Tragedija skupnega

Mesec dni po katastrofalnih poplavah sredi septembra je prvi val pomoči in solidarnostnega reševanja za nami. Začenja se nov krog. Sanacijo vse bolj nadomeščajo kompleksnejši mehanizmi pomoči in celovitega obvladovanja tveganja, ki ga zaznamujejo nevarni naravni dogodki in nepričakovane nesreče. Ekonomija ima pri tem nekaj vzvodov in ponuja nekatere rešitve, ki smo jih doslej premalo upoštevali.

Z ekološkega vidika zgodba ni posebno prijetna. Podnebne spremembe in zvišanje povprečne temperature povečujejo verjetnost ekstremnih vremenskih dogodkov in naravnih nesreč, kot so poplave, suše, viharji in plazovi. Ker se bo v prihodnjih desetletjih temperatura v Evropi dvignila vsaj za 2 stopnji Celzija, bodo za slabo petino narasle padavine, poplavni cikli pa bodo postali stalnica. Zadnjih deset let so katastrofalne poplave prizadele četrtino svetovnega prebivalstva. Globalno segrevanje in lokalni vplivi spreminjajo naravne razmere in način življenja ljudi. Temu se je preprosto treba prilagoditi. Ne zgolj z odpravo škode in obnovo po naravnih nesrečah, temveč s celovitim preventivnim ukrepanjem in obvladovanjem tveganja.

Slovenija velja za eno bolj vodnatih dežel EU. Tudi kakovost njenih voda, ki pomenijo novo strateško surovino XXI. stoletja, je razmeroma visoka. Gospodarjenje z vodami je torej lahko njena dobra poslovna priložnost. Hkrati pa ima izjemno problematično hidrografsko mrežo nižinskih povirij rek in hudourniških vodotokov. Razgiban relief z različnimi nevarnostmi, od poplav do plazov, ogroža kar 40 odstotkov ozemlja Slovenije. Poplavno ogroženih je 15 odstotkov ozemlja, za zelo ogroženo velja tretjina tega ozemlja, na njej pa živi četrtina prebivalstva. Razpršena gradnja, kaotičnost slovenskega urbanizma in že desetletja slabo načrtovanje izrabe prostora takšne naravne razmere samo še dodatno poslabšujejo. Zato sta pri nas obvladovanje naravnih nesreč in način življenja povezana z velikim sistemskim tveganjem. Prav zaradi tega sta nujna sistematična obravnava in celovito ukrepanje vseh deležnikov, države, podjetij in posameznikov. In tukaj se reči vedno znova zapletejo.

Država že nekaj desetletij nastopa v vlogi dežurnega gasilca, rešuje ljudi in premoženje, ko doživimo naravne nesreče. Večina razprav glede odzivov na naravne katastrofe je zato usmerjena predvsem na vladne programe pomoči in ukrepe po nesrečah. Toda bistvena naloga države so preventivni ukrepi, dobro načrtovanje in vzdrževanje prostora. Manjkajo nam dolgoročne sistemske rešitve pri gradnji varstvenih sistemov pred naravnimi nesrečami v obliki naravne ekoremediacije, pa tudi drugačne gradnje infrastrukture in stavbne pozidave na ogroženih območjih. Slovenija je formalno sprejela evropsko vodno direktivo, toda vodarska strategija se je izgubila v sektorsko razdrobljenih državnih institucijah. Predvsem pa papirnati tigri ne morejo nadomestiti praktičnih ukrepov na terenu. Slovenija potrebuje troje: centralizirano strokovno institucijo za upravljanje tveganja, poseben državni sklad za odpravo škode in sistematične preventive ukrepe zaradi podnebnih sprememb.

Razvite države, tudi Slovenija, bi morale za odpravo potencialne in dejanske škode zaradi podnebnih sprememb porabiti 1,5 odstotka BDP. To je globalni okvir sredstev za kompleksno varovanje pred naravnimi nesrečami in za zagotavljanje ekološkega ravnotežja. Viri zanj bi morali biti avtonomni, od ekoloških taks do vodnih prispevkov, proračunskih in evropskih projektnih sredstev. Slovenija bi morala na leto samo za kakovostno vzdrževanje vodotokov in saniranje plazov nameniti od 15 do 20 milijonov evrov. To pa znaša slabo desetino ocenjene škode zaradi letošnjih poplav, kakršne so ponovljive znotraj desetletnega cikla. Račun je torej preprost in zgovoren. Kaže pa, da je potreben popoln zasuk v dosedanjem ravnanju države.

Na podjetniški ravni reči prav tako niso dobre. Slovenska podjetja slabo obvladujejo nefinančno tveganje in nimajo izdelanih strategij, postopkov in ukrepov, kaj storiti ob naravnih nesrečah in poslovnih katastrofah. Sedanji vladni programi pomoči veljajo zgolj za sanacijo podjetniške škode po naravni nesreči. Toda pomoč ne more biti nadomestilo za zavarovanje in profesionalno upravljanje tveganja, ki ga ponuja zavarovalniški trg. Rešitev so obvezna zavarovanja na poplavnih območjih in višje premije, ki vplivajo na poslovne odločitve podjetij glede tehničnih rešitev na lokacijah, ki so že pozidane, in alternativnih gradenj drugod. Tudi zavarovalnice imajo tukaj veliko možnosti. Ne gre zgolj za širitev kritja tveganja in višino premij, temveč za aktivno spodbujanje države, lokalnih skupnosti in podjetij, da pripravijo preventivne ukrepe za zmanjšanje tveganja.

Na koncu vedno stoji posameznik s svojo odgovornostjo glede obvladovanja tveganja naravnih nesreč. Posamezniki morajo dobiti aktivno vlogo pri odločanju, od lokalnih prostorskih planov do zasebnih zavarovanj. Solidarnost, dobrodelnost in sočutje ob nesrečah so del prepotrebnega socialnega kapitala, toda potrebujemo individualizacijo odgovornosti do tveganj naravnih nesreč in sonaravnega razvoja. Toda za večino ljudi zavarovanje ni nekaj samoumevnega. Ekonomska psihologija uči, da navadno sprejemamo velika tveganja, sistematično podcenjujemo možnost nesreč in se radi izogibamo stroškom zavarovalnih premij. Težava pa ni zgolj psihološka in ekonomska, temveč predvsem socialna. Visoka premija na ogroženih območjih, na primer od 3000 do 5000 evrov, je preprosto previsoka za večino socialno šibkih prebivalcev. Zato je zaradi "tragedije skupnega" nujno sodelovanje. Država lahko prispeva davčne olajšave, lokalne skupnosti izravnalne sklade za subvencioniranje premij, zavarovalnice pa učinkovite zavarovalne produkte.

Učna ura zadnjih poplav je bila dovolj jasna. Nujni so drugačno ravnanje vseh deležnikov in sistemske spremembe, ki stavijo na preventivne ukrepe in ekonomske vzvode upravljanja tveganja. Potrebujemo drugačno politiko in kulturo sobivanja s podnebnimi spremembami in z naravnimi nesrečami. Če bomo šli mimo naravnih sistemov in njihovih zakonitosti, bomo izgubljali bitke. Če ne bomo sodelovali, bomo izgubili vojno za svoje ekonomsko in socialno preživetje.