ekonomija / Večna drama političnega absurda

Dobro leto pred državnozborskimi volitvami je zadnji čas za politično-ekonomski razmislek, kako naj desnica obrani in kako levica ponovno osvoji oblast. Janševa vladajoča koalicija stavi na uspešno gospodarstvo, politično zamenjavo elit in prevladujoče krščanske vrednote. Levica bo nasprotno morala predstaviti alternativne ekonomske rešitve, drugačno podjetizacijo socialne države in predvsem prepričevalen skupek postmodernih liberalnih vrednot. V obeh primerih bodo na skeptičnega in racionalnega srednjega volivca najbolje delovali argumenti enih ali drugih. Zdi se, da nam v tem času prav hrvaška predvolilna politična scena ponuja nekaj pomembnih iztočnic.

Politične vzporednice med Hrvaško in Slovenijo so pogosto presenetljive. V teh dneh obe vladi hitita, da bi v očeh volivcev presegli videz petnajstletne opravilne nesposobnosti in hkrati povzdigovali diplomatsko sposobnost Sanaderja in Janše. Toda pravi paradoks tiči drugje. Očitno nam Hrvaška leta 2007 ponuja najverjetnejšo podobo volilne Slovenije leta 2008. Novo hrvaško vlado lahko čez nekaj mesecev oblikujeta samo dva politika, Ivo Sanader in Zoran Milanović. V Sloveniji bosta najverjetneje naslednjo leto v enakem položaju Janez Janša in Borut Pahor. Sanaderjeva HDZ se lahko pohvali z dobrimi ekonomskimi rezultati in relativno solidno socialno podobo hrvaške družbe, toda vseeno so politične delnice levičarske SDP nenavadno visoko. Številni analitiki so ob zadnji nenavadno ostri družbeni kritiki hrvaških razmer, ki so jih izrekli hrvaški škofje, že napovedali relativno zmago levice. Bog in cerkev že vesta, zakaj! Tudi Pahorjevi SD politične lestvice že slabo leto dni napovedujejo vodilno politično vlogo, Pahor pa kraljuje na čelu najbolj priljubljenih političnih osebnosti. Pahor in SD sta očitno postala katalizator vsega tistega nezadovoljstva in upanja, ki postopoma vedno bolj združuje nasprotnike sedanje vladne razvojne usmeritve.

Pred dvema letoma je Sanader povabil v svoj kabinet enega od najuglednejših hrvaških ekonomistov liberalne provinience, da bi postal predsednik njegovega Urada za strateški razvoj. Ugledni ekonomist je kasneje sodelovanje odklonil, hrvaška vlada je do danes ostala brez glavnega ekonomista. Podobno je Janša razmeroma hitro končal romanco z Damijanovo skupino ekonomistov in na koncu je tudi njegova vlada ostala brez glavnega ekonomista. V obeh primerih imata oba premiera težave z globalno ekonomsko filozofijo razvoja in uravnoteženjem svojih ekonomskih politik. Najhujše pa je, da odsotnost ekonomskih avtoritet spodbija kredibilnost ekonomskih politik in da jima primanjkuje operativnih menedžerskih skupin sposobnih državnih uradnikov, ki bi bile sposobne izpeljati želene in ambiciozne državne projekte.

Na drugi strani je voditelj SDP Zoran Milovanović v nasprotju s pokojnim Račanom odklonil, da bi vodil novo vlado, če bi levica zmagala na jesenskih volitvah. Njihov premier naj bi bil ugledni profesor in popularni minister stare Račanove vlade Ljubo Jurčić. To je nenavadna politična poteza, ki nima veliko vzporednic. Sanader in Milanović sta se sicer zavzela, da morajo vlado sestavljati izkušeni in učinkoviti ministri. To so kompetentni in ugledni ljudje, z jasnimi političnimi vizijami in močnim javnim ugledom, vendar pa niso nujno tudi profesionalni politiki, ki pripadajo vodilnim strankam. Očitno oba stavita na kompetentno vladno ekipo in manj na izključevalne politične kadrovske kriterije. Na slovenski strani so reči bolj zapletene. Koalicijske vlade so običajno veliko bolj podprte s političnimi in manj s strokovnimi kriteriji. Prav tako ni nikakršnih znamenj, da bi samovšečni Pahor dopustil možnost, da bi svojo levosredinsko vlado vodil nekakšen ekonomski strokovnjak. Toda morda bo glede na morebitne pozitivne hrvaške izkušnje spet presenetil in ponudil vodilno mesto predsednika vlade evropskemu komisarju Potočniku. Pahor pa bi v domala sanjski navezi prevzel vlogo zunanjega ministra in osrednjega koalicijskega koordinatorja. V tem primeru bi lahko stavili pri sestavi vlade predvsem na strokovne in manj na politične kriterije. Zgodba bi se seveda obrnila, tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji, če bi vladi sestavili na temelju velike koalicije obeh osrednjih strank. V tem primeru bo delitev vladnih pristojnosti izrazito politična in ne strokovna.

Obstaja še ena pomembna vzporednica. Milanović je obljubil, da bo SDP že pred volitvami oblikovala tim kandidatov za vsa pomembna mesta v novi vladi. Gre za vlado v senci, ki bi oblikovala alternativni volilni program in nakazovala čim bolj konkretne alternativne rešitve in na koncu na političnem trgu promovirala prave ljudi. Napoved nekakšne senčne vlade je za letošnjo politično jesen napovedal tudi Pahor, ki se med drugim rad zgleduje pri podobnih zmagovitih izkušnjah Blairovih laburistov v Veliki Britaniji sredi devetdesetih, pred časom pa so po tej strategiji uspešno posegli tudi avstrijski socialisti. Za nameček ima Pahor v lastnih vrstah dober primer slabe zgodbe, ki jo lahko pripoveduje bivši premier Tone Rop. Po volilnem porazu se je večina tedanje Ropove vlade preselila v parlamentarne klopi in LDS je napovedala trdo opozicijsko držo in nekakšno vlado v senci. To bi bila odlična priložnost za premagovanje povolilnega stresa in politično vrnitev odpisanih. Toda ideja je zamrla, LDS se je zadušil v frakcijskih bojih in razcepu stranke, Janševa administracija pa je zmagoslavno požela začetni reformni veter. Pahor ima novo priložnost, da tokrat z resnim projektom vlade v senci tlakuje pot k politični zmagi. Slovenija lahko iz te konkurenčne bitke vladnih alternativ in različnih argumentov samo pridobiva.

Politična tehnologija je na koncu vedno preprosta igra interesov. Zanimivejša bo vsebina. Politika na obeh straneh državnih meja ponuja enake dileme. Desna formula liberalne ekonomike in avtoritarne politične kulture se križa z levimi dilemami tržnega reformiranja socialne države. Kdor bo bolje rešil zapleten rebus liberalne socialne države in postmoderne afirmacije svobode in človekovih pravic, bo dejanski politično-ekonomski zmagovalec prihodnosti. Volilni rezultati bodo pri tem postranskega pomena. Kot epizoda v večni drami političnega absurda.