Krivi za invalidnost Kosova

Slovenija je po dobrih treh tednih potrdila razglasitev Kosova za neodvisno državo. Kosovska samostojnost je ameriški projekt, ki naj bi ga izpeljala in plačala EU. Toda celoten pristop je mednarodnopravno sporen in političnoekonomsko sila nebogljen. Kosovo preprosto še dolgo ne bo prava suverena država, tudi danes pomeni zgolj drugačno obliko mednarodnega protektorata. Bruselj je pri tem Sloveniji namenil posebno vlogo. V času predsedovanja naj bi prevzela politična tveganja priznanja, potencialne ekonomske koristi pa bodo imeli drugi.

Balkan je že celo stoletja križišče civilizacijskega trka zahodnega in vzhodnega sveta, stičišče konfliktov velikih svetovnih sil in središče neverjetnih lokalnih političnih iracionalnosti. Stara zamisel Woodrowa Wilsona, ameriškega predsednika, da bi vprašanja demokracije in kolektivne varnosti pri razpadu imperijev reševali s samoodločbo narodov, se je tod hitro spremenila v realno karikaturo. Stara Jugoslavija je kot kraljevina obstala samo zaradi politične diktature, podobno velja za Titovo Jugoslavijo. Kosovski Albanci so bili neprestana kolateralna škoda teh procesov. Obšli sta jih berlinska (1878) in londonska konferenca (1913), tudi pariška mirovna pogodba leta 1919 jih je pustila zunaj Albanije. Dobro stoletje so bili žrtev srbskega hegemonizma, šele socialistična ustava (1974) je Kosovu priznala poseben avtonomen status, ne pa tudi vloge sedme republike. V osemdesetih letih so grobo zadušili demonstracije in upor rudarjev v Trepči, potem se je tukaj spočel Miloševićev velikosrbski nacionalizem. Srbi so pokrajini vzeli vse ustavne pristojnosti, nasilje nad albansko večino pa se je stopnjevalo. Tragični albanski eksodus sta z vojaškim posredovanjem prekinila šele Nato in ameriška vojska. Kosovo je leta 1999 postalo mednarodni protektorat, resolucija 1244 VS OZN pa je za nedoločen čas preložila odločitev o njegovi prihodnosti.

Razglasitev samostojnosti Kosova je iz zgodovinskega zornega kota legitimna pravica večinskega albanskega prebivalstva. Nova država je nastala na temelju nadzorovane neodvisnosti misije OZN (Unmik) in Ahtisaarijevega načrta. Toda večina klasičnih političnoekonomskih atributov državne avtonomije ni zagotovljena. Ključne meje države niso določene, pravni red bo prihodnjih pet let vzpostavljala EU z nekaj tisoč uradniki (Eulex), vzdrževanje meja je stvar Natovih generalov in vse skupaj je navsezadnje v senci dveh ameriških oporišč, Bondsteela in Monteitha. Kosovo s pravno-političnega vidika ni niti suvereno niti samostojno. S tega vidika so albanske politične institucije sicer legitimne, toda daleč od prave državotvorne vsebine in možnosti samostojnega ekonomskega preživetja.

Ekonomska podoba Kosova je namreč izjemno problematična. Kosovo je po številu prebivalcev primerljivo s Slovenijo, ima pa manj kot desetino njenega BDP. Vrednost BDP presega 2,5 milijarde evrov, kar znaša nekaj več kot 1200 evrov na prebivalca. Gospodarstvo stagnira, vrednost izvoza znaša komaj okoli 5 odstotkov vrednosti uvoza, brezposelnost je več kot 50-odstotna, 37 odstotkov ljudi živi na meji siromaštva (HDI). Fiskalni sistem, ki je največji ekonomski atribut države, je v kaotičnem stanju. Davčni sistem dejansko ne deluje, državni izdatki znašajo četrtino BDP, kar je značilno za izrazito nerazvite države. Najšibkejša točka potencialnega gospodarskega razvoja je energetika, saj so potrebe po energiji skoraj v celoti zadovoljene iz srbskih virov. Edina svetla točka je relativna monetarna in cenovna stabilnost, ki temelji na logiki denarnega odbora in spodbuja evro kot plačilno sredstvo. Politična samostojnost naj bi zagotovila potrebno institucionalno stabilnost in učinkovitejše delovanje ekonomskih politik. Pomoč EU pa bi potem spodbudila gospodarsko rast, investicije, podjetništvo in socialni razvoj. Kosovo potrebuje na leto milijardo evrov zunanje razvojne pomoči.

Sklep je jasen. Kosovo je kot samostojna država nedvomno legitimna pravica kosovskih Albancev, toda pravni in političnoekonomski status države je invaliden. Država je spočeta v sila neugodnih mednarodnih razmerah in s povsem napačno evropsko popotnico. Zakaj so ZDA tako hitele z razglasitvijo? Očitno je nadzorovana destabilizacija Balkana strateški interes Amerike, ki upravičuje njene vojaške baze, blokira vpliv Rusije in hkrati zaposluje razcepljeno EU. Vprašanje zakonitosti razglasitve Kosova je pri tem manj pomembno. Vsako nastajanje nove države je politični proces sui generis in velja vedno znova za precedenčni primer. Za prvo je vedno znova nujna politična presoja, drugo pa je temeljni del vsakega pravnega reda. Priznanje Kosova je torej plod političnih odločitev in potrditev nove države ne more pravno sprožiti drugih etničnih separatizmov. Če bi na primer Rusijo ali Kitajsko doletela usoda Srbije, bi se to zgodilo zaradi pomanjkanja demokracije in nespoštovanja človekovih ter lastninskih pravic njunih državljanov.

Toda temeljna napaka tiči v EU. Njeno lotevanje stvari je že leta napačno, pobudo pa je prepuščala ZDA. Zato ji vzpostavitev in priznanje samostojnosti Kosova danes prinašata več škode kot koristi. EU bi morala vsem balkanskim državam, z Romunijo in Bolgarijo vred, ponuditi skupno evropsko vizijo in enoten vstop v EU. Balkan bi potreboval Marshallov razvojni načrt in kolektivno vključitev v evropske integracije, sodelovanje vseh sprtih držav in hitro razvojno dohitevanje EU. Potrebujemo evropeizacijo zahodnega Balkana, tako pa nam grozi balkanizacija EU. Samostojna država Kosovo stoji na koncu in ne na začetku teh procesov. Zato bo prehitro priznanje nove države odprlo Pandorino skrinjo novih etničnih cepitev, palestinizacija srbskega severa Kosova pa je že realnost.

Slovenija je imela priložnost, da bi državam nekdanje Jugoslavije ponudila evropsko alternativo. Bila bi lahko zgled, hkrati pa bi ob pomoči EU servisirala pot do evropskih integracij. To bi koristilo slovenskemu gospodarstvu in zmanjšalo naša politična tveganja. Toda Janševa vlada, pa tudi prejšnje vlade niso imele niti znanja niti političnega poguma za takšne predloge. Imele so zgolj Rupla in podobno tovarišijo. To pa tudi na politično iracionalnem Balkanu ne more biti racionalna rešitev.