cenzura medijev / „Avtonomija je le še floskula“

Brez dvoma gre za resen poseg v avtonomijo medijev. Pri STA gre za tipičen primer preventivne cenzure, ko se je nekaj umaknilo iz dostopa javnosti zato, ker je nekdo na podlagi neznanih kriterijih menil, da bo povzetek komentarja problematičen za tistega, v čigar interesu se cenzura izvaja. V osnovi je urednik tisti, ki bi moral v skladu s programsko zasnovo in profesionalnimi standardi vedeti, zakaj so določene vsebine v medij uvrščene, druge pa ne. Če posega po kriterijih, ki niso znani, imamo opravka z mehanizmi discipliniranja medijev, novinarjev in dogodkov. Gre za ustvarjanje kriterijev o tem, kateri dogodki so pomembni in kateri ne, katere osebe lahko nastopajo in katere ne. Pri tem javnost ne ve, zakaj je neki dogodek sploh problematičen. Ni torej jasno, kdaj se je uredniška politika na STA spremenila, kdo jo je spreminjal in s kakšnim razlogom. Pri STA je zadeva dvojno problematična, saj gre za agencijo, ki je v stoodstotni lasti države, kar pomeni, da bi moralo državo še dodatno skrbeti, kaj se dogaja v mediju, nad katerim ima neposreden nadzor. Namesto tega država pristaja na to, da se v mediju počnejo nezakonite stvari. Takšni posegi neposredno napadajo verodostojnost kot primarno vrednoto medija. Medij, ki ni verodostojen, pa na trgu nima vrednosti.