Poslanice, izjave, govori, nagovori, čestitke, voščilnice ...

Kaj je zanesljiv znak, da se v tvoji deželi razrašča avtoritarizem? To, da na novoletno jutro odpreš radio in te pozdravi in "pozdravi" tvoj predsednik vlade. Tako sem doživela izjavo našega premiera ob začetku slovenskega predsedovanja Svetu EU ob sedmi uri zjutraj na novega leta dan 2008.

Dost' je! Ni je proslave, ni je priložnosti, ni ga pomembnejšega datuma ali dogodka, da ga ne bi obeležil premier! Moraš res biti zelo narcisoiden ali pa zelo nezaupljiv, negotov sam vase - absurdno, ampak to gre skupaj -, da ne izpustiš nobene priložnosti, da bi spregovoril svojemu ljudstvu, se pravi da niti po naključju ne bi dal priložnosti komu drugemu, ki bi utegnil reči kaj "neprimernega". Res je bilo v decembru veliko dogodkov, o katerih je bilo treba spregovoriti premieru vsaj v zvezi z začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU - potem pa voščilo za božič, novo leto ... OK, ampak teh govorov, izjav, poslanic je bilo še in še ...

Pa ne gre le za število, seveda! Gre tudi za vsebino. Večina vsebine govorov, poslanic, nagovorov, voščilnic ... je bila v redu in teme korektno predstavljene in tudi sama si - kot verjamem, da večina državljanov - želim, da bi bilo predsedovanje Slovenije Svetu EU uspešno in koristno za Evropo in svet. Toda mi živimo tudi naše "notranje" državljansko življenje in naj si premier kar izbriše iz misli, da bomo pa zdaj kar tiho in da bo navznoter lahko delal, kar bo hotel. Vsaj tako je videti, da to pričakujoč zahteva, kajti ko gre za notranje razmere, pa kar zacveti njegova politična manipulacija - tako rekoč vedno, izjemi sta bila le govora na Mali gori in v Cankarjevem domu ob obletnici TIGR-a in 60. obletnici osvoboditve. Večina govorov, poslanic, voščilnic ... je šla kar nekako mimo, brez analiz, njegova govora na proslavi ob svetovnem dnevu človekovih pravic in ob dnevu samostojnosti in enotnosti pa ne bi smela iti mimo brez razmisleka.

Prav in pietetno je, da je premier dan človekovih pravic posvetil predvsem žrtvam komunističnega nasilja! Tega je bilo toliko, da skoraj ne moreš verjeti, in res je, da nekega simbolnega spominskega dejanja zanje ni bilo. Na tisoče pobitih, na tisoče aretiranih in zaprtih - prav je, da za vse to izvemo, se tega zavemo in obžalujemo, kar je tudi izrekel premier - in v tem smislu mu dajem svoje priznanje! Tudi sicer je povedal marsikaj primernega, pomembnega in pozitivnega - žal se moram omejiti na negativne vidike, saj je prostor za objavo omejen, kritike negativnega pa so usmerjene v pozitivne spremembe v prihodnosti.

Kajti brez manipulacije pri Janševih govorih ni šlo!

1. Naj najprej omenim manipulacije v zvezi s povojnimi žrtvami: vse umorjene, sojene in preganjane Janša obravnava enovito kot nedvomne žrtve komunističnega nasilja. Toda po vojni so bili sojeni, preganjani, kaznovani tudi teroristi, recimo "križarji", pa Matjaževa vojska, ki so bili navadni teroristi; šlo je tudi za kaznovanje vojnih dobičkarjev - te so kaznovali po vojni po vsej Evropi; skratka, med nedolžnimi žrtvami so bili tudi dejansko krivi, celo zločinci, Janša pa vse skupaj obravnava kot izključno krivdo in zločin komunizma.

