Uradna presoja ljubezni

Zgodba petinštiridesetletne Marjete Manfrede Vakar in njenega moža Morrisa Jeana Bissue, dvaindvajsetletnega ganskega državljana, bi lahko bila vsakdanja zgodba dveh zakoncev. Spoznala sta se leta 2003, preživela skupaj veliko časa in se avgusta 2007 poročila na upravni enoti v Tolminu. Od tedaj se njuna zgodba zapleta, saj slovenski generalni konzulat v Celovcu Morrisu ni izdal dovoljenja za vstop v Slovenijo. Uslužbenci konzulata so namreč po pogovoru z zakoncema 6. novembra 2007 presodili, da gre za "navidezno sklenitev zakonske zveze", s katero sta hotela Morrisu omogočiti protipravno bivanje v naši državi.

In na podlagi katerih meril in s kakšnimi strokovnimi orodji uslužbenci konzulata ali upravne enote v državi ugotavljajo "navideznost poroke"? Gospa Bissue je razložila, da so bili "zasliševalci" na konzulatu zelo pozorni na neskladja v njunih odgovorih: "Vprašali so naju, katera je moja najljubša hrana. Jaz sem odgovorila, da imam najraje palačinke, mož pa jim je dejal, da najraje jem solato. Vprašali so naju, ali so Morrisa moji starši že spoznali. Odgovorila sem jim, da jih na to še nisem pripravila, mož pa je v strahu, da bo ta odgovor odločilno vplival na presojo uslužbencev, dejal, da smo se enkrat srečali." Bissueva je še dodala: "Kasneje se je na pogovoru na ministrstvu za notranje zadeve pokazal pravi odnos, saj mi je gospod, s katerim sem se pogovarjala, zabrusil, da 'ne moremo preživljati celega sveta!'"

Zakonca Marjeta in Morris skušata storiti vse, kar je v njuni moči, da bi država Slovenija preklicala svojo odločitev in omogočila Morrisu, ki ima v Avstriji status političnega azilanta, da bi se pridružil ženi. Marjeta piše protestna pisma na državne urade in v uredništva časopisov.

Tudi Ljubljančanka Helena, 34-letna prodajalka, se spoprijema s podobnimi težavami, odkar se je pred dvema letoma poročila z moškim s črne celine. Frank di Adams Idada je Nigerijec, doma iz Lagosa. Po poklicu je novinar, vendar je bil v Ljubljani pripravljen poprijeti za vsako delo. Ker je ilegalni priseljenec, je seveda delal na črno in upal, da mu bo delodajalec sčasoma omogočil stalno zaposlitev in si bo tako kot tujec pridobil status prebivalca z začasnim bivališčem, kar je za azilante, ki prihajajo v Evropsko unijo iz "tretjih držav", "vizum za življenje". Ker so nanj naleteli ljubljanski policisti in ugotovili, da je brez ustreznih osebnih dokumentov, so ga po hitrem postopku izgnali v Italijo, kjer je živel pred prihodom v Slovenijo.

S Heleno sta se poročila marca 2006 v Padovi, nekaj mesecev zatem pa je Frank v Trstu zaprosil za vstopni vizum v Slovenijo. Ker ni imel urejenih dokumentov, so mu v Italiji svetovali, naj si jih uredi ali pa se odpravi v Nigerijo in se nato z nigerijskimi dokumenti oglasi na slovenskem veleposlaništvu v Kairu, kjer odločajo o možnostih za dodelitev vstopnega vizuma za Slovenijo. In lanskega 24. oktobra ob 10. uri sta se zakonca Idada, Helena v Ljubljani, Frank pa v Kairu, v pogovoru z državnimi uslužbenci borila za pravico do življenja v zakonski skupnosti.

"Po pogovoru, ki je trajal približno uro in pol, so odločili, da mu ne morejo dati vizuma za združitev družine, ker se ne poznava dovolj dobro, in sklenili, da najina zakonska zveza ni pristna," je povzela Helena. Frank di Adams je ostal v Nigeriji. Helena, jezna na toge predpise in brezsrčne uradnike, pa vse bolj dviga roke, saj je izgubila vsakršno upanje. "Sanjala sva o družini, o službi za moža in o skupnem življenju. Uslužbencem na upravni enoti poskušam razložiti najino zagato, a me vsakokrat zavrnejo s trditvijo, da ne gre za ljubezen, temveč za izigravanje predpisov - le zato, da bi Frank dobil dovoljenje za prebivanje v Sloveniji."

