Delitve po Šturmu

Leta 2004 so slovenski filozofi, pisatelji in zgodovinarji različnega ideološkega pedigreja na posvetu Žrtve vojne in komunizma, ki ga je organiziral državni svet, pokazali, da je mogoče o pretresljivem poglavju slovenske zgodovine spregovoriti na način, ki pomirja zle duhove in se ne izogiba resnici. Na ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi dr. Lovro Šturm, pa so očitno spregledali sporočilo posveta in dve leti po njem v Sektorju za popravo krivic in za narodno spravo začeli pripravljati izbor v časopisih in revijah objavljenih člankov o "komunističnem nasilju", ki je pred kratkim zagledal luč sveta na posebnem internetnem portalu.

Dr. Milko Mikola, vodja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo, sicer zgodovinar, ki je tudi sodeloval na posvetu leta 2004, nam je izdal, da so prvotno nameravali bazo člankov izdelati le za potrebe ministrstva, "ker pa smo domnevali, da bi bila takšna baza zanimiva tudi za širšo slovensko javnost in zgodovinsko stroko, smo se odločili, da ji omogočimo dostop nje".

In kaj ponuja Mikolova baza člankov? V njej lahko prek vnosa avtorja, medija in ključnih besed pridemo do vsebine njegovega prispevka. Toda bralec, ki bi si želel kronološkega pregleda posameznih objav, bo razočaran, saj si ne bo mogel ustvariti slike o intenziteti objavljanja besedil o komunističnem nasilju iz leta v leto. Že na prvi pogled pa je tudi očitno, da v zbirki prevladujejo članki, ki so bili objavljeni v desno usmerjenih medijih. Tako med 1472 članki najdemo 400 člankov iz tednika Demokracija, iz Družine okoli 300, okoli 250 jih je iz Dela in okoli 140 iz Večera. Iz drugih časopisov je prispevkov manj, kar pa seveda ne pomeni, če se sprehodite po njihovih portalih ali Cobissu, da jih ni bilo več, vendar v tem izboru niso našli mesta. Iz Dnevnika je vključno z Nedeljskim v zbirki 60 člankov, iz Mladine jih je 31, iz Primorskih novic 40 in podobno. Iz tujih časopisov je v zbirki prispevek iz nemškega Frankfurter Algemeine Zeitung, hrvaškega Večernjega lista in poljskega Gosć niedzielny, ki govori spomenikih sovjetskim vojakom. Izmed številnih knjig, ki obravnavajo to tematiko, pa boste našli le knjigo "Od Kistanja do Kočevskog roga" kontroverznega "kninskega Srba" Simeta Š. Dubajića, oficirja v 11. dalmatinski brigadi, ki je konec maja in v začetku junija 1945 vodil poboje ujetnikov v Kočevskem rogu.

Četudi so nam iz ministrstva za pravosodje sporočili, da bo zbirka člankov v prihodnosti še dopolnjena, pa že na prvi pogled marsikaj manjka. V njej pogrešamo predvsem mnoge prispevke avtorjev leve provenience, izpuščeni pa so tudi številni prispevki medijev, ki so med prvimi obsežno pisali o tej tematiki. Mednje spada tudi tednik Mladina, ki je konec osemdesetih sistematično objavljala kritične članke o komunizmu, že leta 1990 pa tudi množico člankov o "komunističnem nasilju" v Sloveniji in tudi grafični pregled najbolj množičnih povojnih grobišč v Sloveniji.

Da je cela zgodba še bolj problematična in dokazljivo politično motivirana, lahko presodimo tudi po tem, da na spletu ne boste našli novinarskih prispevkov in strokovnih člankov iz obdobja pred letom 1990; kakor da bi se vse skupaj začelo šele z osamosvojitvijo in nastopom "pomladne" politične opcije na slovenskih tleh. Tej logiki pritrjuje tudi izbor avtorjev objavljenih člankov na spletu, saj so si mnogi avtorji, predvsem zgodovinarji in razumniki, ki so pisali o tej tematiki tudi v nevarnejših časih in so nosili dejansko glavo na prodaj, po mnenju urednikov portala očitno "zaslužili" zgolj obrobno mesto v zbirki.