2. Janša je navedel številko iz Slovenije izseljenih od leta 1955 do l990, in sicer 210.000 oseb! In to vse kot krivdo komunizma oziroma neznosnih političnih razmer pod komunističnim sistemom. Vsa ekonomska emigracija - gotovo so politične razmere tudi vplivale ne koga, da je odšel v tujino - je prišteta in pripisana komunističnemu sistemu in zaradi komunističnega nasilja. Se v tem času niso tudi od drugod preseljevali ljudje? Recimo tudi iz Evrope v Ameriko ... Zaradi boljšega standarda, zaradi boljših delovnih razmer.

3. Tudi vprašanja izbrisanih se je premier dotaknil - vendar netočno, s polresnicami; skoraj ne morem verjeti, da sam še vedno meša državljanstvo in pravico do stalnega bivališča! Pravi namreč: "Ni pa slovenska država dolžna za nazaj podeljevati državljanstva tistim, ki tega niso sami želeli." Kolikor vem, so bili izbrisani izbrisani iz registra prebivalstva. Dr. Jože Pučnik, na katerega se Janša toliko sklicuje, je v Nemčiji živel več kot trideset let, tam je doštudiral, doktoriral, bil profesor, pa ni nikoli zaprosil in torej ni imel nemškega državljanstva. Imel pa je (priznano) stalno bivališče. In ko se je začasno preselil v Slovenijo, ne verjamem, da so ga izbrisali iz registra prebivalstva s stalnim bivališčem v Nemčiji. Tudi pokojnino je dobival tam. In ko se je spet vrnil v Nemčijo, ni imel nobenih problemov s priznanjem pravice do stalnega bivališča. Prav tako premier zamolči sodbo ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da je treba vsem izbrisanim vrniti status stalnega prebivalca. Neizpolnjevanje odločb ustavnega sodišča je eden od kazalcev nepravne države. Mešanje državljanstva in pravice do stalnega prebivališča je manipulacija, ki naj prepriča državljane, da vsakemu pa res ne bomo dajali državljanstva, zakaj pa ni zaprosil zanj, ko je bil za to določen čas ... Namesto izpolnjevanja odločbe najvišjega pravnega organa naj bi neka komisija (po sprejemu ustavnega zakona) odločala individualno - in to celo za ljudi, ki so v Sloveniji živeli tudi trideset let in več in ki so velik del svojega življenja in dela pustili tukaj!

In kako naj bi neka komisija odločala o posameznikih? Na podlagi česa? Na podlagi policijskih zaznamkov? In če bo odločitev negativna, kaj preostane nesrečnikom? Da se tožijo z državo? In plačujejo drage sodne stroške in odvetnike - ljudje, ki so tukaj brez pravic in sredstev? Premier se je v svojem govoru na osrednji državni slovesnosti ob dnevu samostojnosti in enotnosti vprašal, "kakšen narod smo, da nismo sposobni niti dostojno pokopati svojih mrtvih (...)". To vprašanje vsekakor stoji in zahteva samopremislek! Toda tu so tudi živi - in če parafraziram premiera, bi vprašala: Kakšen narod pa smo, da nismo sposobni sočutja do živih, ki so prizadeti in doživljajo krivico med nami in zaradi našega nesmiselnega ravnanja? In kako to, da to "nikogar ne gane"? Vsekakor ne tistih, ki bi lahko to stanje popravili, odpravili?!

4. Drobne premike, preusmeritve pozornosti na drugo raven je premier zagrešil tudi v primeru Strojanovih; problem je bil v tem, kaj in kako se je s Strojanovimi počelo. Kako je mogel (smel!) minister za notranje zadeve kot član izvršne oblasti kar sam - torej brez sodne odločbe - odločiti, da se Strojanovi ne bodo vrnili na svojo zemljo ... To je bil delikt zoper pravno državo! Ko gre za posamezni primer prizadetih ljudi, ne pomaga premierovo sklicevanje na to, da so sicer pravice Romov pri nas dobro urejene ...

