Inflacija zakonodaje 21,73 %

Z gotovostjo lahko trdimo, da si vlada najvišje inflacije v EU ni želela, z inflacijo zakonodaje, ki smo jo doživeli v mandatu te vlade, pa je ravno nasprotno. Vlada jo je začrtala že v koalicijski pogodbi.

Vedno višje cene niso všeč nikomur. A podobno se lahko zgodi tudi pri zgoščenem spreminjanju zakonodaje. Če spremembe niso premišljene in učinkovito uvedene, se zaradi njih lahko zmanjša pravna varnost in poveča odtujenost prava od njegovih uporabnikov. So številne novele, spremembe in dopolnitve všeč vsaj vladi, predlagateljici skoraj vseh novih zakonov in sprememb zakonov? Vlada je leta 2006 postavila rekord, kar zadeva število sprejetih zakonov. "Nikakor ne moremo govoriti o inflaciji zakonov, menimo celo, da gre v tem primeru za krivičen izraz. Po naši statistiki je vlada leta 2006 sprejela 152 predlogov zakonov, poleg tega pa še 53 predlogov zakonov o ratifikacijah mednarodnih aktov," pravi tiskovni predstavnik vlade Valentin Hajdinjak.

Številke

Primerjajmo vladno številko za leto 2006 in prva tri leta tega mandata s statističnimi podatki prejšnjih mandatov. Ratifikacije mednarodnih pravnih aktov pustimo ob strani, saj gre za zakone, katerih sprejetje ni toliko odvisno od vlade in državnega zbora kot od EU in drugih mednarodnih organizacij. Državni zbor je predlani dosegel rekord, saj je sprejel skupaj 163 zakonov, od tega 67 novih zakonov in 96 sprememb zakonov. V prvih treh letih mandata je državni zbor sprejel povprečno 122 zakonov na leto. Povprečje dvanajstih let obdobja pred nastopom Janševe vlade je 95,5 zakona na leto. Celo v prejšnjem mandatu, ko je bilo prilagajanje slovenske zakonodaje evropski na vrhuncu, je državni zbor sprejel povprečno le 108 zakonov na leto. Gre za inflacijo zakonodaje ali ne?

Hajdinjak v velikem številu spremenjenih in sprejetih zakonov vidi uspeh vlade. "Normativni program dela vlade je sprejet za vsako leto posebej, vanj pa so vključeni predlogi ministrstev in vladnih služb - gre torej za njihove predloge in njihovo oceno potrebnih sprememb zakonodaje na posameznih področjih ..." Drugič, gre za popravljanje napak prejšnjih vlad: "Dejstvo, da je bilo v tem mandatu sprejetih več predlogov zakonov kot v preteklem mandatu, pomeni, da je bilo potrebnih več sprememb zakonodaje, ki bi sicer v nekaterih primerih morala biti spremenjena že v prejšnjih mandatih." In tretjič, gre za dokaz uspešnosti vlade in vladne koalicije: "Ne nazadnje pa te številke dokazujejo tudi to, da vlada dela dobro in uspešno ter uresničuje program dela."

Kritike, da vlada spreminja in prehitro sprejema preveč zakonov, so bile deležne že prejšnje vlade - ki pa so to dejansko morale početi predvsem zaradi uvajanja evropskega pravnega reda. Ta proces evropeizacije slovenske zakonodaje potrjujejo številke. Usklajevanje naše zakonodaje z evropsko je potekalo predvsem v mandatu 2001-2004, zato je bila v tem mandatu "inflacija" zakonodaje logična. Kljub temu je državni zbor v prejšnjem mandatu na leto sprejel povprečno manj zakonov, kot je povprečje treh let sedanjega mandata. Prej povprečno 108 zakonov na leto, zdaj 122 zakonov na leto. Državni zbor je v mandatu približevanja EU na leto spremenil povprečno 65,75 zakona, sedanja sestava državnega zbora pa v obdobju članstva povprečno kar 82,6 zakona na leto. Lani so koalicijski poslanci spremenili 74 zakonov.

