Hitra rešitev s specialnimi efekti

Presenetljivo tiho je bil pred dobrim tednom dni v parlamentu sprejet zakon, ki naj bi pospešil in dokončal proces denacionalizacije na Slovenskem. Čeprav naj bi zakon pomagal po hitrem postopku končati eno naših najdaljših tranzicijskih zgodb, mnogi že ves čas, odkar ga je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm aprila lani prvič predstavil javnosti, opozarjajo, da naj bi dejansko prinesel več kot to. Med drugim naj bi namreč vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov omogočil novi skupini ljudi, omogočil pa bi tudi obnovo nekaterih pravnomočno že končanih postopkov. Da zakon posega v dosedanjo prakso in da uvaja bistveno več novosti, kot je pripravljen priznati minister, se je strinjala celotna parlamentarna opozicija. Koalicijska večina je zakon kljub temu izglasovala, a je potem na torkovi izredni seji plombo nanj postavil državni svet. Svetniki so namreč sprejeli odložilni veto na zakon, zato bodo morali poslanci o njem odločati še enkrat.

Zgodba o vračanju zemljišč in objektov tistim posameznikom in pravnim osebam, ki so jim bili pred dobrega pol stoletja odvzeti, nato pa so prišli v last države, se res vleče že nespodobnih sedemnajst let. Zakon o denacionalizaciji, ki naj bi popravil krivice, je bil namreč sprejet že konec leta 1991, ko je bila na oblasti Demosova vlada. Postopki pa bi morali biti po prvotnih načrtih rešeni že pred leti.

Kakšne so danes konkretne številke? Doslej je bilo pri vseh upravnih organih na prvi stopnji odločanja skupaj vloženih 39.633 denacionalizacijskih zadev, pravnomočno pa jih je končanih 38.262 ali 95,5 odstotka. Nerešenih je ostalo še 1.371 zadev, od tega 775 na prvi stopnji, 105 na pritožbeni drugi stopnji, 491 pa jih je na upravnem ali vrhovnem sodišču.

Navodila in novinci

Demosova vlada je v začetku 90. let za denacionalizacijo izbrala unikatno pot. Sklenila je namreč, da bo njena prednostna naloga pri popravi krivic, da oškodovancem vrne premoženje v naravi. Zanimivo je, da se ni za to odločila nobena druga od tranzicijskih držav, saj so večinoma posegle po izplačilu denarnih odškodnin; med drugim tudi zato, ker na mnogih nacionaliziranih zemljiščih in v objektih potekajo dejavnosti v javnem interesu, od muzejev, knjižnic in šol pa vse do vodnih zajetij. Denacionalizacijski upravičenci so lahko po denarni odškodnini sicer posegli tudi v Sloveniji, a, kot rečeno, prioriteta vse do danes ostaja vračanje premoženja v naravi. Če pogledamo, kako so medtem rasle cene nepremičnin, je jasno, da se je Slovenija odločila za izjemno velikodušno potezo v korist denacionalizacijskih upravičencev.

Novi denacionalizacijski zakon naj bi to velikodušnost zdaj še povečal. Če je že doslej veljalo, da se denacionalizacijski zahtevki obravnavajo prednostno, ter so upravne enote in sodišča postopke že pospešili, tudi zaradi dodatnih stroškov, ki nastajajo zaradi dolgotrajnih postopkov, namerava zdaj novi zakon vse skupaj še dodatno pospešiti. In to s čisto konkretnimi roki, do katerih je treba postopek denacionalizacije končati. Predlog predvideva trimesečni rok za odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, pa tudi nekatere druge specialne roke. Novi zakon poleg tega upravnim enotam in sodiščem nalaga, da skušajo podržavljeno premoženje vrniti čimvečjemu številu vlagateljev zahtevkov. Kritiki ob tem opozarjajo, da Šturmova rešitev nedopustno posega v delo upravnih in sodnih organov, saj ne bo več pomembno, da so odločitve pretehtane in sprejete v skladu s predpisi, temveč le, da se postopek čim prej konča - in to v korist čim večjega števila upravičencev. Državni svet je v obrazložitvi za ponovno obravnavo novega zakona v parlamentu zapisal, da "to postopkov zaključka denacionalizacije ne bo pospešilo, temveč bo ta zakon 'uzakonil nasilje' in omejil že tako okleščene procesne in materialne pravice države", ker bodo sodišča "prisiljena soditi po 'načelu hitre pravice'". To naj bi bilo po njihovem mnenju problematično zato, ker je pravzaprav nerešen le še majhen del denacionalizacijskih zahtevkov, med njimi pa so ravno najzahtevnejši postopki. Na ministrstvu seveda zavračajo očitke o političnem pritisku na institucije, ki odločajo o denacionalizaciji.

