Upor slovenskih novinarjev

V sredo je bila objavljena peticija proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje v Sloveniji, pod katero se je, še preden je prišla v javnost, podpisalo 438 slovenskih novinark in novinarjev. Podpise sta zbrala novinar Večera Blaž Zgaga in novinar Radia Slovenija Matej Šurc, ki sta nato peticijo razposlala več kot 320 tujim naslovnikom, med drugim tudi voditeljem držav članic EU, mednarodnim organizacijam in številnim tujim medijem. Zbiranje podpisov še vedno poteka, nadaljujeta pa ga novinarsko društvo in sindikat.

Podatek, da je peticijo proti cenzuri in pritiskom, še preden je bila javno objavljena, podpisalo 438 novinarjev, je gotovo impresiven. Gre namreč za približno četrtino vseh novinarjev, ki po ocenah poznavalcev delujejo v Sloveniji. Poleg tega se doslej še ni zgodilo, da bi toliko slovenskih novinarjev stopilo skupaj zaradi skupne pobude. Peticijo so obenem podpisali tudi novinarji iz kar najširšega spektra slovenskih medijev, od osrednjih do lokalnih in specializiranih. V slovenskem medijskem prostoru je torej res nekaj narobe.

Pomembno se zdi tudi, da so peticijo poleg novinarjev, ki niso občutili pritiskov, ki pišejo za tuje medije in ki so zaradi nevzdržnih pritiskov zapustili novinarski poklic, se upokojili ali si poiskali službo v drugih medijih, množično podpisali tudi novinarji, zaposleni v medijskih hišah, ki jih je v zadnjih letih najbolj prizadel proces „uravnoteževanja“. Torej tisti, ki so pritiske občutili na lastni koži - novinarji Dela, Televizije Slovenija, Radia Slovenija, Slovenske tiskovne agencije (STA), Večera in Primorskih novic. Marsikateri od teh novinarjev je sicer dobro premislil, ali bi se izpostavil s podpisom pod peticijo ali ne. A glede na to, koliko podpisov so prispevali, jim je, kot kaže, vsega skupaj dovolj. Ne glede na posledice.

Zakaj ne glede na posledice? Zato ker je „uravnoteževanje“ mnogim novinarjem onemogočilo delo. Ravno v torek sta minili dve leti od referenduma, na katerem je volja ljudstva omogočila sprejetje novega zakona o RTV Slovenija. Po tisti nedelji, ki naj bi prinesla „nižjo naročnino“ in „boljši program“, se je zgodilo bistveno več, kot je bilo napovedano. Politika je dobila večji vpliv na imenovanje vodstvenih kadrov na nacionalki, zamenjano je bilo celotno upravno in uredniško vodstvo. Posledice: nekateri voditelji niso smeli več pred mikrofon, nekateri novinarji niso mogli več poročati o "svojih" temah, o nekaterih temah se ne poroča, uredništvo informativnega programa TV Slovenija je zapustil pomemben del dotedanjih novinarjev. Država je pokadrovala tudi na nekaterih drugih velikih medijih. Brez težav je zamenjala vodstvo Slovenske tiskovne agencije, ki jo zdaj vodi Alenka Paulin, ki je na položaj prišla naravnost iz kabineta predsednika vlade. Posledice: STA o nekaterih temah ne poroča, o nekaterih temah, ki so zoprne za aktualno oblast, pa poroča šele takrat, ko se ta odzove nanje. Zasebni mediji so bili nekoliko težji zalogaj. "Uravnoteženje" Dela je bilo povezano z "zavzetjem" Mercatorja, po lastniških menjavah pa so večino v Delovem nadzornem svetu dobile osebe, povezane z oblastjo, zamenjana je bila uprava in praktično vsi uredniki. Posledice: za nekatere novinarje čez noč ni bilo dela, Delo je zapustilo veliko najbolj prepoznavnih novinarjev, dopisniki iz tujine, ki so kritično poročali o zunanjepolitičnih potezah vlade, so bili zamenjani, čeprav so se medtem še enkrat zamenjali nadzorniki in odgovorni urednik, pa Delo o nekaterih zoprnih temah še danes ne poroča. Tudi Večer, na katerega ima vlada prav tako posredni vpliv, je v zadnjih dveh letih prenovil organe upravljanja, zamenjali so odgovorno urednico in nekatere druge urednike. Posledice: o nekaterih za oblast zoprnih temah se ne poroča, novinarji pa vse spremenjene in neobjavljene članke zbirajo v posebnem bunkerju. Tudi Primorske novice so bile disciplinirane s pomočjo lastnikov podjetja, v katerih ima vpliv država. Posledice: v dobrem letu dni je časopis zamenjal tri direktorje, danes čaka na četrtega odgovornega urednika, novinarji pa opozarjajo na vse več posegov v avtonomijo uredništva. In tisti mediji, ki jih ni bilo mogoče kontrolirati s kadrovskimi menjavami? Mladini in Dnevniku so recimo nekatera podjetja, v katerih ima vpliv država, odrekla oglase in s tem pomemben vir dohodka.

