Janševo nihalo ali zbogom, svoboda po slovensko

Leto 2007 ne bo ostalo v spominu po demokratičnih dosežkih medijev. V ZDA je Zvezna komisija za komunikacije (FCC) sredi decembra odpravila 32-letno prepoved hkratnega lastništva časopisov in radijskih ter televizijskih postaj, ki je lastnikom lokalnega časopisa onemogočala imeti v lasti tudi radijske ali televizijske postaje na "istem trgu". Komisija je prepoved prvič odpravila že pred štirimi leti, a takrat je kongres na pritisk javnosti nova pravila zavrnil. Ali bo javnosti to uspelo tudi letos? Če ne, je ogrožen obstoj številnih - najbrž kar blizu tisoč - dnevnikov.

Potem ko se je leta 2004 pariški Figaro zaradi kroničnih finančnih težav znašel v lasti vojaškega industrialca Sergea Dassaulta, ki največ orožja seveda proda francoski vladi, je podobna usoda letos doletela še več drugih časopisov, ki imajo zaradi poslovnih interesov lastnikov za dobre odnose z vlado precej več "razumevanja" za vladne težave, kot je zdravo za demokracijo.

Evropsko združenje novinarjev AEJ je novembra lani objavilo študijo Goodbye to Freedom?, ki predstavlja dokaze o omejevanju avtonomije medijev z zakonskimi omejitvami, z bolj ali manj prikritimi političnimi in ekonomskimi pritiski ter celo z grožnjami in umori novinarjev v več evropskih državah od Turčije do Velike Britanije. Evropska komisija se sicer še vedno rada dobrika novinarjem, a nacionalni politiki v Evropski uniji jih raje postavljajo na zatožno klop. V Franciji s poskusom, da bi novinarje z zakonom prisilili k razkrivanju svojih virov sodišču. Preden je predsednik britanske vlade Blair odstopil, je zlil srd na novinarje in medije, ker naj bi bili "podivjane zveri, ki trgajo ljudi in njihov ugled na koščke". Podobno sta se na novinarje spravila predsednika češke in slovaške vlade. In nato še slovenski premier, ki jih je v najbrž enem najdaljših napadov na novinarje v zgodovini parlamentarizma obsodil paktiranja z opozicijskimi strankami in skoraj veleizdaje, ker so znamenito peticijo zoper politične pritiske na medije, ki jih je najbolj prepričljivo potrdil prav Janšev nastop v parlamentu, razposlali na naslove po vsej Evropi.

So obtožbe in napadi politikov na novinarje upravičeni?

Slovenski poligon

Če izvzamemo umore novinarjev, je mala Slovenija zadnja leta videti kot poligon za preskušanje najrazličnejših ukrepov za discipliniranje medijev, čemur se je nekaj časa evfemistično reklo uravnoteženje medijev, pa vendar Slovenije v poročilu združenja AEJ sploh ne najdemo. Zagovorniki uravnoteženja bodo s tem gotovo dobili nov dokaz, da je položaj medijev v Sloveniji boljši kot v večini evropskih držav. A razlog za odsotnost Slovenije je morda banalnejši: ni bilo novinarja, ki bi se lotil pisanja poročila (morda zato, ker bi bil gotovo obtožen blatenja Države v tujini, ali zato, ker bi bilo v to treba vložiti precej več dela kot v pisanje peticije).

V študiji združenja AEJ poročilo o Češki pesimistično ugotavlja, kako so tam novinarji dovolj prilagodljivi in dojemljivi za politične oblastnike, da tem sploh ni treba uporabljati nobenih pritiskov za dosego medijske naklonjenosti. Vsekakor državotvorno vedenje novinarjev, ki si ga tako močno želita naša prvi in zunanji minister, pa ju novinarji nočejo razumeti. Slovenska vladajoča politika ni te sreče ali, bolje rečeno, njena sreča je bila kratkotrajna. Ne le da so oblasti začeli obračati hrbet donedavni parvenijski politični somišljeniki med novinarji; tudi novopečeni lastniki medijev, ki jim je politična oblast pred časom podarila lastništvo Dela in Večera, so pozabili na hvaležnost. In se spet spozabili nad novinarji ter dokazali, kako prav je imel Marx, ko je zapisal, da je prva svoboda tiskanega medija v tem, da ni podjetje.

V bistvu gre le za fizikalne zakone. Čim močneje perpendikelj zaniha v eno stran, tem močneje bo zanihal nazaj. Prevrat na Delu in Večeru se Janši ni obrestoval. V jeziku teorije racionalne izbire bi lahko rekli, da so bila pričakovanja učinkov političnih prevzemov glede na preference akterjev in možne načine delovanja preprosto prevelika, še zlasti zaradi vse manjšega vpliva tiskanih medijev v primerjavi z drugimi mediji.

