metadogovor / Propadli šov Janeza Janše

Če je bilo haaško sodišče v Sloveniji nekoč poznano zgolj po Slobodanu Miloševiću in njegovi druščini, pa se je v zadnjih tednih zgodil premik. Slovenija se je začela zanimati za meddržavno sodišče v Haagu, ki seveda ni tisto, ki tehta krivdo vojnih zločincev z območja nekdanje Jugoslavije. Meddržavno sodišče v Haagu je nastalo že leta 1946 na podlagi ustanovne listine ZN in je v svoji zgodovini razsojalo o mnogih meddržavnih sporih, recimo o ozemeljski in morski meji med Nikaragvo in Kolumbijo ali pa o incidentu med Pakistanom in Indijo, ko so Indijci leta 1999 sestrelili pakistansko letalo. V Haagu se je nedavno zagovarjala tudi Srbija, ki jo je Bosna in Hercegovina tožila zaradi vojne in presenetljivo iz procesa prišla kot zmagovalka. Mimogrede, Srbija, pravzaprav Jugoslavija, je v Haagu en proces že izgubila, ko je tožila Nato zaradi njegovih akcij med vojno v času krize na Kosovu ...

Slovenija se je na Haag spomnila iz čisto drugačnega razloga. V iskanju najboljše rešitve o meddržavnem sporu s Hrvaško, na poti od bilateralnega sporazuma k ad hoc arbitraži, v ponujanju sodišča OECD, pa sodišča za pomorsko pravo v Hambrugu, sta se o Haagu začele resneje pogovarjati in dogovarjati Janez Janša in Ivo Sanader. V nedeljo se je na Bledu, ko sta se med drugim strateškim forumom sestala predsednika sosednjih držav, zdelo, da sta se Hrvaška in Slovenija dogovorili, da bo Haag rešil njun spor o meji, tisti na morju, verjetno pa tudi tisti, ki od Dragonje teče tja do Mure in še malo naprej. Dan potem je blišč predsedniških nasmehov izginil, konsenzualna rešitev o meji med državama se je, vsaj tako se zdi danes, umaknila v nedoločljivo prihodnost. Kaj se je torej dogajalo na Bledu in zakaj je naslednje dni prišlo do preobrata?

Neformalno in načelno

Če pogledamo realno, se na Bledu praktično ni zgodilo nič posebnega. Sestanek dveh voditeljev vlad, idilično ozadje Blejskega jezera in truma novinarjev, ki so pričakovali velik diplomatskih preboj, dobili pa zgolj sprehod predsedniških manekenk in načelen dogovor.

"Po teh pogovorih - ne samo današnjih - ampak vseh dosedanjih v letošnjem letu, lahko rečemo, da na tej ravni obstaja, za zdaj še neformalno, načelno soglasje, da nerešena vprašanja v zvezi z mejo med državama predamo mednarodnemu sodišču v Haagu. Ostala nerešena vprašanja, ki obstajajo, bomo še naprej skušali reševati na bilateralni ravni," je na tiskovni konferenci dejal Janša, Sanader pa ga je dopolnil, da sta Hrvaška in Slovenija prijateljski državi, prijateljska naroda in da bo na sodišču sprejeta odločitev za obe državi obvezujoča. Neformalno in načelno soglasje seveda ne pomeni nič obvezujočega. Državi bosta najprej ustanovili dve mešani ekspertni komisiji, ena bo usklajevala mejo in sporne točke, druga pa bo pripravljala okvir sporazuma o nastopu na meddržavnem sodišču v Haagu. Okvirni sporazum o izhodiščih za pot v Haag bosta potem uskladili še vladi in na koncu še poslanci obeh držav. Daleč od rešitve so ostala tudi druga vprašanja. O njih se premiera (recimo o LB ali pa o ekološki ribolovni coni) na Bledu nista resneje pogovarjala, drži pa, da se je nekaj dni kasneje s hrvaškim ministrskim kolegom Brankom Vukelićem sestal slovenski minister za gospodarstvo Andrej Vizjak in z njim razpravljal o Nuklearni elektrarni Krško. Nedeljski preboj na Bledu se je morda zdel spektakularen, a že v izhodišču je bil zgolj načelen.

Stvari so se pravzaprav začele zapletati že dan pozneje. Hrvaški premier s svojimi stranki vsaj za zdaj, morda malo nepričakovano, ni imel nobenih težav. Za načela, o katerih se je dogovoril z Janšo, je dobil popolno strankarsko podporo. "Še enkrat bi rad povedal. Na Hrvaškem smo res v volilnem letu, volitve so pred vrati, stranke pa kažejo visoko stopnjo politične odgovornosti," je dan po blejskem dogovoru in neposredno po uspešnem sestanku s predstavniki hrvaških strank v Zagrebu novinarjem pojasnjeval hrvaški premier.

Janša je imel na drugi strani večji problem. Najprej je sestanek s predstavniki slovenskih strank trajal bistveno dlje kot tisti na Hrvaškem, takoj po sestanku, še posebej pa v naslednjih dneh, pa je postalo jasno, da blejski načelni dogovor med parlamentarnimi strankami nima niti večinskega, kaj šele, kot recimo na Hrvaškem, popolnega soglasja. Tudi zato je bil slovenski premier pri pojasnjevanju podrobnosti dogovora s Hrvaško na intervjuju za TV Slovenija negotov, med drugim pa je celo dejal, da morda kaže hrvaška "enotnost vendarle na neko višjo stopnjo zrelosti hrvaške politike, ki bi jo lahko nekateri v Sloveniji podrobneje preučili". Iz ust slovenskih politikov, še posebej premierov, zelo redko slišimo besede o tem, da so hrvaški politiki bolj zreli od slovenskih.