Prav tako vztrajajo, da je novi zakon le nadgradnja zakona iz leta 1991, da je procesne narave, da ne uvaja nove skupine denacionalizacijskih upravičencev in da ne bo povzročil dodatnih proračunskih stroškov. Kritiki pa trdijo, da to nikakor ne drži. Zakon namreč vstop v bitko za denacionalizacijsko premoženje po novem omogoča tudi osebam, ki so bile rojene na območju sedanje Republike Slovenije (ali pa so bili tu rojeni njihovi starši), torej tujcem, državljanom nekdanje skupne države. Na ministrstvu zatrjujejo, da s tem ne širijo krog upravičencev, a dejstvo je, da naj bi z novim zakonom nova skupina ljudi dobila možnost, da ponovno vloži zahtevke, tudi če so bili njihovi primeri pravnomočno že končani z zavrnitvijo zahtevka. In če bodo ti zahtevki zdaj rešeni v korist denacionalizacijskih upravičencev, bo to v vsakem primeru dodatno obremenilo državni proračun.

Mimo najemnikov

V zakonu se je sicer sprva znašlo še nekaj nenavadnih predlogov za pospeševanje denacionalizacije. Eden izmed njih je denimo predvidel, da bi se v naravi vračala tudi zemljišča, na katerih so bili z javnimi sredstvi zgrajeni nenadomestljivi komunalni objekti velike vrednosti. Recimo vodovodi. Vlada je ta predlog zaradi protestov umaknila. "Toda že predlog, ki ga je tako neodgovorno predlagala, kaže na njeno neodgovornost in njen cilj - vrniti vse, ne glede na posledice," je prepričan poslanec SD Miran Potrč, ki je v imenu poslanske skupine SD vložil največ opozicijskih amandmajev k novemu zakonu.

Po drugi strani pa novi zakon denimo ni upošteval predloga, da bi v denacionalizacijskih postopkih vendarle priznali večjo vlogo najemnikom stanovanj, ki so bila z denacionalizacijo vrnjena v naravi. Najemniki, pogosto gre za ostarele in bolehne osebe, so bili sicer že vse od leta 1991 v nezavidljivem položaju, saj so v veliki večini v stanovanjih živeli desetletja in so vanje tudi vlagali, potem pa so morali mnogi zaradi zvišanja najemnine ali deložacij poiskati nov dom. Ker oblasti medtem zanje niso našle nobene pravične rešitve, je Združenje najemnikov Slovenije leta 2004 vložilo skupinsko odškodninsko tožbo proti Republiki Sloveniji na Evropsko sodišče za človekove pravice, v katerih državi očitajo diskriminacijo pri privatizaciji stanovanj, prisilni odvzem stanovanjske pravice, ogrožanje varnosti doma in onemogočanje sodelovanja v postopkih denacionalizacije kot polnopravnih strank. "Zakon o denacionalizaciji je popravil krivice eni skupini ljudi, najemnikom pa je povzročil nove krivice. Upali smo, da bo parlament zdaj uslišal določene amandmaje, a poslanska večina zanje ni imela posluha. Ne razumem, zakaj je treba enemu dati vse, drugemu pa ničesar," pravi predsednica združenja Tanja Šarec.

Šarčevo so sicer ob spremljanju poslanske razprave zmotile predvsem neresnice, češ da so najemniki zaščiteni in da plačujejo neprofitno najemnino. Šarčeva pravi, da to nikakor ne drži in v ilustracijo navaja primer gospe, ki v stanovanju v Stari Ljubljani živi že 60 let, zdaj pa bi jo rad nov lastnik, ki je dobil stanovanje vrnjeno z denacionalizacijo, na vsak način izselil. Pravno pomoč ji zdaj nudi združenje najemnikov. "Tukaj ni nobene človečnosti. Še več, novi zakon širi pravice denacionalizacijskih upravičencev, kar pomeni, da bodo lahko stanovanja zahtevali tudi tisti, ki niso izpolnjevali dosedanjih pogojev za vrnitev premoženja. Najemniki teh stanovanj, ki so bili prepričani, da so ta tudi uradno postala občinska in so jim morda celo odkupili od občine, so zdaj v strahu, kaj se bo zgodilo."