Za zdaj ostaja, paradoksalno, vladna trdnjava le "javna" RTV Slovenija, ki ji je leta 2007 uspelo povsem odpraviti standarde javnega servisa in javne odgovornosti ter uveljaviti tržno logiko, ki jo zanimata samo gledanost in poslušanost oddaj. RTV Slovenija zna doživeti podoben nihaj, kot je bila "liberalno-komercialna" revolucija na Delu, ki jo je povzročila z ekonomsko logiko sprta pretirana politizacija dolga leta najuglednejšega slovenskega dnevnika. Če RTV Slovenija, kjer je bil leta 2005 izpeljan "konservativno-komercialni" politični prevzem, takega nihaja ne bo doživela kmalu, bo njen status javnega zavoda postal zelo vprašljiv. Tedaj bi bilo najbolje, da jo (naslednja) vlada preprosto proda tako kot druga podjetja v pretežno državni lasti. Morda bo potem v Sloveniji znova dozorela politična volja za ustanovitev prave javne radiotelevizije digitalne ere.

Boj za novinarske duše

Novinarji in mediji so pogosto - najpogosteje najbrž v ZDA - deležni ideološke kritike, da so pretežno liberalni oziroma naklonjeni demokratom. Kritiki tega mita pravijo, da gre za spretno strategijo konservativcev, ki s propagiranjem "mita o liberalnih medijih" zmanjšujejo kredibilnost liberalnih medijev, prikrivajo konservativno pristranskost medijev in na dolgi rok potiskajo medije proti desnici. V pogosto navajani anketi Los Angeles Timesa iz leta 1985 so 55 odstotkom novinarjev in urednikov "izmerili" liberalno, 17 odstotkom pa konservativno usmerjenost; New York Times je v primerjalni anketi na reprezentativnem vzorcu državljanov ZDA ugotovil, da je med njimi razmerje 24 : 29 v prid konservativcem (ob 33 odstotkih neopredeljenih). Novejše ankete med ameriškimi novinarji sicer kažejo, da so bliže politični levici, ko gre za socialna vprašanja, in bliže desnici, ko gre za ekonomska vprašanja.

Po naravi stvari so najbrž (oziroma bi morali biti) novinarji res bolj liberalni ali, kot je nekoč evfemistično dejal Walter Cronkite, "brez predsodkov". Vsa zgodovina tiska je zgodovina bojev za pravico do svobodnega izražanje mnenja, ki so jo od nekdaj omejevale politične institucije in predvsem katoliška cerkev, in bilo bi res perverzno, ko bi od novinarjev pričakovali podporo idejam, ki so utemeljevale politično in versko cenzuro, prepoved branja "neprimernih" besedil, preganjanje in pobijanje drugače mislečih, sežiganje knjig. Vse od Gutenbergovega izuma tiskarskega stroja sredi 15. stoletja, na katerega je katoliška cerkev odgovorila s "seznami prepovedanih knjig" (v zadnji vatikanski izdaji leta 1948 je bilo zbranih štiri tisoč prepovedanih naslovov!), se za svobodo mišljenja in izražanja proti verski in politični cenzuri niso borili le največji filozofi, ampak tudi množica danes brezimnih urednikov in publicistov.

Najbrž je ta tradicija vpisana v temelje novinarske profesije, kakorkoli goreče si kdo prizadeva iz novinarjev napraviti glasnike poljubnih idej in jih "uravnoteževati" ali v Sloveniji obtoževati, da so proizvod monopola FDV, ki ga je treba prekiniti z ustanovitvijo konkurenčne fakultete. Prava "konkurenca" seveda ni multimedijski študij na univerzah v Mariboru ali Kopru, pač pa najbrž tisto, kar pripravljata ljubljanska nadškofija v sklopu ustanavljanja katoliške univerze in zasebni Inštitut za interdisciplinarna in aplikativna raziskovanja s predlogom za "fakulteto za medije". Ker se grobi politični pritiski niso obnesli, se bo v boj za novinarske duše podala slovenska katoliška cerkev.

Zaton dnevnega tiska?

Branost dnevnikov povsod po svetu nazadržno upada že vsaj dve desetletji, videti pa je, da je upadanje vse bolj pospešeno, bolj ko so ljudem na voljo nove in hitrejše informacijske poti. V ZDA na primer število bralcev upada zadnjih dvajset let povprečno po odstotek na leto, tako da dnevne časopise prebira med tednom le še dobrih 50 odstotkov prebivalcev, ob koncu tedna deset odstotkov več. V tem času se je tudi število dnevnikov zmanjšalo za 250 ali za 14 odstotkov z nekdanjih 1745. Razmeroma stabilno naklado in velike dobičke so ohranili le največji nacionalni dnevniki, ki vse večji dohodek iz reklam ustvarjajo s svojimi spletnimi izdajami. Zakaj odhajajo nekdanji bralci? Med objektivnimi razlogi bi lahko našteli spremenjeno naravo urbanih naselij, zmanjšano uporabo javnega prevoza in raztegljivost delovnega časa, ki gredo v prid fleksibilnejšim medijem, zlasti spletu. Pred leti so ameriški novinarji v anketi med vsebinskimi razlogi za manjšo branost časopisov na prvo mesto postavili zmanjševanje zaupanja vanje. Mnenja ameriških bralcev to potrjujejo, saj jih je v nedavni anketi journalism.org 56 odstotkov menilo, da časopisi poročajo politično pristransko, in 66 odstotkov, da nikoli ne priznajo zmote.