Pravična pravičnost

Že takoj na začetku so Janši najbolj ostro nasprotovali pri Jelinčičevi SNS. Pričakovano in v slogu so napovedali izredno sejo parlamenta. Proti dogovoru so bili tudi pri LDS. Po njihovem mnenju Janša ni dobil mandata, da se s Sanaderjem dogovori o reševanju meje, in - ta pripomba Katarina Kresal je bolj tehtna - ponujena rešitev je vsaj vprašljiva, ker Slovenija nima ekspertize o sodni praksi in delovanju sodišča v Haagu (Dimitrij Rupel je tezo o pomanjkanju ekspertiz sicer zavrnil). Zadržani so bili tudi pri Desusu, pa neformalno poslanci društva Zares. Pavel Gantar je recimo na svoj osebni blog zapisal, da meni, "da je problem 'nerešljiv' in da se z njim da dobro živeti - le da Janez Janša tega ne ve, odslej bo zaradi 'poti v Haag' živel pač malo slabše". Proti so bili tudi pri koalicijski SLS, stranki, ki ima v parlamentu že nekaj časa vloženo posebno resolucijo o meji. Slovenija bi si morala pač vzeti "dodaten čas pri soodločanju, če in kateri mednarodni instrument oziroma obliko pomoči tretjega bomo izbrali". Po mnenju Janeza Podobnika SLS ni najbolj naklonjena reševanju težav v Haagu, zavračanje njegovega brata Marjana pa je seveda še radikalnejše.

Kaj je pravzaprav problem? Še najbolj eksplicitno je o njem govoril Patrik Vlačič, svetovalec Boruta Pahorja in strokovnjak za mednarodno pravo. Haag je za SD spremenljiv samo v primeru, če bi sodišče presojalo po načelu zunanje pravičnosti, če bi svojo presojo tehtalo ne samo z vidika mednarodnopravnih določb, pač pa tudi in predvsem s "pravičnejših", širših stališč. Recimo s stališča zgodovinske ureditve, geografske prikrajšanosti, socialne dediščine, ustavnopravne okoliščine in podobno. "Vsak spor, reševanje spora pred sodiščem, je rizik, če pa gremo brez tega načela, je po naši oceni rizik prevelik," je Vlačič dejal na Odmevih.

A pri načelu te posebne, zunanje pravičnosti se pojavita dva problema. Prvič, če bo sodišče primarno odločalo po teh pravilih, se morata to vnaprej dogovoriti obe strani. In drugič, sodišče v Haagu takšnega načina reševanja sporov za zdaj še ni uporabilo nikoli. Uporabila ga je kakšna arbitraža ali pa drugo mednarodno sodišče, ki pa v mednarodnih odnosih nima takšne teže kot tisto v Haagu. Težko je verjeti, da bodo Hrvatje privolili zgolj v načelo, ki se na tem sodišču še ni uporabilo, ki primarno ne bi upoštevalo samo določb mednarodnega prava, ampak bi gledalo širše in se ne bi, kakor pravi Marko Pavliha, "oklepalo prava kot vinjeni plota", in ki naj bi v izhodiščni poziciji dajalo prednost drugi strani, Slovencem. Sicer velja, da bo sodišče v vsakem primeru moralo upoštevati interese obeh in ne samo enega soseda in da bo moralo razsojati pravično, a strah pred strogo, legalistično obravnavo mednarodnega prava, ki ga širijo opozicija in nekatere koalicijske stranke, kaže še ne nekaj drugega. Morda pa je slovenska politika v letih napornega prijateljstva s Hrvaško nacionalistični balon pričakovanja javnosti o pravični južni meji tako napihnila, da lahko pred konzervativnim mednarodnim sodiščem poči kar sam od sebe.

Poleg velikega zgodovinskega dogovora, ki je postal vprašljiv, še preden je bil resno zapisan na papir, je blejski šov dveh prijateljev nenavaden še z nekega drugega stališča. Čez nekaj mesecev so na Hrvaškem volitve. In že zato ima dogovor med premieroma predvolilni pomen. Tone Rop je celo izjavil, da je možno, "da poskuša Janša na tak način vrniti nekatere usluge svojemu kolegu v Zagrebu, ki je tik pred volitvami". S samim dejstvom, da gre za predvolilni manever, ni nič narobe. Malo bolj zoprno je, da je dogovor brez prave vsebine. Državi sta se prvič dogovorili, kdo naj bi bila tista tretja oseba, ki naj bi narisala najpravičnejšo mejo med Hrvaško in Slovenijo, a v praksi je zelo malo možnosti, da bo do hrvaških volitev opravljen in med vladami usklajen načrt poti v Haag. Še manj, da bo ta potrjen v obeh parlamentih. Čez nekaj mesecev bodo politična razmerja na Hrvaškem drugačna. Morda bo imel blejski dogovor nekakšno politično težo, ker pa je nedoločen in ni bil podpisan, pa sam po sebi ne bo pomenil ničesar. Če bi si Janša in Sanader želela rešiti medsebojna vprašanja, bi se lahko o ustanovitvi ekspertnih skupinah mednarodnih pravnikov dogovorila že zdavnaj, recimo na Brionih, ali pa vsak na Hotizi, ne pa nekaj mesecev pred volitvami na Hrvaškem.

Janez Janša in Ivo Sanader sta na Bledu stopila korak naprej, a ta je tako majhen, da mu bolj od pridevnika zgodovinski pristoji pridevnik piarovski, primeren tako za EU kot za hrvaške in slovenske volivce. In ta posel, to je vseeno treba priznati, oba premiera odlično obvladata.