Zadnji dokaz

Upravni odbor Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) je prejšnji teden pozval vse slovenske trgovce in proizvajalce k dogovoru glede stabilizacije cen. V nasprotnem primeru kot skrajni ukrep predlagajo zavračanje povišanja cen dobaviteljev ali celo zamrznitev cen. Po nedavni razpravi o inflaciji v slovenskem parlamentu smo tako doživeli nov poizkus nenavadnega spoprijema z inflacijo. Razlike med obema pristopoma so pomembne in zagotovo imajo predlogi trgovcev nekaj koristnih nastavkov. Toda nadzor cen in še manj njihova zamrznitev ne moreta preprečiti inflacije, lahko pa s svojim čudaštvom ogrozita racionalnost ekonomskega sistema. Za nameček pa so bile mnoge reakcije na pobude trgovske zbornice še bolj problematične od izhodiščnega predloga.

Začnimo z benevolentno interpretacijo predloga TZS. Trgovska zbornica predlaga dogovor glede stabilizacije cen, ki pa je lahko smiseln, če so vanj vključeni ne samo trgovci, temveč tudi dobavitelji, pa vlada in BS, pa tudi sindikati in potrošniške organizacije. Ne gre za družbeni dogovor o cenah, temveč za globalni konsenz glede antiinflacijskih politik in koordiniranih antiinflacijskih aktivnosti. Do tod je pobuda TZS, ne glede na širino vključenih deležnikov, ustrezna in legitimna. Izraža družbeno odgovorno ravnanje TZS glede inflacije, pomeni njihovo pobudo za antiinflacijske platforme od spodaj navzgor. Očitno so v TZS presodili, da bi to lahko tudi obrnilo razmeroma negativno javno mnenje, ki trgovce razglaša za nekakšne dežurne krivce domače inflacije.

Težji in veliko bolj problematičen je drugi del njihove argumentacije. Stabilizacijo maloprodajnih cen razlagajo tako, da trgovci ne bi sprejemali podražitve izdelkov s strani proizvajalcev. Ekonomska retorika se je potem v javnosti stopnjevala in končala pri "zamrznitvi cen" kot skrajnem ukrepu. Razlika med "stabiliziranjem cen" in "zamrznitvijo cen" pa je pomembna in velika. Prva pomeni dinamično prilagajanje in umirjanje rasti relativnih cen, drugi ukrep pa velja za administrativno odločitev, da se relativne cene za določeno obdobje ne spremenijo. Toda trgovinska zamrznitev cen dejansko pomeni, da bi trgovci večino inflacijskih tveganj sprejeli na svoja pleča. To pa je v nasprotju s prvim pozivom TZS k stabilizaciji cen, ki je skušal poslovna tveganja in ogorčenje javnega mnenja porazdeliti na več deležnikov inflacijskega procesa. Obstaja torej precejšnja možnost, da je "zamrznitev cen" del površne ekonomske retorike in ohlapne interpretacije TZS, ki so jo izkoristili v javni razpravi predvsem njihovi nasprotniki.

Političnoekonomske ideje, da je mogoče boj proti inflaciji dobiti s programi nadzorovanja cen, so prevladovale v sedemdesetih in delno v osemdesetih letih 20. stoletja. Tudi v vladnih programih socialistične Jugoslavije (Mikulić, Marković). Ameriški ekonomist George Reisman je v svojem delu Vlada proti gospodarstvu (1987) sijajno opisal ameriško zgodovino nadzora cen in njihov boj proti inflaciji. Carterjeva administracija je bila izvrsten primer teh zablod, vzroki pa so bili nenavadno podobni sedanjim. Visoke cene nafte in hrane. Hkrati pa so ZDA ponudile dobre dokaze, da je zamrzovanje cen in plač slabo ekonomsko zdravilo. Povzroča neskladja v relativnih cenah in zato kasneje postane povzročitelj in ne zdravilec inflacije. Obenem pa vodi v ekonomski kaos, ki spodbuja pomanjkanje proizvodov na trgu in povzroča tržni nered.

Tu je tudi točka teoretskega preloma. Inflacija ni preprosta rast cen, ki jo lahko zaustavimo zgolj s poslovnimi odločitvami glede nadzora cen. Pomeni predvsem nenadzorovano povečanje količine denarja v primerjavi z blagom. Tudi če cene na trgu zamrznemo, inflacije ne bomo ukrotili, če ne obvladujemo denarnih tokov in pričakovanj ljudi. Dokler raste količina denarja hitreje od produktivnosti in obsega blaga, bomo imeli inflacijo, in to ne glede na "nadzor" ali "zamrznitev" cen. Cene so rezultat tržnih odločitev, poslovnih presoj in pričakovanj ekonomskih subjektov, trg in konkurenca jih silita k racionalnosti in stabilizaciji cen. Če to stori država ali drug kolektivni um, potem trgu odvzame vlogo koordinatorja, sami nadzorovalci pa se zapletejo v labirinte planiranja, ki cenam odvzema vse ekonomske funkcije. To pa povzroča gospodarski kaos in še višjo inflacijo. Temu temeljnemu argumentu avstrijske ekonomske šole, posebno Misesa in Hayeka, tudi danes ni kaj dodati.

Ob pobudah TZS sta se oglasila Urad za varstvo konkurence (UVK) in nepogrešljivi Jani Soršak. Sklep je bil preprost. Če TZS napoveduje skupno obvladovanje cen, potem gre za usklajeno delovanje, ki lahko pomeni sporno omejevanje konkurence. Varuh konkurence v imenu javnega interesa preganja kartelne sporazume zaradi zviševanja cen in omejevanja ponudbe. Tu naj bi šlo za njihovo relativno zniževanje, poziv TZS pa vsaj za sedaj tudi ne posega v individualna pogodbena razmerja trgovcev. Pomembnejša bi bila presoja, ali bodo trgovci pri tem diskriminirali domače ali tuje dobavitelje, ki niso del domačijskih antiinflacijskih dogovorov. Toda tega UVK ne sprašuje, ker ga to očitno ne zanima. Morda pa bi bilo dobro, če bi varuhi konkurence za ogrevanje začeli preganjati vse kolektivne letne trgovske razprodaje, kjer gre očitno za kartelno delovanje trgovcev pri zniževanju cen.

Agroživilska industrija upravičeno opozarja, da globalni trgi ne poznajo "zamrznitve cen". Dejstvo je, da zunanji pritiski na cene surovin ne popuščajo in da domača živilska industrija stroškovno ni dovolj učinkovita. Predloge TZS razumejo kot obliko pritiska na njihove cene. Toda v vertikalni verigi stroškov in vrednosti bo moralo priti do novih dogovorov in cenovnih prerazdelitev. Stališča TZS dokazujejo, da je morda konec obojestranskega slepomišenja glede cen in prelaganja odgovornosti za njihovo zviševanje. Vlada je tukaj del zgodbe, njena vloga pa je predvsem v spodbujanju konkurence in preprečevanju inflacijskih spiral med stroški, plačami in cenami.

Inflacija je ekonomski fenomen s političnimi koreninami. Poziv trgovcev je zato v bistvu poraz politike in njenih sposobnosti spoprijema z inflacijo. Največji prispevek TZS je prav dokaz, da je pobude za zaustavljanje inflacije prevzelo samo gospodarstvo.