Kršitev ostaja
Sta lahko v državi, ki predseduje EU, nasilno preseljevanje in omejevanje gibanja normalni praksi?
Matjaž Hanžek, sociolog, nekdanji varuh človekovih pravic
Preden je Slovenija prevzela predsedovanje Evropski skupnosti, je oblast poskrbela, da je z dnevnega reda izginil problem, ki je državo zelo kompromitiral: rešitev bivanja družine Strojan. Nasilna preselitev romske družine iz Dečje vasi v bližini Ambrusa in njena enoletna kalvarija po začasnih bivališčih bi na predsedujočo državo metali še posebej slabo luč. Osrednji moto predsedovanja in temeljna vrednota EU sta namreč prav pospeševanje medkulturnega dialoga. Kot kaže, ta oblast zmore sočasno govoriti o strpnosti med kulturami, hkrati pa na silo preseljevati Rome. Zato si prizadeva ustvariti vsaj videz korektnega ravnanja. Menim, da se moramo ozreti nazaj in oceniti dogajanja z vidika spoštovanja človekovih pravic. Sedanja rešitev namreč ne more izničiti dejstva, da je ravnanje države postavilo model diskriminatorne prakse.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Matjaž Hanžek, sociolog, nekdanji varuh človekovih pravic
Preden je Slovenija prevzela predsedovanje Evropski skupnosti, je oblast poskrbela, da je z dnevnega reda izginil problem, ki je državo zelo kompromitiral: rešitev bivanja družine Strojan. Nasilna preselitev romske družine iz Dečje vasi v bližini Ambrusa in njena enoletna kalvarija po začasnih bivališčih bi na predsedujočo državo metali še posebej slabo luč. Osrednji moto predsedovanja in temeljna vrednota EU sta namreč prav pospeševanje medkulturnega dialoga. Kot kaže, ta oblast zmore sočasno govoriti o strpnosti med kulturami, hkrati pa na silo preseljevati Rome. Zato si prizadeva ustvariti vsaj videz korektnega ravnanja. Menim, da se moramo ozreti nazaj in oceniti dogajanja z vidika spoštovanja človekovih pravic. Sedanja rešitev namreč ne more izničiti dejstva, da je ravnanje države postavilo model diskriminatorne prakse.
Kaj se lahko naučimo iz preteklih dogodkov? Iskanje nove lokacije za Rome je bilo eno samo sprenevedanje države, njenih institucij in ljudi, zadolženih za rešitev tega problema. Najprej obljuba, da bo premestitev v Postojno začasna, potem je ta postala nekajtedenska. Potem nenehno sprejemanje novih dogovorov, ki so jih tik pred iztekom ponovno podaljšali z izgovorom, da gre zdaj za dokončno rešitev. Do grožnje s tožbo in začetkov predsedovanja, ko se je moralo nekaj zgoditi. Z nekoliko cinizma lahko rečem, da je predsedovanje koristilo vsaj Strojanovim. Problem kršitve človekovih pravic, nezakonitega delovanja države in prikrivanja teh nezakonitosti s strani institucij namreč ostaja, dokler ne bo jasno in javno povedano, da je bila reakcija policije ob dogodkih v Ambrusu napačna, da je minister Mate presegel svoja pooblastila in kršil ustavo in da je bilo delovanje policije v Postojni nezakonito.
Poglejmo dogodke. Prebivalec slovenske narodnosti je napadel drugega Slovenca; za napad so okoliški prebivalci obtožili romsko družino in ji grozili z linčem. Ko se je izkazalo, da napadalec ni Rom, se je na nanj pozabilo, bes nad Romi pa je ostal. Družina je z otroki (dojenčki!) pobegnila v gozd, ker jih policija ni branila. Za skrivanje po gozdovih jih je celo oglobila z izgovorom, da nezakonito kampirajo! Ko so se vrnili na svoj dom, se je začelo množično zbiranje okoličanov. Policija ponovno ni ravnala tako, kot bi morala, in verjetno bi, če ne bi bilo političnih pritiskov. Namesto da bi zborovanja preprečila, dokler je bilo še nekaj deset udeležencev, je dopustila, da se jih je nabralo nekaj sto in so izsilili Strojanove, da so privolili v začasno izselitev. Pri tem jim je pomagal notranji minister Mate, ki je množico pomiril z zgodovinskimi besedami, da se Strojanovi ne bodo nikoli več vrnili na svoj dom. Dejanje lahko označimo kot precedens.