5. Naslednje manipulacije pa zadevajo sprejemanje t. i. vojnih zakonov. Premier opozori, da je ustavno sodišče določilo rok, ko mora biti popravljen zakon o žrtvah vojnega nasilja, in da tega parlament še ni storil "zaradi ideoloških blokad", češ da se "vsaka razprava o tem spreminja v kulturni boj in ker se v slovenski prostor takoj, ko želi nekdo tu kaj storiti, vnašajo razprave, ki nimajo nikakršne zveze s samo tematiko". Ja, toda kdo to danes počne? Na tem mestu ni prostora za podrobnejšo razlago, zato naj le na kratko povzamem nekdanji 6. oziroma v vladinem predlogu spremembe zakona 4. člen, po katerem statusa žrtve vojnega nasilja ne more pridobiti oseba, "ki je prostovoljno aktivno sodelovala z oboroženimi silami" pri "izvedbi nasilnih dejanj, ali ki je s svojim ravnanjem omogočila oboroženim silam izvedbo takih dejanj". Katerim oboroženim silam? Okupatorskim, domobranskim, partizanskim? Vsem in vsaki! Jabolko spora je torej v tem, da hoče pozicija postaviti v enak položaj recimo partizanske obveščevalce, terenske delavce in druge IN okupatorjeve sodelavce, torej izdajalce. Še živi civilni sodelavci partizanov, ki so bili žrtve okupatorskega in/ali domobranskega nasilja, po tem zakonu ne bi mogli uveljaviti statusa žrtve vojnega nasilja, s tem pa tudi ne materialnih nadomestil (rente) za trpljenje. Če bi le hoteli ta status pridobiti, bi morali po dikciji tega zakona v sodnem postopku dokazovati, da NISO sodelovali z oboroženo silo - partizani. Čeprav so! Kakor bi morali dokazovati domobranski civilisti, da NISO sodelovali z okupatorji - čeprav so nekateri s prstom pokazali, koga je treba spraviti v koncentracijsko taborišče ali likvidirati ... (Mimogrede: absurdno, sramotno je, da naša država plačuje lastnim državljanom odškodnine tudi za gorje, povzročeno s strani okupatorja! Naša lizunska zunanja politika ni bila sposobna nuditi primerne pomoči nekdanjim beguncem, izgnancem, prisilnim delavcem in drugim pri uveljavljanju pravice do odškodnine v okviru spravnih prizadevanj Nemčije in Avstrije - sami so se morali organizirati in urejati te zadeve kot civilno društvo. Kakor da ne bi imeli svoje države, ki je in mora biti orodje naših interesov in potreb!)

"Finta" takega izenačevanja je v tem, da bi se s popolno izenačitvijo sodelovanja s partizani in okupatorji zabrisala razlika med sodelavci partizanov in sodelavci okupatorjev. Ne gre toliko za materialna nadomestila kot za simbolno rehabilitacijo. Takšno izenačevanje enih in drugih "sodelavcev" je treba videti v sklopu in v logiki naprezanja domobranske strani, da bi ves NOB zreducirala na državljansko vojno med komunizmom (Zlo) in protikomunizmom (Dobro) - kakor da okupatorjev sploh ni bilo! In ko bi dosegli to redukcijo, to izničenje pomena NOB - bi sama po sebi izginila tudi kolaboracija kot kaj moralno spornega. Če pomen okupatorja izničiš do nebiti, tudi kolaboracije ni moglo biti in je ni bilo, kajne! Tako preprosto naj bi bilo to! Še več, zmagalo naj bi Dobro - saj je komunizem ja propadel. Toda komunizem je propadel zaradi lastne notranje spornosti.

Če se vrnemo k očitku, ki ga premier vrže v obraz sedanji opoziciji: kdo torej danes spodbuja kulturni boj? Tisti, ki bi rad miniral del naše zgodovine - in to tiste, ki je bila konstitutivna tudi za nastanek današnje slovenske države -, ali tisti, ki tega ne dopušča? Po mojem kulturni boj spodbuja tisti, ki enači okupatorske ovaduhe in partizanske kurirje ..., tisti, ki enači narodnoosvobodilni boj in revolucijo - brez znotraj -istovetnostne razlike.

