Razhod nacionalistov

"Globoko se opravičujem slovenskemu narodu, ker sem pripeljal te kretene v parlament, in obljubljam, da se kaj takega ne more več zgoditi," je pred več kot ducat leti dejal neki politik. Isti politiki je pred dnevi enako grobo napadel nekega drugega nekdanjega političnega prijatelja. "Peče pač poskuša opravičiti to svojo izdajalsko potezo. Mislim pa, da volivci vedo, kdo je pravi in kdo bo ostal pravi. Izdajalci so pač vedno izdajalci, bili in bodo." Politik, ki rad govori o kretenih in izdajalcih, je Zmago Jelinčič. O kretenih je govoril, ko ga je v prvem sklicu parlamenta zapustilo osem poslancev, ker je SNS podprla vlado Janeza Drnovška. Metaforo o izdajalcih pa je uporabil v podobnih razmerah na prvo letošnjo nedeljo, ko je njegovo poslansko skupino nepričakovano zapustila trojica poslancev. Po Jelinčičevem mnenju SNS torej zapuščajo kreteni in izdajalci.

Če spregledamo politično izrazje plemenitega poslanca, ki pač ne more biti odraz politične kulture, je metafora o izdajalcih zelo pomenljiva. Sašo Peče, Boštjan Zagorac in Barbara Žgajner Tavž, ki so zapustili SNS in ustanovili svojo poslansko skupino Lipa, kot glavni razlog za razhod z Zmagom Jelinčičem navajajo nenačelnost. Njihova logika je preprosta. Zmago Jelinčič naj bi bil paktiral z vlado, ji delal umazane usluge, zanemaril naj bi bil program nacionalne stranke in zaradi svojih pragmatičnih interesov uničeval avtonomijo poslancev. Po njihovem mnenju naj bi bil torej prvi, pravi, edini izdajalec ravno Zmago Jelinčič. Njegova logika pa je drugačna. Odpadli poslanci so se povezali s SLS, s štajerskim lobijem, nekateri izmed njih so menda za svoje odločitve dobili celo denar, vse skupaj pa naj bi bil prefinjen scenarij, katerega namen je zmanjšati moč SNS. Stranke, ki je po predsedniških volitvah vplivna, kot še ni bila nikoli.

V politiki resnica ni nikoli črno-bela, a odpadla trojica ima, vsaj tako kaže sedaj, na svoji strani več adutov kot vodja SNS. Zmago Jelinčič se je v tem mandatu približal vladi Janeza Janše. Samo nekaj primerov: Jelinčič je bil eden izmed treh podpisnikov zakona, ki je želel razpustiti komisijo za preprečevanje korupcije - pri čemer je bila to želja vlade. Da pravi avtorji zakona sedijo v vladi, se je pokazalo, ko je o vsebini zakona poslanska skupina SNS vedela zelo malo, minister Gregor Virant pa vse. Decembra 2006 je Jelinčič v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo dejal, da vlada dela dobro, šibki členi vlade pa so samo nekatere manjše koalicijske stranke. Mesec kasneje je Jelinčič sklical tiskovno konferenco in na njej napadel Mitjo Gasparija, ki je kandiral za guvernerja Banke Slovenije, čeprav je SNS njegovo kandidaturo prej podpirala. Jelinčičevo "odkritje" dokumentov, namenjenih evropski centralni banki, je bilo naslednje mesece glavno orožje, s katerim je vladna koalicija obračunala z Gasparijem ...

Zapisano ne pomeni, da Jelinčič do vlade ni bil kritičen. Janšo je, recimo, opomnil, da njegovi ministri delajo slabo, da zaslužijo interpelacijo. Kritičen je bil do Andreja Bručana pa do Janeza Drobniča. Oba je nazadnje Janša zamenjal. Konstruktivna drža Zmaga Jelinčiča je pri vladi sicer dobila tudi oprijemljiv odziv. Pravzaprav je bil odziv leteč, vlada je Jelinčičevo zamisel o velikem evropskem letalskem muzeju podprla s proračunskimi sredstvi.

Peče pa je do vlade ves čas bolj kritičen. Samo zadnji mesec ji je očital, da je proračunski presežek posledica izkrivljene slike, da je boj proti tajkunom slepilo, da bi zaradi napačne politike moral odstopiti minister Bajuk, da je bila privatizacija NKBM netransparentna ... Ni bil samo kritičen, pač pa je Janšo tudi osebno napadel. Na parlamentarni seji, kjer je Janez Janša želel dobiti zaupnico, je Peče dejal, da bi morali vsi v Sloveniji kričati: "Gospod Janez Janša je naš. Hočemo ga imeti za predsednika tako vlade kot republike. Ne nazadnje tudi parlamenta ... In naj mi bo s tega mesta dovoljen samo še nasvet predsedniku vlade: gospod Janez Janša, verjetno bi bilo najlažje, da zamenjate državljane in državljanke." Janša je na seji Pečetove retorične obrate spremljal z mrkim obrazom, Jelinčiča pa na njej sploh ni bilo.

Pravega pomena spora dveh nacionalističnih politikov vseeno ne gre iskati v merjenju, kdo je bolj in kdo manj kritičen do vlade Janeza Janše. Razpad SNS ni samo posledica razlik v pogledih na delo vlade, pač pa tudi posledica osebnega spora med politikoma. Večji pomen razpada je v njegovih političnih posledicah. V trenutku, ko je razpadla poslanska skupina, je vlada Janeza Janše dobila še eno skupino, ki ji bo, tako vsaj pravijo sami, gledala pod prste. Zaradi razpada se je zmanjšala tudi moč SNS, Zmago Jelinčič pa bo jeseni v parlament pripeljal manj poslancev, kot bi jih s Sašem Pečetom. Po razpadu poslanske skupine SNS v prvem sklicu parlamenta se je na volitvah leta 1996 Jelinčič, recimo, komaj prebil v parlament.

Sicer pa bo vprašaje prihodnosti SNS irelevantno. Uspeh radikalnih politikov, kakršna sta oba, Zmago Jelinčič in tudi Sašo Peče, je pač zaušnica zmernejšim strankam, ki ne znajo artikulirati glasov prezrtih in razočaranih volivcev. Rast nacionalizma, populizma je vedno posledica slabih odločitev politike, ki vodi državo. Uspeh Jelinčiča in njegovih je vedno neuspeh vseh drugih strank.