Argumenti, s katerimi se je opravičevalo zborovanje lokalnega prebivalstva proti Romom in pozneje praksa državnih organov, imajo diskriminatorno podlago. Prvi razlog naj bi bil kriminalna preteklost družine, ki so jo toliko poudarjali, da so povzročili odpor tudi pri drugih potencialnih sosedih in otežili njihovo naselitev drugod; a odgovornost je lahko samo individualna. Samo storilca, pa naj bo katerekoli narodnosti, je treba kaznovati. V tem primeru so kaznovali vse; s tem so kršili pravice nedolžnih, zlasti otrok, ki zagotovo ne morejo odgovarjati za dejanja staršev.
'Argumenti' in ravnanje oblasti razkrivajo neposredno diskriminacijo. Ta je dokazljiva, če primerjamo ravnanje države do ene skupine ljudi (večinskega prebivalstva) in do druge skupine (manjšine) v primerljivi situaciji. Strojanove so izgnali z lastnega zemljišča z izgovorom, da bivajo v črni gradnji, ki stoji na vodovarstvenem območju. Vodovarstveno območje je bil prikladen argument, čeprav na istem območju stojijo kar tri naselja z neurejeno kanalizacijo, množico hlevov, polnih živali, ter vsemi družinskimi in kmetijskimi pripomočki, ki vodo ogrožajo veliko bolj, kot so jo lahko Strojani. Tudi črna gradnja je slab izgovor: na tem območju je nekaj deset črnih gradenj, a se doslej še nihče ni spomnil, da bi jih podrl. Da je tisto območje še neurejeno, pa so v veliki meri krivi prebivalci Ambrusa sami, saj so pred več kot desetletjem zavrnili ureditev, ki bi jo plačalo ministrstvo za okolje.
Nezakonitosti in kršenje človekovih pravic so se nadaljevali v Postojni. V policijskih zapisnikih, predstavljenih javnosti pred enim letom, so bile zapisane aktivnosti policije, ki je nadzorovala in preprečevala Strojanovim gibanje!? Prepričan sem, da tega ne bi bilo, če bi policija delovala samostojno, po lastnih strokovnih merilih. Preprečevanju vrnitve Strojanovih v Ambrus je policiji zaukazala politična oblast in s tem njeno delo razvrednotila.
Zaznamek iz policijskih zapisnikov, ki pravi: "OKC naroči, da je nova komanda, in sicer da je generalni direktor odredil, da se osebe zadrži v centru in se obvesti GPU", dokazuje, da je delu policije neposredno "komandiral" policijski in ministrski vrh. Zaznamek, "Romom se prepreči odhod iz centra", dokazuje kršitev ustavno zagotovljene pravice do svobode gibanja. Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je pozneje takšno delo policije označila kot normalno prakso. To nas mora še posebej skrbeti, saj je s tem pokazala, da ne gre za morebiten eksces. Grozljivo je pomisliti, da sta v državi, ki predseduje EU, nasilno preseljevanje in omejevanje gibanja normalni praksi!
Menim, da je ureditev doma za družino Strojan namenjena (tudi) temu, da bi na nezakonito delovanje pred letom dni pozabili in bi se lahko država ob predsedovanju pokazala v lepši luči. Kot kaže, ji to tudi uspeva: v javnosti nisem zasledil glasu dvoma, skepse ob enoletni kalvarijo Strojanovih, le odobravajoče komentarje ob skorajda pravljično končani zgodbi. Tudi v interpelaciji opozicije zoper ministra Mateja je ta njegovo vlogo v ambruški zgodbi povsem izpustila. Menim, da bi bilo treba nezakonitosti jasno obsoditi; to mora storiti tako vladajoča politika kot opozicija, predvsem pa javnost.
Kaj lahko torej javnost povzame iz te izkušnje? Da se nasilna preselitev lahko zgodi le "ciganom", ne pa Nam? Morda pa se zgodba lahko ponovi z vsakim od nas? Če bo le politiki to ustrezalo, se lahko vsakdo znajde v vlogi "Cigana".