Spregledani učinek

V zadnjem tednu je inflacijska zgodba v Sloveniji dobila nove medijske razsežnosti. V ospredje je stopila nova argumentacija inflacijskih težav. Inflacije ne povzročata zgolj legitimna povzročitelja, rast svetovnih cen nafte in kmetijskih izdelkov, temveč postajajo vse bolj odločilna inflacijska pričakovanja. In nanje vplivajo predvsem tisti, ki inflacijo razlagajo in o njej pišejo, torej ekonomisti in novinarji, ali kar je še najslabše, mešanica obojega. Inflacija se je torej namerno spolitizirala in dobila prav zaradi tega dodatne ekonomske pospeške. Vladna politika je takšne teze z veseljem sprejela. Lepo se prilegajo njeni medijski paranoji in nelagodju ob soodgovornosti za višjo slovensko inflacijo. Toda inflacija je povzročila nekaj drugega. Na novo je sestavila civilno družbo v razmerju do države in kapitala. In to je njen paradoksalni politični presežek, ki ga mnogi ekonomisti niso opazili.

Začnimo s šaljivo stranjo zgodbe. Najprej je bilo zabavno opazovati, kako orkestrirano so se v tednu dni v različnih medijih pojavile variacije na isto temo. Izrekli so jih resni novinarji, ekonomski strokovnjaki, visoki vladni uradniki in kajpada vladajoči politiki. Peščica ekonomistov je bila s svojimi tezami obtožena ne samo ekonomskega krivoverstva, temveč tudi podžiganja inflacije. Pustimo ob strani evrovizijske kriterije izbora prvoobtoženih, zanimivejša je medijska obsodba pisanja o ekonomskih fenomenih. Logika je preprosta. Če ne bi pisali o teh rečeh slabo, se svet ne bi sukal v negativni smeri in obratno. Toda takšno stališče ni absurdno samo na ravni ekonomske fenomenologije, temveč pri strokovnih publicistih ponovno razkriva nerazumevanje tržnih institucij. Tržni mehanizem je v bistvu informacijski stroj, cene so osrednji informacijski medij, zato so ekonomske informacije sestavni del politično-ekonomske instrumentalizacije trga.

Uporabimo na tem mestu slovito Lucasevo tezo o racionalnih pričakovanjih ekonomskih politik glede inflacijskih pričakovanj. Cene so vedno rezultanta sedanjih in anticipiranih informacij. Zato rešitev inflacije ni v zniževanju ali omejevanju informacij, temveč v produkciji nepričakovanih ukrepov ekonomske politike. Sporno pisanje o inflaciji celo omogoča, da nosilci ekonomskih politik presenetijo ekonomske subjekte, jih šokirajo in radikalno obrnejo njihova inflacijska pričakovanja. Težava v Sloveniji in drugod je običajno ta, da so najbolj presenečeni nad ekonomski dejstvi prav nosilci ekonomskih politik, zato mediji in civilna družba šokirata politike in ne obratno. V Sloveniji smo potrebovali osem mesecev, da je politika spoznala in priznala inflacijske nevarnosti, in polovico manj, da bo pripravila prve ukrepe. Če je inflacija pri tem postala predmet političnega kupčevanja, na tem trgu kupčujejo predvsem politiki in ne civilna družba.

S strogo ekonomskega vidika 5,6-odstotna lanska inflacija ni nič tragičnega in je zato politični veter okoli nje navidezno pretiran. Toda inflacija postaja svetovni fenomen. Globalna inflacija je pri 4,8 odstotka, območje evra ima 3,1-odstotno rast potrošniških cen. Težava je v sedanjem pospešku in strukturi inflacije. Inflacija je v zadnjem letu narasla povprečno za 80 odstotkov, pri nas se je celo podvojila, osnovna inflacija raste v večini držav. Globalni trgovinski in tehnološki učinek na nizke povprečne cene se je očitno izčrpal. Če je inflacija globalna, postaja nacionalni (Slovenija) ali regionalni (EU) izgovor na zunanje šoke nesmiseln. Inflacija se globalno internalizira. Inflacija postaja del delovanja ekonomskih sistemov, odvisna je od stopnje konkurenčnosti, tržnih struktur, asimetričnih usklajevanj relativnih cen, globalnih medvalutnih razmerij, različnih ekonomskih politik, ekonomskih reform, različnih inflacijskih pričakovanj ... Skratka, inflacija postaja po naravi reči sistemska in vedno bolj dolgoročna.

S tega vidika padejo vse obtožbe, ki smo jih o spornih ekonomistih slišali te dni. Če je bila lani slovenska inflacija višja kot v drugih državah zaradi nekonkurenčnih tržnih struktur, kot trdijo, potem tudi sami potrjujejo sistemsko ujetost inflacije. Tržne strukture so namreč bistven del ekonomskega sistema in tu ni kaj razpravljati. Podobno mišolovka velja za tezo o politizaciji inflacije. Inflacija je politično-ekonomski fenomen par excellence. Zato slovensko inflacijo dejansko pospešujejo tisti, ki rušijo zaupanje v ekonomske institucije, pravno državo in svobodo izbire. Tu pa je v zadnjih dveh letih Janševa administracija po nepotrebnem napravila pravi kaos in tu je pravi vir naših višjih inflacijskih pričakovanj. Fiskalne vidike inflacije je najbolje potrdila sama vlada z zadnjimi antiinflacijskimi ukrepi, vendar pa je pri tem najpomembnejša prihodnja vloga fiskalne politike v boju z inflacijo.

Vlada je do sedaj odigrala nekooperativno igro in vemo, da ravnotežja ter rešitve v takih razmerah niso učinkoviti. Toda vojne proti inflaciji ni mogoče dobiti s političnimi bitkami, množico proinflacijskih programov in izrednimi sejami parlamenta. S tega vidika je spontano uravnoteženje relativnih cen celo boljša strategija kot zaletavo in napačno antiinflacijsko ukrepanje. Vlada bi morala s celovitim paketom ukrepov, ob upoštevanju delovanja ECB, prehiteti naša predvidevanja in vgrajena pričakovanja. Toda nevarnosti napačnih odločitev so v tem trenutku večje od morebitnih proitinflacijskih koristi, ki jih bo tako ali tako požela naslednja vlada. Zato bo Janševa administracija socialno taktizirala, inflacija pa bo letos stranski strošek predvolilnega leta.

Kaj torej ostane ekonomistom in civilni družbi? Molčati je nesmiselno, parcialno delovati proti inflaciji pa tudi. Toda če je inflacija politični fenomen, se lahko upremo vsaj politiki, ki jo podpira in dejansko podpihuje. Socialni upor na slovenski ladji Bounty je del te zgodbe. Nižji sloji nočejo plačati inflacijskega zapitka države in podjetniškega sektorja, sindikati očitno nasprotujejo neoliberalni logiki vladnih reform. Začenja se torej boj za ekonomsko prerazdelitev stroškov inflacije in politično odgovornost, kako ekonomsko reformirati naš ekonomski sistem, da bo inflacijsko robustnejši. In tu ni blefa ne za Janšo in Pahorja, pa tudi ne za Šrota in Golobiča.