Kdo manjka v zbirki? Pravzaprav nihče, vendar pa so prispevki očitno nevšečnih avtorjev skrbno in premišljeno izbrani. Tako Spomenka Hribar sodeluje v zbirki le kot avtorica povzetka pisma bralcev iz leta 2002 v Večeru. Podobno velja za dr. Boža Repeta, ki je poleg znanstvenih prispevkov pisal o tej tematiki tudi v poljudnih člankih. V zbirki ni niti Pahorjevega intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki si je leta 1974 prvi drznil oznaniti javno to temno plat slovenske zgodovine. Književnikov Igorja Torkarja, Toneta Svetine in Dominika Smoleta, ki so v svojih delih v literarnem stilu obdelali različne oblike komunističnega nasilja in zrežirane sodne procese, ni na portalu. Dr. Milko Mikola očitno pomena teh besedil ne pozna ali pa se spreneveda, ko pravi, da "v bazi ni strokovnih in drugih člankov izpred devetdesetih let zato, ker je bilo do nastopa demokratičnih sprememb v Sloveniji tovrstnih člankov v slovenskih pisanih medijih objavljeno izredno malo, saj je bilo pisanje o njih za komunistični režim nezaželeno oziroma celo prepovedano. Če bi hoteli v bazo vključiti tudi te članke, kolikor jih je sploh bilo objavljenih, bi že samo njihovo evidentiranje vzelo preveč časa, saj mora avtor delo na izdelavi baze zaključiti že v tem letu. To pa nikakor ne pomeni, da jih v bazo ne bomo vnesli kdaj kasneje".

V zbirki niso našli mesta strokovni in znanstveni prispevki, ki na podlagi bolj objektivnih presoj vrednotijo temno plat zgodovine slovenskega naroda. Dr. Boris Mlakar, zgodovinar na Inštitutu za novejšo zgodovino, ki je sodeloval tudi na posvetu Žrtve vojne in komunizma, a si zbirke še ni ogledal, opozarja, da če vanjo ni vključena "resna zgodovinska in filozofska publicistika, je to vsekakor njena pomanjkljivost in jo je treba v tem smislu dopolniti. Če je njena tema 'komunistično nasilje', je pač logično treba v zbirko vključiti prav vse, kar je bilo o tej temi objavljenega, ne glede na kraj in jezik objave in ne glede na to, kakšnega pedigreja je avtor". In dodaja, da se mu zdi zbirka "koristen pripomoček za olajšanje iskanja (časopisnih) virov za vsakega, ki se bo v bodočnosti še lotil pisanja ali raziskovanja te teme. Če bo v zbirki kaj manjkalo, imamo k sreči še možnost iskanja na Cobissu. Zato posebnih pasti tukaj ne vidim".

Drži. Vendar si na podlagi sedanjega izbora tekstov ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za politično motiviran projekt, ki ni namenjen preseganju brezplodnega obračunavanja in debat, kar kažejo tudi burni odzivi na številnih medmrežnih forumih. Ni se mogoče izogniti trditvi, da se je baza člankov znašla na spletu pravosodnega ministrstva, ki bi moralo po naravi svoje funkcije trezno presoditi, kako pristopiti k tako občutljivemu vprašanju, le zato, ker smo že v predvolilnem času. Ponovno obujanje delitev v narodu, ki temelji na žalostnem zgodovinskem dogajanju, kjer protipartizanske in protisocialistične združbe in politične sile, že zato, ker ne nastopajo v zbirki s svojim krvavim početjem in v njej niso niti omenjene, je primerno predvolilnemu času. Zgodovinar Mikula nam, navkljub vsemu, zatrjuje, da naj bi zbirka koristila "zgodovinarjem in drugim raziskovalcem slovenske novejše zgodovine in jim omogočila lažji dostop do člankov, ki obravnavajo komunistično medvojno in povojno nasilje v Sloveniji". A takšen način zbiranja in podajanja literature o komunističnem nasilju pri nas in prikazovanje "zgodovine komunizma" je le še en eksces, ki ne koristi pomiritvi, ampak le dodatno vzburja politične strasti.