Vseobsegajoče

A hitro spreminjanje zakonodaje ima pogosto negativne posledice in povzroča tudi težave. Dober primer, kako ne gre spreminjati posameznega segmenta zakonodaje, je projekt popolne prenove slovenske kazenske zakonodaje. Pravosodni minister Lovro Šturm se je odločil, da potrebujemo dva povsem nova zakona. Novi kazenski zakonik je že v državnem zboru, novi zakon o kazenskem postopku pa je napol spisan. Pisanje obeh je minister zaupal majhnima skupinama, ki ju je sam izbral, spisali pa naj bi ju v tajnosti in v kratkem času, čeprav se kazenska zakonodaja povsod po svetu spreminja počasi, ko je nujno in na podlagi analiz ter s širšim družbenim soglasjem. A v tem primeru so bile pripombe stroke upoštevane šele pozneje, in še to le glede manj pomembnih določil.

Posledice

Najbolj posledice pogosto prehitrega spreminjanja zakonodaje občuti vsak posameznik, vsak dan, na vsakem koraku. Občutijo jih tudi pravne osebe, ki se morajo spremembam hitro prilagajati. Velika količina sprememb pomeni tudi vedno manjše poznavanje prava, pravic in dolžnosti. Sledenja vsem spremembam zakonodaje seveda ne moremo pričakovati od posameznika, tudi od vseh zaposlenih v pravosodju ne, vsi pa ažurno sledenje zakonodajnim spremembam upravičeno pričakujemo od sodnikov. Svetovalec vrhovnega sodišča Gregor Strojin: "Res se prepogosto zdi, da se s številnimi spremembami uvajajo ad hoc rešitve za simptome drugih težav, izvaja mikromenedžment na makro ravni ali preprosto teži k zadovoljitvi drugih političnih interesov, medtem pa si stroka nemočno puli lase. To velja za večino področij, sodstvo pa v končni fazi dosežejo skoraj vsi zakoni. Trenutno jih v Sloveniji velja okoli 760 različnih." Po Strojinovem mnenju sta od števila sprememb še pomembnejša način in hitrost uvajanja teh sprememb. Vsaka novost sodno prakso spravi iz ravnotežja in ustvari praznino, ki jo morajo zapolniti nove razlage. Gre tudi za dolgoročen problem: "Zgolj prizadevanje za dosego političnega cilja sprejetja predpisa ni jamstvo njegove sposobnosti za življenje, žal pa se vse negativne posledice znotraj danega političnega mandata le redko zaznajo." Končna posledica so neizbežno tudi dodatni sodni zaostanki: "Preveč sprememb namreč vpliva na generiranje novih postopkov, to pa se šele v naslednji fazi pokaže kot povečan pripad zadev na sodišča in kasnejši zaostanki." To potrjuje tudi podpredsednica upravnega sodišča Jasna Šegan: "Nova zakonodaja in spreminjanje zakonodaje pri vsakodnevnem delu sodnikov seveda pomenita daljši študij zadeve in pomenita, da so spori za reševanje vse bolj zahtevni. Zaradi tega se tudi sodna praksa ne more ustaliti ... Vsekakor je treba reči, da bi si sodniki želeli bolj ustaljeno zakonodajo." Vodja gospodarskega oddelka na vrhovnem sodišču Vladimir Balažic meni, da je bila vsaka politika doslej enako dobra - ali, bolje rečeno, enako slaba - pri spreminjanju zakonodaje. Največji problem so po njegovem slabe spremembe zakonodaje: "Kar je pri nas pri spreminjanju predpisov najbolj narobe, je to, da se neki predpis sprejme, potem pa se čez nekaj mesecev ugotovi, da ga je treba spremeniti. Ob tem pa se ne gleda, ali so spremembe v skladu z drugimi določbami v že veljavnem predpisu. Bolj kot hitre spremembe so moteče nedorečene spremembe."

Tudi predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek opozarja, da so najbolj problematične slabe spremembe zakonodaje, ki pogosto pripeljejo do svojevrstnih absurdov celo znotraj istega postopka pred sodiščem: "Prepogosto se na hitro in zato nedorečeno sprejemajo novi predpisi ali se spreminjajo stari brez prepotrebne redakcije celotnega besedila zakona, ki se spreminja. Navedeno pogosto pripelje do notranjih nasprotij v samem zakonu ali z drugimi zakoni in še pogosteje s podzakonskimi predpisi. Gre celo tako daleč, da je neko ravnanje v nekem obdobju zahtevano, v drugem pa izrecno prepovedano."