Čakajoč na Papuo Novo Gvinejo

V nasprotju z mitom, ki od časa do časa zakroži v javnosti, Vatikan Slovenije ni priznal prvi. Po uradnem seznamu z zunanjega ministrstva je Slovenijo prva, 26. junija 1991, priznala Hrvaška. Če Hrvaške ne štejemo zares, ker se je tisti trenutek tudi sama osamosvajala in je tako kot Slovenija nujno potrebovala čim daljši seznam prijateljskih držav na svoji strani, bi morali biti hvaležni Gruziji, ki nas je priznala druga, avgusta 1991. A tudi Gruzija se je od Sovjetske zveze odcepila šele aprila 1991 in je morda zato ne moremo posaditi na zlati piedestal naše osamosvojitvene zgodovine. In če tako razmišljamo naprej, moramo enak pomen pripisati tudi vsem drugim nekdanjim sovjetskim republikam, od baltskih držav do Ukrajine in Belorusije, ki so nas priznale že takoj leta 1991.

Katero priznanje je bilo torej odločilno in komu moramo biti hvaležni? Danke, Deutschland! Devetnajstega decembra 1991 nas je poleg Islandije s 300 tisoč prebivalci priznalo še 80 milijonov neodvisnih in združenih Nemcev. Nemško priznanje je bilo odločilno za mednarodni premik, ki je sledil sredi januarja 1992, ko so se po odločitvi EU priznanja kar usula. Tedaj nas je - na uradnem seznamu deseti po vrsti - priznal tudi Vatikan. Priznanja so se seštevala iz leta v leto in še celo lani se proces ni končal. S priznanjem so Slovenijo lani osrečili Republika Kongo, Gvajana in Burundi, leta 2006 pa Uganda, Ruanda, Niger, Mjanmar in Džibuti.

Po več kot 15 letih, odkar smo pred televizijskimi in radijskimi sprejemniki nestrpno čakali na prva priznanja, je na svetu še vedno kakšnih 20 suverenih držav, ki obstoj Slovenije ignorirajo. Z nekaterimi izjemami gre resda za precej eksotične entitete. Slovenije denimo ne priznava najmanjša država na svetu Nauru, atol v Tihem oceanu, ki se razteza na 21 kvadratnih kilometrih in na katerem živi le 13.500 Naurujčanov s 1500 mobilnimi telefoni. Toda na seznamu najdemo tudi večje in ne tako "žepne" države, kot so Čad, Zimbabve ali Papua Nova Gvineja. Na veleposlaništvo slednje v Bruslju smo tudi telefonirali, da bi morda izvedeli za razloge, vendar brez uspeha. Tudi sami ne vedo, zakaj države, predsedujoče EU, ne priznavajo.

Največ mini držav, ki se za Slovenijo še zmeraj ne zmenijo, leži raztresenih po atolih v Tihem oceanu ali na Karibih. Med Avstralijo in Haitijem najdemo Kiribate, Tuvalu, Vanuatu in Mikronezijo, na Karibih pa Grenado in otoško državo Sveti Krištof in Nevis. Sveti Krištof in Nevis se razteza po dveh otokih na 261 kvadratnih kilometrih in v času, ko bi ta država lahko na slovensko zunanje ministrstvo poslala diplomatsko noto o priznanju, se je tudi njej "dogajala" vzhodna Evropa, kar morda pojasni pozabljivost njenih predstavnikov. Otok Nevis se je tedaj želel odcepiti, vendar na referendumu leta 1998 ni zbral potrebne dvetretjinske večine.

Zaradi notranjih težav, državnih prevratov in razpada oblasti očitno Slovenije do sedaj niso priznale niti nekatere večje in pomembnejše države. V Tihem oceanu so to Papua Nova Gvineja in Salomonovi otoki, v Afriki pa Ekvatorialna Gvineja, Benin, Čad, Zimbabve in Sierra Leone. Salomonovi otoki morda ne nasprotujejo neodvisnosti Slovenije, verjetneje je, da zadnje desetletje o tem vprašanju tam niso imeli časa razmišljati. Država je bredla skozi hude krize, pretresali so jo etnično nasilje, korupcija in kriminal, zato od sredine leta 2003 za red na otočju skrbijo avstralske sile. Nekaj podobnega velja za šestmilijonsko Papuo Novo Gvinejo, ki leta 1991 ni spremljala desetdnevne vojne za Slovenijo in odcepitve od Jugoslavije, saj se je na otočju konec 80. let začela devetletna secesionistična državljanska vojna, v kateri se je od države želel odcepiti otok Bougainville. Kljub 20 tisoč mrtvim brez uspeha.

Velik nabor držav, ki ne priznavajo Slovenije, je iz Afrike, s katero smo nekoč znotraj neuvrščenih imeli odlične odnose. Spet so na seznamu večinoma manjše države ali države, ki imajo precej pomembnejše, interne skrbi. Da nas Svazi, ta majhna, revna afriška država, ki je skoraj popolnoma obdana z Južnoafriško republiko, še ni priznal, zunanjega ministrstva verjetno ne gane preveč. Pa tudi Svazija, ki ima najvišji odstotek prebivalstva, okuženega z aidsom, verjetno ne. Nekaj podobnega velja za Lesoto, drugo enklavo znotraj Južnoafriške republike, ki je zadnja leta preživela novo državljansko vojno, ali za otoka Sao Tome in Principe in otočje Komori blizu Madagaskarja, ki velja za eno najrevnejših držav na svetu.

Drugače od Afrike ostaja v celinski Aziji le še ena država, ki nas ne priznava, to je Butan. Razlogi so hitro jasni. Butan je verjetno ena najbolj izoliranih držav na svetu, stisnjena v himalajskem gorovju med Indijo in Kitajsko, v njej pa sta bila do leta 1999 televizija in internet prepovedana. Po obliki vladavine je še zmeraj absolutna monarhija, utemeljena na budističnih vrednotah. Na zunanjem ministrstvu pojasnjujejo, da potovanje v Butan, kamor pogosto odhajajo alpinisti, pa tudi v vse druge države, ki Slovenije še niso priznale, ni oteženo. "Težave bi lahko nastale, če bi slovenski državljan potreboval konzularno zaščito ali drugo konzularno storitev, vendar od včlanitve RS v EU velja, da te storitve zagotavlja katerakoli članica EU, ki ima v neki državi predstavništvo, vsem državljanom držav članic EU."

Ko bo parlament v kratkem priznal Kosovo, bo to že 27. država, ki jo bo priznala Slovenija. Zadnja med njimi je bila Črna gora, pred tem smo leta 2005 priznali karibski otok Sveto Lucijo. Slovenija je leta 1992 priznala tudi Palestino, ki je v mednarodni skupnosti še vedno nepriznana, na naše dejanje dobre volje pa poleg Kosova še vedno čaka turški, severni del Cipra, ki je Slovenijo priznal januarja 1992.