Kaj torej piše v novinarski peticiji? Novinarke in novinarji predsednika vlade Janeza Janšo obtožujejo omejevanja medijske svobode. Janša namreč vodi politiko, ki je pred volitvami leta 2004 napovedovala obračun z „neuravnoteženimi“ mediji in ki je po volitvah, kot piše v peticiji, po eni strani pripeljala do trgovanja z državnimi deleži v večjih slovenskih podjetjih, kar je omogočilo „zamenjavo večine predsednikov uprav, članov nadzornih svetov in urednikov“ v osrednjih medijih. Po drugi strani pa je omogočila sprejetje zakona o RTV Slovenija, „ki je v praksi okrepil nadzor vladajočih struktur nad javnim radiem in televizijo“. Peticija opozarja tudi, da ima cenzura v slovenskih medijih več pojavnih oblik - novinarski članki se recimo spreminjajo brez soglasja avtorjev, ne objavljajo se naročeni prispevki, omejuje se poročanje o nekaterih politično občutljivih temah in prepoveduje dostop do določenih medijev vladi nevšečnim mnenjskim voditeljem. In ne samo to: novinarjem odpovedujejo delovna razmerja, jih degradirajo, jim odvzemajo delovna področja, jih premeščajo, diskriminirajo in šikanirajo. Zato se novinarji v peticiji sprašujejo: „Kakšno bo sporočilo državljanom EU, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumnevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode?“

Eden od pobudnikov peticije, Blaž Zgaga, ki je na lastni koži občutil prepoved poročanja o aferi Sova, je pred tedni na številne tuje naslovnike sicer naslovil že osebni protest proti dogajanju v slovenski medijski krajini. Deležen je bil precejšnje pozornosti, med drugim pa sta se nanj odzvala tudi Mednarodni inštitut za tisk (IPI) in njegova podružnica Jugovzhodna evropska medijska organizacija (SEEMO), ki sta izrazila „vedno večjo zaskrbljenost glede možnih političnih pritiskov na slovenske medije“. Je torej peticija nekakšno obsežnejše nadaljevanje njegovega osebnega protesta? „Ne bi mogel reči, da gre za nadaljevanje mojega protesta, saj je bilo to napisano v mojem lastnem imenu, medtem ko gre tu za veliko obsežnejši protest, ki ga je pred javno objavo peticije podpisalo 438 novinarjev, kar je toliko, kot če bi jo v Nemčiji protestiralo 16.000 novinarjev,“ pravi Zgaga, ki zdaj upa, da bodo slovenske novinarje podprli njihovi tuji kolegi in da se bodo zganile tudi mednarodne organizacije, katerih naloga je varovanje demokracije in človekovih pravic. Drugi pobudnik peticije Matej Šurc medtem pravi, da je postal aktivist zaradi solidarnosti: „Ni mi vseeno, kaj se dogaja, in očitno tudi mnogim kolegom ne. Novinarji so namreč peticijo vzeli zelo resno. Želel pa bi dodati, da spoštujem tudi tiste novinarje, ki peticije niso želeli podpisati, in da se opravičujem tistim, ki zanjo sploh niso vedeli.“

Med podpisniki peticije so sicer številna znana in manj znana novinarska imena, med njimi najdemo tudi starosto slovenskih novinarjev Jurija Gustinčiča. Karikaturist in komentator Franco Juri recimo pravi, da je peticijo podpisal iz solidarnosti do kolegov, ki omejevanje novinarske avtonomije in svobode v naši državi doživljajo tako rekoč iz dneva v dan: „Gre za pomembno poglavje demokracije in človekovih pravic, dejstvo, da smo del 'nove Evrope' (vzhodne) pa ne mora opravičiti takega stanja. Delno sem tudi sam začutil meje, ki jih postavlja oblast, še posebej sedanja, desna. Čas je, da novinarji povedo jasno in glasno, kaj se dogaja in kdo je najbolj odgovoren za kratenje svobode.“ Nekdanja direktorica Primorskih novic Barbara Verdnik, ki je bila s položaja nekrivdno razrešena, ker ni želela nastaviti odgovornega urednika po volji lastnikov, pa pravi, da ji je kolegica, ki je pred dnevi odstopila z enega od uredniških mest na Primorskih novic in ima za seboj že 30 let delovne dobe, dejala, da tako grozljivega položaja za novinarje in medije v svoji karieri ne pomni. „Na tako stanje in prevzem medijev zaradi političnih in ekonomskih interesov tudi sama opozarjam že leto dni, zato sem podpisala več kot resnično vsebino peticije. Glede na sprenevedanje ministrstva za kulturo in njegovih sodelavcev, pa bo potrebno za spremembo razmer, in to ne samo v medijih, še veliko več aktivnosti.“ Edini medij, ki je peticiji doslej javno odrekel podporo, je tednik Mag.

Urad predsednika vlade peticije doslej še ni komentiral. Oglasilo se je le ministrstvo za kulturo, kjer so po pričakovanjih zanikali, da bi imela vlada kakršen koli vpliv na medije. Pravijo tudi, da v primeru, ko odgovorni urednik oceni, da določen izdelek ni primeren za objavo, za to pač ni mogoče kriviti vlade ali njenega predsednika. Oglasil pa se je tudi predsednik države Janez Drnovšek, ki je izpostavil, da je tudi sam že večkrat opozoril, da kakršnokoli omejevanje svobode izražanja in poseganja v avtonomnost dela novinarjev pomeni poseganje v temeljna načela demokracije.

In kakšni so prvi odzivi iz tujine? Čeprav bo večina naslovnikov pismo prejela šele v teh dneh, saj je bilo razposlano z navadno pošto, so o peticiji doslej že poročali nekatere agencije in mediji, med njimi tudi dunajski časnik Der Standard. Odzvala pa se je tudi Evropska zveza novinarjev, ki predstavlja okoli 280.000 novinarjev iz več kot 30 evropskih držav. Njen generalni sekretar Aidan White, ki dobro pozna razmere v Sloveniji, je med drugim povedal, da so zgroženi, da slovenske oblasti po mesecih protestov in pozivov slovenskih in mednarodnih medijskih organizacij še vedno nadaljujejo s pritiski na novinarje, kar meji že na grotesko.