Tudi sama Tanja Šarec živi v hiši, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena predvojnemu lastniku - ta je večstanovanjsko hišo takoj po končani denacionalizaciji prodal in najemniki so imeli preklemansko srečo, da so lahko v pičlih 14 dneh, kolikor jim je dal na voljo, zbrali 1,2 milijona evrov, da so lahko od njega odkupili celotno hišo. "Ampak takšen primer je unikum. Če hiše takrat ne bi kupili, bi jo najverjetneje kupilo nepremičninsko podjetje, to pa bi nas potem teroriziralo," opozarja Šarčeva. Da tudi takšne zgodbe niso izključene, je pokazal denimo primer Mestne knjižnice, enote ljubljanske Knjižnice Otona Župančiča, ki je bila kljub temu, da je v njej delovala dejavnost v javnem interesu, v naravi vrnjena denacionalizacijski upravičenki Marie Ann Kostalecky Laha. Ta je potem zahtevala enormno najemnino, ki je knjižnica nikakor ne bi zmogla plačevati. Končalo se je tako, da se je knjižnica izselila, a ne le zaradi vrtoglave najemnine, pač pa tudi zato, ker je bil objekt v zelo slabem stanju.

Denacionalizacijski tajkuni?

V novem denacionalizacijskem zakonu prav tako ne bi bilo določila, da bi morala vlada čim prej sprejeti poročilo o vseh bistvenih materialnih učinkih in posledicah denacionalizacije. Na pravosodnem ministrstvu pravijo, da bo poročilo pripravljeno šele, "ko bodo polnopravno zaključeni vsi denacionalizacijski postopki". Poslancu Potrču pa se zdi takšna odločitev najmanj nenavadna: "Vlada, minister Šturm in koalicija ne želijo čistih računov, zato skrivajo, da je država v ta namen razdelila bistveno večjo vrednost, kot je ta znašala ob nacionalizaciji, in da skrivajo, kdo so največji upravičenci. To pa so RKC in nekaj deset upravičencev, ki so živeli ali še žive v tujini. Če je bila nacionalizacija pred 60 leti ideološko pogojena, je treba vedeti, da je tudi denacionalizacija namenjena predvsem jasno določenemu krogu ljudi." Tudi zato so se ob sprejemanju novega denacionalizacijskega zakona spet okrepili očitki na račun vlade, da pravzaprav deluje v interesu največjih denacionalizacijskih upravičencev, ki jih je državni svet poimenoval kar "denacionalizacijski tajkuni".

Že vse od 90. let, ko je Demosova vlada, ki jo je vodil predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle, sprejemala denacionalizacijsko zakonodajo, se sicer pojavljajo očitki, da naj bi se vlada za favoriziranje vračanja premoženja v naravi odločila predvsem zaradi svojih tesnih vezi z rimskokatoliško cerkvijo (RKC). RKC je namreč naša absolutno največja denacionalizacijska upravičenka. Po podatkih pravosodnega ministrstva je RKC doslej vložila zahtevke za vračilo premoženja v skupni vrednosti 276,45 milijona evrov. Do konca oktobra 2007 je bilo ugodeno zahtevkom v skupni vrednosti 209 milijonov evrov, kar pomeni, da je bila doslej 96,9-odstotno uspešna. Povedano nekoliko drugače - od RKC-jevih 1191 zahtevkov za vrnitev kmetijskih zemljišč, gozdov, stanovanjskih enot, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč jih je bilo doslej v celoti končanih 1006. Med njimi so tudi spomeniško varovan dvorec Betnava, uršulinski samostan v Ljubljani, cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, del pokljuških gozdov ali pa gozdovi v Zgornji Savinjski dolini, medtem ko je v razvpitem primeru Blejskega otoka ustavno sodišče odločilo, da dobi RKC v naravi vrnjeno le cerkev, ne pa tudi samega otoka. Med objekti, ki jih je dobila RKC vrnjene v naravi, je tudi srednja kmetijska šola v Mariboru, ki je bila nacionalizirana v času nemške okupacije, ko je bila šele v tretji gradbeni fazi, desetletja pozneje je mariborska nadškofija dobila vrnjen "končan" objekt, poleg tega pa je dobila še 8,1 milijarde evrov odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine od leta 1991 do maja 2005. Med RKC-jevimi najbolj znanimi doslej še nerešenimi denacionalizacijskimi zahtevki medtem ostajajo ljubljanska Križevniška cerkev in celoten kompleks Križank, Arboretum Volčji Potok, precejšen del pokljuških gozdov ...

RKC naj bi ob koncu denacionalizacije dobila vrnjenih vsaj okoli 220 milijonov evrov premoženja. Če bo parlament tudi v drugo poslušal ministra Šturma, sicer člana reda malteških vitezov, in bodo institucije, ki se ukvarjajo z denacionalizacijo, o zahtevkih odločile karseda hitro in v korist denacionalizacijskega upravičenca, pa bo najverjetneje dobila še nekoliko več. A glede na kritike, ki prihajajo v zvezi z novim denacionalizacijskim zakonom iz vladnega Desusa, ni nujno, da bo zakon ob drugem glasovanju v parlamentu dobil potrebnih 46 glasov.