Glede na razmere v razvitejših državah ima informativni tisk v Sloveniji še vedno dokaj veliko bralcev. Dobra tretjina polnoletnih Slovencev redno ali občasno bere Dnevnik, Delo, Večer ali Žurnal24; razlike v branosti so med njimi dokaj majhne. Pred 35 leti je samo Delo redno ali občasno bralo skoraj 55 odstotkov polnoletnih prebivalcev; na tej ravni so danes Slovenske novice. Večer in Finance bere okrog četrtina Slovencev, Primorske novice pa dobrih deset odstotkov.

Razlogi, ki pojasnjujejo upadanje bralcev v razvitem svetu, večinoma veljajo tudi za Slovenijo. Splet je med najpomembnejšimi. Če bi se morali ljudje odpovedati vsem medijem razen enemu, bi po zadnji raziskavi Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja najraje obdržali televizijo (50 odstotkov), tej sledi splet (20,4 odstotka) tik pred radiem (19,4 odstotka) in daleč pred tiskanimi časopisi (8,0 odstotka). Če upoštevamo samo tiste, ki znajo uporabljati računalnik, skoraj ni razlike med televizijo (41,6 odstotka) in spletom (37 odstotkov). Če pa upoštevamo le mlajše od 50 let, je splet najbolj priljubljen (43,9 odstotka), pred televizijo (32,6 odstotka), radiem (14,4 odstotka) in tiskom (6,4 odstotka). Spremembe v slabih štirih desetletjih so izjemno velike: leta 1969 bi se Slovenci najteže odrekli radiu (39,6 odstotka), nato televiziji (30 odstotkov) in dnevnemu tisku (15,5 odstotka). Na vprašanje, ali bo v naslednjem koraku splet prehitel televizijo, pa najbrž ne bo mogoče nikoli odgovoriti, saj se bosta z digitalizacijo televizije oba medija prej ali slej združila v "intervizijo".

Zaupanje, lahko pokvarljiva dobrina

Raziskave SJM kažejo, da od leta 2000 nasploh kopni zaloga zaupanja, ki ga imajo Slovenci in Slovenke v različne slovenske družbene institucije. Najbolj se je po letu 2000 zmanjšalo prav zaupanje v medije; to je bilo doslej najvišje leta 2000, ko je 52,2 odstotka anketiranih izražalo veliko ali precejšnje zaupanje vanje, leta 2006 pa je bilo tistih, ki zaupajo medijem, le še 35,9 odstotka. Sicer je res, da mediji še vedno uživajo bistveno več zaupanja kot na primer politične stranke (7,6 odstotka), državni zbor (16,8 odstotka), cerkev (23,3 odstotka) ali vlada (29,9 odstotka), toda med vsemi institucijami sta večji upad zaupanja doživela samo še predsednik republike (17,9 odstotka) in predsednik vlade (17,2 odstotka).

Če ne upoštevamo tistih slovenskih državljanov, ki nimajo nikakršnega mnenja o dnevnikih, jih po raziskavi centra za raziskovanje družbenega komuniciranja iz decembra 2007 približno tretjina sodi, da so bolj naklonjeni vladi, opoziciji ali obema enako. Od vseh medijev sta za najbolj provladna označena RTV Slovenija in Delo (44 odstotkov ocenjevalcev), za najbolj opoziciji naklonjena pa Dnevnik (50 odstotkov) in POP TV (44 odstotkov). Za najmanj politično opredeljena veljata medija, ki sta usmerjena najbolj komercialno - Slovenske novice in POP TV.

Ideološka kritika ameriškega novinarskega liberalizma temelji na ugotovitvah, da so novinarji po politični usmerjenosti veliko liberalnejši od siceršnje populacije. Če uporabimo enako merilo pri Slovencih in ga operacionaliziramo z odnosom do vladajoče koalicije in opozicije, dobimo vsekakor zanimiv izid: vladajoča koalicija ima po predstavah ljudi v medijih v celoti značilno višjo podporo, kot jo ima med ljudmi (Preglednica 1). Razlika postane še veliko izrazitejša, ko so ocene naklonjenosti konkretizirane za posamezne medije (Preglednica 2): ocenjena medijska podpora in podpora med ljudmi sta pri vladajoči koaliciji skoraj povsem enaki, pri opoziciji pa je medijska podpora dvakrat nižja od podpore med ljudmi. Sklepali bi torej lahko, da je vladajoča koalicija z oblastniškimi pritiski in s kupčijami zadnja leta v medijih dosegla privilegiran položaj.

Kako trajno bo to nenaravno stanje, je seveda drugo vprašanje.