Simbolni konec tranzicije

Teden dni po smrti predsednika Janeza Drnovška, dostojanstvene pietetne drže njegovih sopotnikov in iskrene prizadetosti državljanov, počasi prihaja čas treznih analitičnih presoj tega izjemnega in hkrati zelo samosvojega slovenskega državnika. Drnovškova politična pot je polna paradoksev in nenavadnih obratov, njegov politični pristop originalen, slog pa neponovljiv. Svoj pristop je brusil ob razpadu Jugoslavije, političnoekonomska zgodba tranzicijske Slovenije pa je postala dobro merilo njegove uspešne politične kariere. Domala dvajsetletno vztrajanje v visoki politiki, v enem najbolj razburljivih obdobij zgodovine XX. stoletja, mu je utrdilo sloves evropskega državnika.

Antologija politične teorije in prakse, doma in po svetu, lahko vzame Drnovška kot dobro in nadvse zanimivo učno uro. Ta bo pokazala, kako in zakaj lahko posamezniki s politične periferije, z nepolitično držo in povsem nekomunikativnim stilom javnega delovanja, z antimenedžerskim pristopom in težavami s sodelavci, brez posebne političnoekonomske vizije in lastnih strateških projektov, dosežejo politični olimp. Drnovšek je dejanski dokaz, zakaj je politika umetnost (ne)mogočega. Po svoj formi je bil namreč nemogoč politik, toda iz politike je ustvaril svojevrstno umetniško tvorbo in prav zato Drnovškovega političnega fenomena ni mogoče razložiti z racionalnim političnoekonomskim diskurzom.

Drnovšek je bil discipliniran, razgledan in racionalen človek, imel je nenavadno dobro politično intuicijo preživetja, predvsem pa je bil odličen politični taktik, ki je znal do kraja izkoristiti svoje nenavadne zgodovinske priložnosti. Bil je večni "outsider", toda v vrtincu politične "fortune" je z nenavadnim talentom za sodelovanje, strpno in postopoma zbiral vedno nove kroge političnih partnerjev. Zato pa sta prav njegova ideološka brezbarvnost in politična neopredeljenost šele omogočili takšno sodelovanje. Bil je mojster pozicijskih iger, ki jih je sicer večinoma dobival s položaja kraljevih figur in z možnostmi ohranjanja političnega tempa. Ni bil niti navdihujoč niti navdušujoč voditelj, zato pa se je problemov loteval sistematično in pragmatično. Odločitve so pogosto spominjale na zadrege čakajočega Godota in vedno znova je pri ukrepih bolj skušal minizirati tveganja kot pa maksimirati koristi. Toda njegov čudaški politični stil, ki je večino spravljal v zadrego in mnoge prisilil k umiku, se je tako postopoma spreminjal v učinkovit politični tehnicizem, s pomočjo katerega je ustvarjal svoj nenavadni identitetni kapital. Drnovšek je iz njega naredil lastno blagovno znamko in se razvil v svojevrstno politično ikono.

Del njegove politične enigme pojasnjujejo beograjske politične izkušnje. Drnovšek je bil kajpada za tedanje komunistične elite politična napaka in nikogar ni posebno skrbelo, ko se je izločeval iz ustaljenih predsedniških povezav s CK ZKJ. V tem času so v boju za Titovo dediščino in usodo Jugoslavije obstajale štiri skupine. Za vsako od njih so stali generali, politiki in poslovneži in zunanji interesni lobiji. Drnovšek ni bil člen nobene od teh opcij. Zato pa je na drugi strani hitro spoznal, da lahko preživi z drugačnostjo, predvsem pa z zadržanim pristopom in tiho diplomacijo. Če se je to hkrati prilegalo tudi njegovemu značaju, zaprtosti, redkobesednosti in odmaknjenosti, je to zgolj utrdilo njegovo formulo političnega delovanja.

Levica je na začetku devetdesetih mrzlično iskala nadomestilo za razpadajoči Demos in Peterletovo vlado. Drnovšek je bil očitno prava rešitev. V prvem obdobju, do druge polovice devetdesetih, je deloval predvsem kot ekonomist. Drnovšek ni imel jasne predstave glede značaja slovenske tranzicije, toda dobro je razumel pomembnost makroekonomskih ravnotežij, kompromisno širino privatizacije in antiinflacijsko naravnanost BS. Sloviti razvojni in institucionalni gradualizem mu je bil pisan na kožo. Slovenija je zavrnila neoliberalne zamisli in šok terapije na račun socialnotržnega gospodarstva. Samosvoje tranzicijske rešitve so postale naša institucionalna konkurenčna prednost pri vstopu v evropske integracije. Drnovšek je bil del njih in tu je nedvomno pustil najpomembnejši državniški pečat.

Drugo obdobje zaznamuje Drnovšek kot politik. Vstopa v EU in Nato nista bila nobena posebna Drnovškova vizija, temveč bister politični projekt EU. Drnovšek je na mednarodnem parketu nasploh težje lovil pravo mero. Balkanu smo se odrekli, Rusije nismo upoštevali, ravnotežje med Washingtonom in Brusljem smo komajda lovili, šepali smo v razmerju do Avstrije, Italije in Hrvaške. Drnovšek ni imel srečne roke z zunanjimi ministri in nerodnostmi mlade diplomacije. Toda vse njegove diplomatske intervencije, od španskega kompromisa, sporazuma z Račanom do zadnjih predlogov za Darfur in Kosovo, so dokazovale, da je diplomacija njegova največja primerjalna prednost. Imel je nadpovprečno dober pregled nad svetovnimi dogajanji, toda nikoli ni mogel preseči ad hoc narave svojih zunanjepolitičnih akcij.

Tretje obdobje, zlasti v zadnjih letih, povzdignejo Drnovška kot moralista in nekakšnega novodobnega guruja. Nenadoma ga ne zanima več oblast, želi sestopiti in pozabiti na njeno moč, organizira civilno družbo. Toda prav to obdobje je najbolj jasno pokazalo politični značaj Drnovška in njegovo novo postmoderno držo. Razlika je bila zgolj v tem, da so bile te posebnosti prej skrite za tančico državniškega blišča, sedaj pa so postale človeško dojemljive in sprejemljive. Nadel si je novo antipolitično obleko, njegova politična legitimnost in karizmatičnost pa sta se ohranili. V obdobju sestopa z oblasti je ob zmedeni levici ostal edina prava opozicija sedanji Janševi vladi. S svojimi novimi moralnimi vrednotami je v Ambrusu nastavil kritično ogledalo tudi hipokriziji prevladujoče krščanske morale.

Z Drnovškovo smrtjo se je simbolno končala slovenska postsocialistična tranzicija. Drnovšek je bil politično tako uspešen, ker je značajsko in s samim načinom vladanja poosebljal njeno razvojno pot, ker sta si bila država in njen prvi državnik tako zelo podobna. Če bi pogrebne slovesnosti potegnili še za nekaj dni, bi v evforiji državljanskega čaščenja to razumeli tudi njegovi sodelavci in morda celo politični nasprotniki.