6. Kot manipulacijo sem osebno doživela tudi samo proslavo spremljajoči kulturni program, dogodila pa se je z branjem tekstov nekdanjih zapornikov (Angele Vode, Vitomila Zupana, Igorja Torkarja in drugih). Ne gre le za to, da v taki manipulaciji marsikateri nekdanji politični zapornik ne bi hotel sodelovati (vsaj za Vitomila Zupana, ki sem ga osebno poznala, si to upam trditi!), gre predvsem za to, kako so besede nekdanjih žrtev postale spremljevalke ne le premierovega govora, ampak sestavni, "okrasni" del neke predstave. Kruta usoda, politično maltretiranje in ubijanje teles in duha nedolžnih avtorjev prebranih besedil so postali del nekega estetiziranega dogodka. Estetiziranje sporno stvar sicer predstavi - a jo hkrati že tudi odmakne od živega so-čutenja. Estetiziranje groze uničuje grozo, uničuje njeno strašno, tragično težo. Ta postane zgolj "citat", podoba in celo prispodoba neznosne resničnosti. In ne prinaša odrešitve, katarze - še posebej ne ob ostrem Zakaj? ZAKAJ?, s katerim je ne le vprašujoče, temveč očitajoče vrtala v krivce lepa spikerka. Ta "zakaj" je bil presežni, metafizični Zakaj, ki je legal - zato je bil tako zastavljen - na konkretne krivce storjenih krivic in zločinov. Ne da posamezniki niso krivi, so! Toda krivi so le po človeški meri; bili so samo ljudje in ne Demoni. Vsaka doba ima svojo krivdo, le "vloge" so razdeljene med različne ljudi ... To presežnost, eksistencialno nerazpoložljivost človekovega življenja (nihče se ne rodi po svoji volji, si ne izbere ne časa, ne naroda, ne spola ...) moramo upoštevati, če nočemo demonizirati ljudi. In če sploh hočemo govoriti o spravi. Le če človeku, vsakemu posamezniku, dopustiš izvorno pravico do eksistencialne nerazpoložljivosti njegovega življenja, ga ne demoniziraš in ga moreš dopustiti v njegovi človeškosti, v njegovi zmotnosti in krivdi. Takšno mišljenje zasledim tudi v kristjanstvu (namenoma ne rečem krščanstvu, ker je to že ideologizirano kristjanstvo, se pravi ideologizirano izvirno "veselo oznanilo"). To mi zveni tudi iz besed dr. Antona Stresa, tedaj pomožnega mariborskega škofa, na komemoraciji na Teharjah, oktobra 2005:

"Znan je rek starih modrijanov - ki so ga povzeli tudi krščanski misleci -, da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela. Tudi zločinec je predvsem nesrečnik. To je sočutno spoznanje, kakor ga ima Bog do nas grešnikov. To sočutje seveda ni potuha in nima nič opraviti s kakim omalovaževanjem človeške krivde."

Za kristjane je bog osebni Bog, meni pomeni predvsem metaforo za usodo, za usodno nerazpoložljivost življenja; človek ni Gospodar svoje usode. Je samo človek.

Ampak takšne misli ni bilo zaznati na slovesnosti ob svetovnem dnevu človekovih pravic, posvečeni predvsem žrtvam povojnega komunističnega nasilja. Ne v besedah premiera ne v spremljajočem kulturnem programu. Proslava mi ni izzvenela kot katarza ali vsaj prizadevanje zanjo oziroma kot pristno vračanje "izgubljenega spomina", ampak kot zakamuflirana maščevalnost. Pieteta do mrtvih in živih trpinov (komunističnega nasilja) je na sploh zelo subtilna zadeva. Po mojem mnenju bi bil primeren pieteten govor, korekten opis spornega dogajanja, minuta molka za žrtve, nato pa neki koncert, ki bi vzbudil neminljiv, spoštljiv spomin na trpeče - in tudi na nedvomne krivce, a hkrati tudi nesrečnike, ki jim je v absurdnem, epohalno določenem času "pripadla" vloga izvajalcev (komunističnega) nasilja. To bi vzbudilo katarzo - ampak očitno ni šlo za to!

Še večje sprenevedanje si je premier dovolil v govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Pa tudi večjo politično brezobzirnost.

Prihodnjič: Sprenevedanje ob dnevu samostojnosti