseba, ki ne more kar naprej muhasto spreminjati svojega mnenja“. Ker je Zorn funkcionar vlade, se skozi njegova razmišljanja pravzaprav izraža mnenje celotne vlade.

Olika in spodobnost

Ob zapletu se vsekakor postavlja več vprašanj. Najprej, ali se predsednik lahko odloči, da se ne bo udeleževal proslav. Ne glede na to, kaj o tem menijo drugi, je predsednik pri svojih odločitvah avtonomen. Da se je odločil z neudeležbo na proslavah izraziti protest proti ravnanju sedanje vlade, pa ni njegov izum. Predstavniki strank iz sedanje vlade, zlasti SDS, so, dokler so bile te stranke še v opoziciji, redno bojkotirali državne proslave in celo prirejali vzporedne prireditve. Res pa je, da tokrat prvič na takšen način protestira predsednik države, zato je to toliko pomenljivejše. Drugo vprašanje je, ali je spodobno, da predsednika, ne glede na to, kdaj se odloči, da bi na proslavi sodeloval z govorom, zavrnejo. Še pomembnejše vprašanje pa je, ali lahko vladni uslužbenec, ne glede na to, kaj si zasebno misli o predsedniku države, na takšen način komentira njegovo ravnanje.

Sociolog kulture in medijev dr. Jože Vogrinc opozarja, da je med Drnovškovo in Zornovo funkcijo pomembna razlika: "Vedenje Janeza Drnovška kot predsednika države je, ne glede na to, kako se odloči, avtonomno. V skladu z njegovo funkcijo je, da sam odloča, kaj bo počel in česa ne. Ravnanje Aleksandra Zorna pa ni avtonomno. Zorn, ki je vladni uslužbenec, namreč ne opravlja funkcije, v kateri bi lahko sodil o obnašanju predsednika države in komentiral njegove odločitve." Vogrinc tudi meni, da je v ozadju te zgodbe očitna taktika - ne strategija - Janševe vlade, da bi odvrnila pozornost od resnih, dolgotrajnejših težav, kakršna je zgodba o Sovi, in da bi spor v zvezi z državnimi proslavami prikazala kot spor med zagovorniki totalitarizma in demokracije. Nekdanji predsednik Kučan pa je za Radio Hit opozoril, da je izvirni greh celotne zgodbe o proslavah v „nespodobnem, nespoštljivem obnašanju in odnosu“ do institucije predsednika republike: „Ker je državni uradnik, ki načeluje koordinaciji za pripravo državnih proslav, po moji sodbi nespoštljivo in nespodobno urejal oziroma poizkušal urejati razmerje do predsednika republike, in glede na to, da spada med tiste, ki širijo sproščeno vzdušje v Sloveniji, je treba dodati, da bi ob sproščenosti Slovenija potrebovala tudi oliko in spodobnost. Predvsem oliko tistih, ki jim je zaupano, da upravljajo državo.“

Z vladne strani, ki ji Drnovškova odločitev v resnici ustreza, je bilo medtem že slišati, da je Drnovšek z napovedjo bojkota pokazal, da ne mara domovine. Pri takšnih izjavah bi bilo sicer bolje biti malce previden. Na osrednji decembrski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti smo na primer med udeleženci zaman iskali predsednika vlade Janeza Janšo. Medtem ko so slavnostni govornik, predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj, predsednik države Janez Drnovšek, predsednik državnega zbora France Cukjati, predsednik državnega sveta Janez Sušnik, ministri in poslanci sedeli v dvorani, je bil s partnerko na dopustu v Avstraliji.