A Slovenija ni osamljena. V Veliki Britaniji menijo, da se vsako leto 15.000 parov poroči samo zato, da bi "zakonec" lahko prišel v državo ali v njej ostal. Vsaka peta poroka v Londonu je "lažna", organizirajo pa jih posebne kriminalne združbe. V začetku leta 2006 je zato britanski parlament sprejel ostro zakonodajo, ki omogoča državi nad tujci, ki so "subjekti imigracijskega nadzora", strog nadzor, če se nameravajo poročiti z britanskim državljanom. Oba, britanski državljan(ka) in tujec oziroma tujka, morata dobiti dovoljenje notranjega ministrstva in pred poroko za 135 funtov "kupiti" poseben certifikat, pristojni organi pa tudi kasneje prežijo na morebitne indice za sklepanje o lažnem zakonu. Že vnaprej opozarjajo tujce, ki imajo v državi status začasnega prebivalca, da bodo njihovo zakonsko zvezo, če bi jo sklenili tik pred prenehanjem dovoljenja o začasnem bivanju, razglasili za lažno.

Tudi v Avstriji so se lani odločili, da bodo bedeli nad zakonskimi zvezami svojih državljanov s tistimi iz tretjih držav. V zgodovinsko znani pravni natančnosti so šli tako daleč, da pri ugotavljanju kakovosti teh zakonskih skupnosti vdirajo v zasebno življenje avstrijskih državljanov. V Franciji morajo prosilci za združitev družin prinesti izvirne osebne listine iz svoje države. Če ugotovijo, da gre za zlorabo poroke, grozi francoskemu državljanu petletna zaporna kazen in globa 15.000 evrov.

Da bi poenotili politiko držav EU glede uveljavljanja "pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic", je svet EU leta 2003 sprejel posebno direktivo, ki jo morajo članice uveljavljati glede na svoje možnosti. In kako je ta direktiva povezana z zakonci Bissue in Idada? V njej je tudi opozorilo o zlorabah instituta združitve družin z "lažnimi porokami". Ko pristojni organi ugotovijo, da je "bila poroka, partnerstvo ali posvojitev izpeljana samo z namenom, da se osebi omogoči vstop ali bivanje v državni članici", lahko zavrnejo prošnjo za združitev. Kar zadeva zakonce Bissue in Idada, je država uporabila to normo na podlagi intervjujev zakoncev in obšla možnost, da "država članica (lahko) izvede posebne kontrole in preverjanja, če obstaja sum, da gre za goljufijo ali zakon, partnerstvo ali posvojitev iz koristoljubja", kaj šele, da bi jim dala možnost, da s "kakovostjo" zakona dokažejo, da ne gre za prevaro.

Sicer pa je Slovenija pravico do združitve družine pravno uredila v 36. členu zakona o tujcih. Skladno z njegovimi določbami lahko pristojni organ zavrne tujčevo prošnjo za vizum za združitev družine takrat, ko je "očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje ..." Z ministrstva za notranje zadeve so opozorili: "Državljani tretjih držav, ki so družinski člani državljanov EU, uživajo pravico prostega gibanja in se zato bistveno razlikujejo od drugih tujcev, državljanov tretjih držav. Zaradi takega privilegiranega položaja so zlorabe pogoste, zato je za pooblaščene konzularne uslužbence preverjanje pristnosti zakonskega razmerja bistvenega pomena in je pogoj za poenostavitev vizumskega postopka. V teh primerih je treba pred zaključkom postopka opraviti pogovor s prosilcem ter z njegovim zakoncem. Dolžina pogovora je v posameznih primerih različna. Po opravljenem pogovoru in pregledu dokumentacije se konzularni uslužbenec odloči o izdaji ali zavrnitvi izdaje vizuma."

In "neusklajeni" odgovori so bili bistven razlog, da so uradniki zavrnili Morrisovo in Frankovo prošnjo za izdajo vizuma za družinske člane državljanov EU, Marjeta in Helena pa sta ostali brez mož. Vsa druga zahtevana dokumentacija je bila namreč urejena in prosilca sta z listinami dokazala, da v matičnih državah nista bila kaznovana. Za zakonca Bissue so zapisali, da so v njunih izjavah "očitna razhajanja v poznavanju drug drugega kot tudi njunih življenjskih ciklov in navad"; zakonca Idada pa odpravili z besedami: "Zakonca po sklenitvi zakona nista živela skupaj, ne poznata osnovnih podatkov drug o drugem. Na podlagi zapisa vzporednih intervjujev obeh zakoncev smo prišli do zaključka, da zakonska zveza ni pristna."

In kaj preostane Morrisu Jeanu in Franku di Adamsu? Lahko se pritožita, saj evropska direktiva zahteva, "da imajo sponzor in/ali člani njegove družine pravico do pravnega izpodbijanja, če je prošnja za združitev družine zavrnjena ali se dovoljenje za prebivanje ne podaljša ali se prekliče ali se ukaže izgon". Tega pravnega poduka pa v njunih odločbah ni, ampak je zapisano, da "pritožba zoper zavrnitev vizuma ni dovoljena".